Zmago Sagadin: Še danes nosijo s seboj, ker jih nisem pustil k papežu.

Zmago Sagadin je v svoji trenerski karieri pustil neizbrisljiv pečat v slovenski košarki, saj je bil z Olimpijo serijski prvak v Sloveniji, nepozabni pa sta bili leti 1994, ko je ljubljanski klub zmagal v Evropskem pokalu in 1997, ko je na zaključnem turnirju Evrolige, takrat Smelt Olimpija, osvojil tretje mesto. Sagadin je deloval še v Splitu in Zadru, pa v Crveni zvezdi ter v Vilniusu in Wloclaweku, zadnje tri sezone pa v domžalskem Heliosu in skopskem MZT.

Leta 1994 je Olimpija zmagala v Evropskem pokalu, kar je bil največji klubski uspeh in sploh prvič, da je v ekipnem športu bila na vrhu Slovenija, slovenski klub. Finalna zmaga proti Taugresu (danes Baskonia) je bila fantastična in na nek način nepredstavljiva. Ampak vam je uspelo. Od velikanskega uspeh in slavja je minilo 29 let. Kakšen je spomin na ta pohod proti vrhu?

Zmago Sagadin: »V tistih časih sem bil obseden, da bi Olimpija prišla v Evroligo. Vsi smo vedeli, da je edina možna pot, če osvojimo Evropski pokal. Tista leta je to bila resnično moja obsesija in eden od mojih življenjskih ciljev je bil uresničen. Spomini so prelepi.«

Kje so glavni razlogi, da vam je to uspelo, lahko rečem, za evropske razmere, z majhno Olimpijo.

»Takrat je bil sistem delovanja že postavljen. Jaz sem imel strategijo, kako se da z ekipo, ki nima toliko denarja in ki ne more kupiti dragih igralcev, tekmovati z bogatejšimi moštvi. Moja naloga je temeljila na produkciji domačih igralcev, ali pač iz regije, ki imajo željo ter ambicijo postati vrhunski igralci. Kjer je obstajala igralska »luknja«, pa sem dodal tujca. Vsi ti igralci so imeli strahovit naboj, da pridejo do Evrolige. Jasno, da se v Evroligi lahko dokažeš in pokažeš, da si vrhunski evropski igralec. Klub in lahko rečem, da večina igralcev, morda kakšen tujec ne, je bila zelo motiviranih, da se uvrstimo v Evrolige. In to nam je z zmago v Lozani tudi uspelo.«

Tri leta kasneje, torej 1997, pa ste Olimpijo pripeljali na zaključni turnir Evrolige. Najprej vas vprašam, ali vam je ljubša zmaga v Evropskem pokalu ali tretje mesto v Evroligi?

»Težje je bilo priti do zaključnega turnirja četverice v Evroligi. Recimo, Cibona je bila do takrat pred nami, tisto leto pa smo dokončno prehiteli zagrebško ekipo. Potem je sledil še obračun z Milanom in za nagrado smo igrali na zaključnem turnirju. Jaz sem si strašno želel, da Olimpija postane najboljša ekipa v regiji. To je bil zame izjemen uspeh. Na zaključnem turnirju po kakovosti nismo prav nič zaostajali za Olimpiakosom, kaj šele za Asvelom, ki smo ga premagali v boju za tretje mesto.«

Zgodb se je v teh letih nabralo nič koliko. Katera vam ne uide iz spomina?

»Še vedno se vleče zgodba s papežem (smeh). Ko smo bili v Rimu na zaključnem turnirju Evrolige, nas je kot prvo slovensko ekipo na sprejem povabil sam papež Janez  Pavel II. Čakali smo pet, šest ur in kazalo je, da bomo zamudili edini trening, ki smo ga imeli pred polfinalno tekmo. Jaz sem rekel, da je to edini trening in ne smemo ga izgubiti. Mi smo prišli igrati košarko in smo košarkarska ekipa na zaključnem turnirju. In smo šli na trening. V Vatikanu je ostalo le nekaj funkcionarjev visokih 170cm. In ko jih je kasneje papež sprejel, je začudeno pogledal in dejal: »Ja kakšna košarkarska ekipa pa je to?« (smeh). Seveda igralci niso bili zadovoljni in nekaterim smo morali »s puško zagroziti«, da so šli nazaj v avtobus. Vsi so si želeli srečati s papežem in mu stisniti roko. Vem, da še danes nekateri igralci nosijo v sebi jezo, da sem jim onemogočil srečanje s papežem. Jaz sem si tudi želel spoznati papeža, ampak nekdo je moral presekati. Dolgo časa je v javnosti odmevala ta moja odločitev, ampak, če bi se jutri ponovila zgodba, bi enako ravnal. Mi smo v Rim prišli igrati košarko. Največji cilj je bil dosežen. Mi smo na zaključnem turnirju morali ostati profesionalni. Ča pa bi poleg košarkarskega uspeha, srečali še papeža, pa bi to bila pika na i.«

Dobrih osem let je minilo od vaše zadnje aktivnosti v vlogi trenerja članske ekipe. Vseeno brez košarke ne gre.

»Jaz sem že prej deloval na kampu v Tolminu, kamor sem povabil mlade igralce, ki so raje kot na dopust, šli trenirati. Rad sem v Posočju in rad sem šel za 14 dni na košarkarski kamp. Vedno sem rad delal z otroki. Vsako leto predavam na sedmih, osmih seminarjih, z izjemo v Sloveniji, povsod naokrog. Letos bom tudi v Izraelu. Predavam tudi na mednarodni šoli. Ta bo letos poleti v mesecu juliju v Splitu, kjer bodo trenerji delali magisterij. To je mednarodna šola, ki jo vodijo Nemci. Vsako leto sem zelo aktiven vsaj mesec dni, kar je dovolj. »

Letošnje poletje se ponovno, še bolj intenzivno, vračate na parket. Prihaja košarkarska akademija SAGADIN – STEPIŠNIK, ki bo z individualnim delom pomagala pri razvoju košarkarjev. Kako ste prišli na to, še kako, dobrodošlo idejo?

»Pri nas je žal tako, da klubi, ko končajo sezono, denimo meseca maja, zaprejo vrata dvoran. Nekateri igralci nimajo kje trenirati. Mesec maj, pa junij, julij in del avgusta, to znese, vsaj tri mesece. V tem času bi igralci, ki imajo zdravo športno ambicijo, ki imajo talent in ki so profesionalni košarkarji, morali delati še dodatno. Veliko jih trenira samostojno in hitro se poraja vprašanje, če znajo odpravljati slabosti. Košarka je igra navad in na individualnih treningih te navade spreminjamo. Ideja je povsem jasna. Igralcem, ki nimajo kje trenirati, omogočimo vrhunske treninge. Jaz bom vsakega pregledal oziroma ga ocenil. Danes je to še toliko lažje, kajti obstajajo videoposnetki vseh igralcev.  Ocenil bom slabosti, se osredotočil na dve, tri stvari in ob našem delu, bo igralec lahko z odpravljanjem slabosti nadaljeval tudi v klubu. Individualni pristop je razvoj posameznika. Kolektivni trening pa je namenjen razvoju ekipe. Treningi bodo namenjeni tehniki in tudi individualni taktiki. Filip Stepišnik je mlad in zagrizen strokovnjak za telesno pripravo. On bo delil znanje in posredoval informacije na področju telesne priprave. Vsak bo lahko izbral samo košarko, kjer bo pod mojim nadzorom treniral tehniko, mehaniko in individualno taktiko. Nekdo bo izbral samo delo v fitnesu, spet tretji pa kombinacijo vsega. Na razpolago bodo trije možni paketi. Mislim, da je to dobro. Seveda vsak začetek je težak in morda letos ne bo pretirane gneče, ampak to je uvodno leto. Že prihodnje poletje pričakujem odziv tudi iz drugih držav, saj bodo tudi agentje, ki imajo igralce, videli in spoznali naše delo. Sistem mora dozoreti. Letos pričakujemo večina slovenskih igralcev, čeprav je nekaj tujcev že potrdilo prihod, prihodnje leto pa bo za nas vedela vsa regija in tudi širše. Za košarkarje, ki bi radi napredovali, za tiste, kot sem dejal, ki imajo zdravo športno ambicijo, je to zelo koristno. Igralcem bomo pomagali, da naredijo korak naprej v svojem košarkarskem razvoju.«

Dodajte nam še časovnico in lokacijo košarkarske akademije Sagadin-Stepišnik.

»Akademija bo trajala dva meseca v Domžalah in sicer od 14. junija do 12. avgusta. Treningi bodo ob delavnikih od 9. do 13. ure, ki vključujejo dvorano in fitnes. V tem dnevnem ritmu bomo razporedili igralce, ki bodo pri nas uro, dve ali tri. Ni prezgodaj, da se košarkarji lahko naspijo in pridejo v Domžale. Damo jim tudi prosto popoldne in večer, da lahko uživajo v življenju. V tem ritmu dnevnih treningov lahko naredimo resnično veliko.«