Po izboru Društva športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) so tako kot v lani, tudi v letu 2014, nagrade za najboljše športne dosežke prejeli Tina Maze, Peter Prevc in hokejska reprezentanca Slovenije. Za Tino Maze je bila to že peta nagrada, Prevcu druga, hokejistom pa četrta.
Dvakratna olimpijska zmagovalka Tina Maze je v glasovanju članov DŠNS dobila 386 točk in tako prehitela biatlonko Tejo Gregorin (191) ter smučarsko tekačico Vesno Fabjan (155). Za Prevcem, ki je dobil 318 točk, je bil drugi hokejist Anže Kopitar (196), tretji pa deskar Žan Košir (168). Olimpijske igre v Sočiju so določile dobitnika tudi v ekipni konkurenci; hokejska reprezentanca je za uvrstitev v četrtfinale OI dobila 69 glasov, nogometni klub Maribor na drugem mestu jih je prejel 55, košarkarska reprezentanca pa dva.
Nagrado za izstopajočo mlado športnico leta, ta nagrada je bila podeljena prvič in bo odslej tradicionalna, je prejela atletinja Maruša Mišmaš. DŠNS je najboljše športnike sezone razglasilo na tradicionalni prireditvi Športnik leta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani z neposrednim prenosom na drugem programu TV Slovenije. Janez Kocijančič je ob koncu mandata na čelu slovenskega olimpijskega gibanja, kjer je bil od leta 1991, dobil posebno priznanje DŠNS.
DŠNS je prireditev Športnik leta v samostojni Sloveniji pripravilo štiriindvajsetič, skupaj pa je bila to že 47. prireditev. Režija je tokrat v celoti v rokah nežnejšega spola, saj je bila režiserka dogodka Ivana Djilas, TV prenosa pa Urška Žnidaršič. Voditelju Igorju E. Bergantu, ki je sodeloval tudi pri scenariju, so pomagale športne novinarke in novinarji različnih slovenskih medijev. Najprestižnejša priznanja najboljšim športnikom leta v Sloveniji podelili športni novinarji Sanja Modrić, Jolanda Bertole, Anja Hlača Ferjančič, Nada Pavšin, Gregor Peternel, Gašper Bolhar, Boris Ličof in Marjan Velik.
Glasbeni solisti so bili Tina Marinšek (pevka skupine Tabu), Gojmir Lešnjak Gojc ter Murat in Jose. Glasba je bila v celoti avtorska, besedila so nastala pod peresom Branka Završana, uglasbil pa jih je Boštjan Gombač, koreograf je bil Branko Potočan, scenografki arhitektki Ajda Vogelnik Saje in Katja Florjanc, kostumografinja in stilistka pa Jerneja Jambrek. Glasbeno skupino so sestavljali Boštjan Gombač (klarinet, piščali), Blaž Celarec (bobni, tolkala), Žiga Golob (bas, kontrabas), Andraž Mazi (kitara) in Primož Fleischman (saksofon). Plesalci so bili Branko Potočan, Dušan Teropšič, Borut Bučinel, Sebastijan Starič in Tina Janežič. Ob koncu se je v posebni točki predstavilo še okrog 50 otrok in pet trenerjev Športno nogometnega centra Marinko Galič.
DŠNS je prireditev organiziralo z Radiotelevizijo Slovenija, z nekaterimi svojimi pokrovitelji pa je pomagal tudi Olimpijski komite Slovenije, ki je ob tej priložnosti podelil tudi svoja najvišja priznanja v olimpijskem letu, olimpijske plamenice za olimpijske medalje. Priznanja DŠNS za najboljše športnike je izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez. Največji finančni prispevek je dala Fundacija za financiranje športnih organizacij.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je alpska smučarka Tina Maze.
Vedri obraz Tine Maze v minuli sezoni smo pogrešali do Sočija. Do takrat sezona ni bila popolna. Potem pa so prišle olimpijske igre. Samo nanje mislim, je Tina Maze rekla že jeseni. Dvanajstega februarja je bil na vrsti smuk. Mesec prej je v tej disciplini zmagala v svetovnem pokalu. To je bilo prvo zlato odličje za Slovenijo na zimskih igrah. Nič ne de, če smo si ga delili s Švicarji … Slab teden kasneje na vrhu ni bilo več gneče. Črnjanka, polna samozavesti, je zmagala še v veleslalomu. Ruščine verjetno še nikoli dotlej nismo imeli tako zelo radi. Do konca zime je na stopničkah stala še dvakrat, bila je tudi tretja smukačica sezone.

– najboljši športnik leta je smučarski skakalec Peter Prevc.
Za 22-letnim smučarjem skakalcem Petrom Prevcem je sezona presežkov; 9. februarja je na olimpijskih igrah v Sočiju na manjši skakalnici osvojil srebrno medaljo. Šest dni po prvi slovenski medalji na manjši napravi je na veliki skakalnici prišel še do bronastega odličja. S prvo zmago v karieri je na poletih na Kulmu osvojil mali kristalni globus, odličen občutek za letenje pa potrdil s tretjim mestom na svetovnem prvenstvu v Harrachovu. A nekaj posebnega je bil vendarle konec sezone na prenovljeni Bloudkovi velikanki v Planici. Na napad Severina Freunda v boju za drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala je Prevc odgovoril na najboljši način – s 142 metri, novim rekordom naprave in zmago!

– drugouvrščena športnica leta je biatlonka Teja Gregorin.
Petnajsto mesto je bilo izhodišče Teje Gregorin pred zasledovalno olimpijsko tekmo. Ne popolnoma idealno, a že v sprintu je bila izjemno hitra. Ko bi le še dobro streljala, smo razmišljali … In je. Brezhibna je bila na prvih dveh postajah, nato en spodrsljaj, potem pa, za slovo od strelišča, še enkrat popolno. Ne le trener Kos, vsi smo merili, ali je zadnji krog vendarle dovolj dolg, da ujame odličje. Ampak kakšen krog naše tekmovalke je bil to. Fantastičen. In prizadevanja poplačana. Iz olimpijskega parka so vnovič prišli takšni posnetki, veseli. Ponosni smo na prvo slovensko biatlonsko olimpijsko medaljo. In če se po jutru dan oziroma po biatlonsko po poletju zima pozna, nas pri srcu ne bi smelo zebsti. Teja Gregorin je bila avgusta na poletnem svetovnem prvenstvu
dvakrat -najboljša.

– drugouvrščeni športnik leta je hokejist Anže Kopitar.
Anže Kopitar, 27-letni član hokejskega kluba Los Angeles Kings, je spet zablestel v končnici lige NHL. S petimi goli in 21 podajami je bil najboljši po točkah in s soigralci se je tretjič uvrstil v finale Stanleyjevega pokala. V finalni seriji so Kings s 4:1 premagali New York Rangers in Kopitar je drugič v karieri lahko dvignil legendarni pokal. Ne le to, na navdušenje navijačev ga je spet prinesel tudi v Slovenijo … Še pred tem je Kopitar s slovensko reprezentanco nastopil na petih zgodovinskih tekmah na olimpijskih igrah v Sočiju. Odigral je vsa srečanja ter dosegel dva gola in podajo. Ta zadetek je na poti v četrtfinale potrdil veličastno zmago nad hokejsko velesilo Slovaško,

– tretjeuvrščena športnica leta je Vesna Fabjan.
Petra Majdič je odšla. Kaj pa zdaj? Marsikoga je skrbelo. A v začetku leta nas je dekle iz Besnice pomirilo. Na sprinterski tekaški olimpijski preizkušnji Vesna Fabjan ni veljala za glavno favoritinjo, a sprint je vselej težko predvidljiv. In tistega dne je bil slovenski dres izjemno vpadljiv. K sreči ne zgolj zaradi razpoznavne pretežno rumene barve. Fabjanova je bila ves čas v ospredju in ni popuščala. Dve Norvežanki na prvih dveh mestih, Slovenka pa je bila na tretjem najboljša predstavnica preostalega sveta. Le še noč jo je ločila od uradnega prejema kolajne … Letos je bila enkrat na stopničkah tudi v svetovnem pokalu, skupaj več kot dovolj razlogov za preimenovanje njenega kraja.

– tretjeuvrščeni športnik leta je deskar Žan Košir
Tridesetletni deskar na snegu Žan Košir je že z bronasto medaljo v paralelnem veleslalomu na olimpijskih igrah v Sočiju dosegel vse, o čemer je kdaj sanjal. A zrelost, odločnost in znanje je pokazal tudi s tem, da je tri dni kasneje v Roza Hutorju spet stal na startu v boju za najvišja mesta. Finalni dvoboj z Vicom Wildom bo za vedno zapisan v zgodovino slovenskega športa. Bronasta in srebrna medalja z zimskih olimpijskih iger v Sočiju Žana Koširja uvrščata med najuspešnejše slovenske športnike.

– najboljša ekipa leta je slovenska hokejska reprezentanca.
Zdravljica je v hokejskih dvoranah na zimskih olimpijskih igrah prvič zadonela 13. februarja letos. Nihče si ni predstavljal, kakšno zgodbo so slovenskim navijačem pripravljali risi. Dvoboj proti Slovakom in zmaga nad njimi sta nakazovala, da to ne bo le nastop na olimpijskih igrah, ampak da se bodo naši fantje borili za več, za rezultat. Tekma proti Avstriji za uvrstitev v četrtfinale se je začela kot hladen piš, končala kakor vihar. Končno sedmo mesto naše reprezentance pa je Slovenijo zapisalo med hokejsko elito, kar je na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji, z uvrstitvijo v elitno skupino, le še potrdila.

– izstopajoča mlada športna osebnost leta je Maruša Mišmaš.
Mlada, dobrih 20 let stara atletinja na prvi pogled deluje malce sramežljivo, krhko. A naj vas videz ne zavede. Nobenemu fantu ni nerodno vaditi z njo. Dekle ne popušča. Zato nas je Maruša že večkrat navdušila v ciljnih sprintih. Letos je izboljšala absolutni državni rekord na 3000 metrov z zaprekami, ko je bila na evropskem ekipnem prvenstvu v Tallinnu druga. Z izvrstnim dosežkom pa nas je popolnoma prevzela v Zürichu, na slovitem Letzigrundu. Brez kakršnihkoli izkušenj z največjih tekmovanj se je uvrstila med najboljše na evropskem prvenstvu na 3000 metrov z zaprekami. V velikem finalu, ki je bil zadnji dan prvenstva, je Mišmaševa spet tekla odlično in bila na koncu deseta. Izjemen uspeh ob mladosti in debiju na velikem tekmovanju. Maruša pa ni samo izjemna športnica, ampak tudi odlična učenka. Po uspešni maturi na viški gimnaziji je začela s študijem laboratorijske biomedicine na Fakulteti za farmacijo.

Izidi glasovanja

Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je na prireditvi športnik leta 2013 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani razglasilo najboljše v iztekajočem se letu. V posamični konkurenci sta naslova osvojila alpska smučarka Tina Maze in smučarski skakalec Peter Prevc, najboljša ekipa je hokejska reprezentanca.
Tina Maze, ki je nagrado prejela četrtič, je v sezoni 2012/13 postavljala in prestavljala mejnike, zbirala medalje s svetovnega prvenstva, zmage v svetovnem pokalu in na vsaki tekmi letvico sebi in tekmicam, ki bodo skušale izboljšati njeno bero v svetovnem pokalu, postavljala vse višje. Na koncu se je ustavila pri 2414 točkah, v svoji rekordni zimi pa je pobrala veliki kristalni globus za skupno prvo mesto v svetovnem pokalu ter male za prva mesta v veleslalomu, superveleslalomu in superkombinaciji, druga pa je bila v seštevkih slaloma in smuka.
Bila je 24-krat na stopničkah za zmagovalke, posamičnih zmag je bilo v zimi 2012/13 enajst, vsestranska Črnjanka pa se ni zadovoljila le z zmagami v pokalu. Tudi svetovno prvenstvo v Schladmingu je bilo njeno, saj je pobrala še nekaj kolajn (zlato v superkombinaciji, srebrni pa v veleslalomu in superveleslalomu). Mimogrede je premagala še slavnega Hermanna Maierja po številu točk v svetovnem pokalu, s krepko več kot 2000 točkami postavila težko ponovljiv mejnik v alpskem smučanju in za 1313 točk premagala najbližjo zasledovalko. Mazejeva si je prislužila še vrsto priznanj: od slovenskega državnega odlikovanja do nagrad za najboljšo smučarko po izboru novinarjev, njej v čast pa so se spomladi vrstili številni sprejemi navdušenih navijačev.
“V mojih rokah je zelo pomembna nagrada, za katero moraš v Sloveniji imeti res dobre rezultate, da jo osvojiš. Iz srca hvala za to. Še bolj sem vesela, če lahko s svojim delom razveseljujem, sprožam pozitivna in tudi negativna čustva. Hvala za podporo, ki jo prejemam. Hvala tudi mami in očetu,” je preko videa sporočila Tina Maze, ki na podelitvi ni bila prisotna, saj je že na tekmi svetovnega pokala v Val d’Iseru.
Za Tino Maze, ki ji je 132 članov DŠNS namenilo kar 390 točk, sta se zvrstili gorska kolesarka Tanja Žakelj (195) in judoistka Lucija Polavder (93). Žakljeva je bila evropska prvakinja, peta na SP, zmagala pa je v skupnem seštevku svetovnega pokala v olimpijskem krosu. Polavderjeva je med drugim prav tako osvojila naslov evropske prvakinje.
Prevc je na SP v Predazzu dobil dve posamični medalji, srebrno in bronasto, športnik leta je postal prvič. S 199 točkami je bil pred košarkarjem Goranom Dragićem (155) in kolesarjem Matejem Mohoričem (98). Dragić je igral izvrstno v severnoameriški ligi NBA in bil motor slovenske reprezentance, ki je na prvenstvu v Sloveniji septembra osvojila peto mesto. Ekipa je tedaj državo in njene prebivalce povezala v pravi košarkarski praznik, Dragić pa je bil imenovan v prvo peterko prvenstva. Mohorič je osvojil zlato medaljo na SP do 23 let.
“Rad bi se zahvalil za nagrado športnika leta in tudi vsem novinarjem, ki so oddali glas zame. Očitno se je poznalo, da sem jim naložil veliko dela februarja, da so se me spomnili tudi decembra,” pa je prav tako preko videa dejal Prevc, ki ga ta konec tedna čakajo tekme v Engelbergu.
Lepo pravljico so spisali tudi slovenski hokejisti. Februarja so v danskem Vojensu pripravili manjšo senzacijo in se ob favoritih Dancih in Belorusih prebili na olimpijske igre prihodnje leto v Sočiju. Osvojili so tretji naziv najboljše ekipe v Sloveniji, dobili pa so 36 glasov in le s točko razlike prehiteli rokometno reprezentanco Slovenije (35), ki je na SP v Španiji osvojila četrto mesto.
“Zahvalil bi se DŠNS, da nam je podelilo to prestižno priznanje. Vsaka ekipa, ki je dosegla uspeh v letu 2013, bi tukaj stala povsem zasluženo. Slovenski športniki si postavljamo visoke cilje, včasih na meji nemogočega. Takšen cilj si je pred tremi leti zadala hokejska reprezentanca. Nekateri so rekli: ‘Tem se je zmešalo, ti so nori’. Ta nori cilj se je uresničil. Zahvalili bi se vsem fantom, ki jih danes ni tu zaradi klubskih obveznosti, vsem navijačem, ki spremljajo športnike v vseh panogah in nam stojijo ob strani v dobrem in slabem. Upam, da jih bomo na olimpijskih igrah znova razveseljevali,” je v imenu hokejske reprezentance povedal pomočnik selektorja Matjaža Kopitarja Nik Zupančič.
DŠNS je prireditev Športnik leta v samostojni Sloveniji pripravilo 23., skupaj pa je bila to že 46. DŠNS jo je tudi letos organiziralo z Radiotelevizijo Slovenija in Olimpijskim komitejem Slovenije (OKS). OKS, ki je skupaj s Fundacijo za financiranje športnih organizacij tudi denarno podprl prireditev, je ob tej priložnosti podelil tudi najvišja priznanja v olimpijskem letu. Zlato plaketo OKS so prejeli Tina Maze, Rok Marguč, Peter Prevc, Vlora Beđeti, Benjamin Savšek, Špela Ponomarenko Janić, Jakov Fak, Franka Anić, Ivan Trajković, Sašo Bertoncelj in Tanja Žakelj.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je alpska smučarka Tina Maze.
Najboljša slovenska alpska smučarka si leta 2013 še zdaleč ne bo zapomnila le po dopolnjenem tridesetem letu starosti, temveč jo bodo na to letnico spominjali predvsem izjemni športni dosežki, ki so jo še četrtič okronali tudi za športnico leta. Priznanje Društva športnih novinarjev Slovenije je zgolj logičen zaključek izjemnih smučarskih predstav, ki so na občudovanje in globoko spoštovanje naleteli tudi v najbolj zahtevnih mednarodnih krogih. Tina Maze je namreč v prvi četrtini leta dokončala svoje delo, začeto v oktobru 2012. V tem obdobju je postregla z najbolj dominantno smučarsko prevlado v zgodovini svetovnega pokala. Blestela je v vseh disciplinah, predvsem pa je pri vrhunskosti brez nihanj vztrajala od prve do zadnje tekme v sezoni. Zmago je slavila na kar enajstih tekmah svetovnega pokala, med drugim tudi pred množico navijačev v Mariboru, predvsem pa vsaj eno v vsaki disciplini, in bila ob tem še sedemkrat druga in šestkrat tretja. Ko je nato 17. marca v Lenzerheideju kot prva slovenska alpska smučarka v zrak dvignila veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala (bila je tudi skupno prva v veleslalomu in superveleslalomu ter druga v smuku in slalomu), je imela na svojem računu neverjetnih in predvsem rekordnih 2414 točk. Zaradi izjemnosti v svetovnem pokalu pa Črnjanka ni prav nič zapostavljala svetovnega prvenstva. Prav nasprotno, v Schladmingu je postala svetovna prvakinja v superveleslalomu ter podprvakinja v veleslalomu in superkombinaciji. Da, to je bila njena pot, pot, o kateri je skozi celotno zimo prepevala v svojem glasbenem prvencu My way is my decision.

– najboljši športnik leta je smučarski skakalec Peter Prevc.
Ker se Petru Prevcu v štirih letih na tekmah posameznikov v smučarskih skokih nikakor ni uspelo prebiti na oder za zmagovalce, je moral med kolegi poslušati zbadanja, da je “gospod četrto mesto”. A februarja na svetovnem prvenstvu v dolini Fiemme je pod vodstvom selektorja Gorana Janusa in sodelavcev izbral pravi trenutek za skok na stopničke, s čimer je obračunal vse zamujene priložnosti iz minulih zim, ko mu je tudi težka poškodba rame preprečila, da bi že prej poletel med osvajalce odličij. Z bronasto kolajno na srednji skakalnici in srebrno na veliki napravi je postal eden izmed junakov šampionata. V pravih živčnih vojnah za neustrašne borce se je v zahtevnih vremenskih razmerah brezkompromisno spopadel s konkurenco, ko je na odskočni mizi aktiviral dinamit, ki ga ima v nogah. Potrdil je sloves, da je resnično iz šampionskega testa. Zanj je značilno, da se zelo dobro odziva na impulze, ki mu jih dajejo trenerji. Vseskozi je bil samozavesten in hladnokrven, nervozen pa je bil le po tekmi na veliki napravi, ko je le malo manjkalo, da bi ostal brez naslova svetovnega podprvaka. Ker je prezgodaj slekel tekmovalni dres, mu je grozila diskvalifikacija. Po dolgem zasedanju je vodstvo tekmovanja sklenilo, da slovenskega športnega junaka iz Dolenje vasi v Selški dolini, ki se raje dokazuje z dejanji kot govorjenjem, kaznuje z opominom.

– drugouvrščena športnica leta je gorska kolesarka Tanja Žakelj.
Tanja Žakelj je na olimpijskih igrah v Londonu tekmo v gorsko-kolesarskem olimpijskemu krosu končala na desetem mestu, ob koncu leta 2012 pa je ostala brez ekipe. Pod okrilje jo je vzelo slovensko moštvo Unior Tools Team, to se je kasneje izkazalo za odlično potezo. Pred začetkom svetovnega pokala je na mednarodnih tekmah kar nekajkrat stala na zmagovalnih stopničkah, pred začetkom svetovnega pokala pa si je večkratna dobitnica odličij s svetovnih in evropskih prvenstev iz mladinskih kategorij želela uvrstitev med deseterico. Že na prvi tekmi je končala tik pod vrhom, na četrtem mestu. V češkem Novem Mestu je prvič stopila na najvišjo stopničko na tekmah svetovnega pokala in Sloveniji prikolesarila prvo zmago v olimpijskemu krosu. Na Moravskem je oblekla belo majico vodilne in je do konca sezone ni več slekla. Prva je ciljno črto prečkala tudi v Val di Soleju, na prizorišču, kjer je leta 2008 osvojila naslov svetovne prvakinje med mlajšimi članicami. Junija je na evropskem prvenstvu osvojila zlato odličje in se znova zapisala v zgodovino slovenskega gorskega kolesarstva. V prvi polovici sezone je kot prva Slovenka postala številka ena na lestvici Mednarodne kolesarske zveze, a pravo delo je bilo še pred njo: braniti je morala belo majico, vmes je napadala še majico svetovne prvakinje. V Južni Afriki je bila na dobri poti, da poseže na sam vrh, po nesrečnem padcu v tretjem krogu pa je bilo sanj o medalji konec. Na koncu je končala na petem mestu, kar je najboljša slovenska uvrstitev na svetovnih prvenstvih v krosu. Drugi del naloge, boj za kristalni globus, je bil odprt vse do zadnje tekme. Na Norveškem je s šestim mestom ubranila točkovno prednost in sezono končala v velikem slogu. Uspehe Tanje Žakelj je nagradila tudi Kolesarska zveza Slovenije, ki jo je razglasila za najboljšo kolesarko leta 2013.

– drugouvrščeni športnik leta je košarkar Goran Dragić.
Septembra so slovenska srca utripala v hitrih ritmih, ki jih je naši košarkarski reprezentanci narekoval Goran Dragić. Evropsko prvenstvo na domačih tleh je združilo celotno državo v neizmerni želji, da bi izbranci Božidarja Maljkovića končno osvojili prvo kolajno na velikih tekmovanjih, 27-letni Phoenixov as pa je dajal zgled s srčnostjo, mojstrstvom in tudi nesebičnostjo. S soigralci se je zavedal, da se takšna priložnost verjetno ne bo ponudila nikoli več, zato ni ničesar prepuščal naključju, pa vendar je po nizu zelo všečnih predstav v Celju in Stožicah usodna ovira prišla nekoliko prezgodaj. V četrtfinalu so bili za malenkost močnejši Francozi, ki so nato pod vodstvom neustavljivega Tonyja Parkerja osvojili zlato kolajno. Dragićevo razočaranje je bilo neizmerno, potolažiti ga niso mogle niti pohvale strokovnjakov, da je igralsko dozorel do velemojstrske ravni, niti uvrstitev v najboljšo peterko eurobasketa, ob tem pa je bil tudi peti strelec in tretji podajalec prvenstva. Njegove ambicije so pač presegale meje individualnega dokazovanja, rojakom je želel podariti moštveni podvig. Zato se je s še večjo vnemo lotil nove klubske sezone v ligi NBA. V njej se je že lani uveljavil kot najboljši košarkar Phoenixa in primat spretno nosi še danes, ko je njegovo moštvo napredovalo z dna lestvice do enega najprijetnejših presenečenj pod ameriškimi obroči.

– tretjeuvrščena športnica leta je judoistka Lucija Polavder.
Ni prav dosti manjkalo, pa izkušene judoistke Lucije Polavder na letošnjem evropskem prvenstvu ne bi videli – po lanskem olimpijskem razočaranju je namreč že razmišljala o koncu kariere. A si je na žalost tekmic v Budimpešti premislila. Enostavno preveč je pogrešala besedo hadžime, ki v japonščini pomeni začetek bojev na tatamiju. Skupaj s trenerjem Marjanom Fabjanom sta začrtala nadaljevanje športne poti. V poolimpijski sezoni je ta vključevala tudi nekaj tekmovalnega počitka, ne pa tudi manj trdega treninga. Ta je aprila prinesel nov izjemen rezultat. V kategoriji nad 78 kilogramov so v Areni Laszla Pappa tekmice padale druga za drugo. Na poti do naslova prvakinje stare celine je najprej ugnala Nemko Jasmin Külbs, v polfinalu Turkinjo Bekis Zehro Kayo in na koncu v finalu še Francozinjo Emilie Andeol. Ponovila je uspeh iz leta 2010 in znova stopila na vrh odra za zmagovalke. Z osmo medaljo z evropskih prvenstev je postala najuspešnejša slovenska judoistka. Naslov evropske prvakinje je dal nov zagon, Polavderjeva pa je zmago nato slavila še na sredozemskih igrah. Svetovno prvenstvo na prizorišču prihodnjih olimpijskih iger je sicer izpustila. Toda te so že v njenih mislih. V naslednji tekmovalni sezoni se bodo že začele kvalifikacije za Rio, prve priprave nanje pa je tradicionalno opravila v deželi juda na Japonskem. Leto 2013 pa je bilo tudi čas, ko se je lahko še bolj posvetila mladim rodovom slovenskega juda, saj tekmovalka iz Pongraca pri Grižah v celjskem klubu Sankaku znanje prenaša tudi na veliko število mladih ljubiteljev tega športa.

– tretjeuvrščeni športnik leta je kolesar Matej Mohorič.
Verjetno pred dirko mlajših članov svetovnega prvenstva v cestnem kolesarstvu konec septembra ni bilo prav nikogar, z izjemo Mateja Mohoriča samega, ki bi se nadejal, da se bo tedaj še ne 19-letni fant sredi Firenc kosal za mavrično majico. Zlati maturant iz Podblice, idilične vasice pod Jelovico, je kljub neobetavnemu začetku prvenstva v vožnji na čas in drugim neugodnim okoliščinam verjel v svoje sposobnosti in v izjemnem slogu, ki ga je opazil ves svet, privozil naslov svetovnega prvaka. In to je bil že njegov drugi naslov svetovnega prvaka v razmaku enega leta. Slavil je v dveh kategorijah med mladinci in mlajšimi člani do 23 let. V anale zgodovine Mednarodne kolesarske zveze bo zapisan kot prvi, ki mu je to uspelo. In to v slogu, ki ga kolesarska srenja še ni videla. Fasciniral je s slogom “žuželka”. Povsem nova pogruntavščina v disciplini, kjer se je smatralo, da so v stoletni zgodovini že zdavnaj videli vse. V članski konkurenci se je imel čas kaliti le nekaj mesecev, svetovno javnost pa je pred Firencami opozoril zgolj z dvema drugima mestoma na največji dirki upov, francoskem Tour de l’Avenir. Ni nepomembno, da je bil blizu skupne zmage, če ga ne bi ustavila okvara kolesa. Dokaz, da gre za izjemno nadarjenega kolesarja, ki svoj potencial pokaže tudi na mnogih drugih povsem življenjskih področjih. Mateja Mohoriča so vzgojili v kranjski Savi, klubu s skoraj petdesetletno tradicijo, že prihodnje leto pa bo okusil elitni svet profesionalnih kolesarjev v ameriški ekipi Cannondale, kot eden najmlajših sploh v karavani.

– najboljša ekipa leta je slovenska hokejska reprezentanca.
Bil je 8. februar 2013, ko je slovenski šport v Vojensu na Danskem doživel imeniten večer. Bil je to dan, ko so se slovenski hokejisti prvič pod svojo zastavo uvrstili na olimpijske igre, ki bodo februarja v Sočiju. Reprezentanca bo v Rusiji nastopila v popolni postavi, do zgodovinskega uspeha pa je prišla brez svojih najboljših mož, Anžeta Kopitarja in Jana Muršaka. V kvalifikacijah so blesteli drugi člani hokejske vrste. V vratih je čaral razpoloženi Robert Kristan, v polju pa je bil najbolj učinkovit David Rodman, ki je udaril ob pravem času. Slovenija je na uvodni tekmi štiridnevnega turnirja najprej ugnala Belorusijo. Z zmago s 4:2 si je utrla pot do Sočija, najbolj zahtevna naloga pa jo je čakala le 24 ur pozneje. V hokejski vročici, ko je 5000 danskih navijačev pričakovalo zmago svojih ljubljencev na ledu, je Slovenija pripravila prvovrstno presenečenje in slavila z 2:1, s čimer se je senzacionalno uvrstila na olimpijski turnir. Zadnji kvalifikacijski obračun z Ukrajino ni več imel tekmovalnega naboja, a so ga risi kljub temu opravili z odliko in zmagali s 6:1. V konkurenci dvanajstih olimpijskih udeležencev se bodo varovanci selektorja Matjaža Kopitarja v predtekmovanju pomerili z Rusijo, Slovaško in Združenimi državami Amerike, pozneje pa jih čaka še odločilni obračun za četrtfinale. Sloveniji bo pripadla velika čast, da bo otvoritveno tekmo olimpijskih iger odigrala z gostitelji Rusi, ki merijo na zlato kolajno.

Izidi glasovanja

Hokejist Anže Kopitar in judoistka Urška Žolnir sta najboljša slovenska športnika leta 2012, med ekipami pa sta prva veslača Iztok Čop in Luka Špik. Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je najboljše razglasilo na prireditvi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.
Strelec Franček Gorazd Tiršek, dobitnik paraolimpijske medalje, je dobil posebno priznanje.
Kopitar, ki je v minuli sezoni osvojil Stanleyjev pokal in bil ključni mož končnice v ekipi Los Angeles Kings, je dobil 261 točk v glasovanju. Drugi je bil atlet Primož Kozmus (182), srebrn na olimpijskih igrah v Londonu v metu kladiva, tretji pa strelec Rajmond Debevec (55), bronast na letošnjih OI. Tako Kopitar kot Žolnirjeva, ki je zbrala 344 točk, sta bila prvič izbrana za najboljša športnika države. Žolnirjeva je v Londonu osvojila prvo posamično žensko zlato olimpijsko medaljo v zgodovini slovenskega športa. Druga je bila alpska smučarka Tina Maze (286), druga v skupnem seštevku svetovnega pokala minule zime, tretja pa plezalka Mina Markovič (72), ki je drugič postala skupna zmagovalka svetovnega pokala v težavnosti in kombinaciji. Veslaški dvojni dvojec Iztok Čop/Luka Špik je osvojil naslov z 62 glasovi. Čop je v Londonu z bronasto medaljo sklenil bogato športno pot. Posebno priznanje je prejel Franček Gorazd Tiršek, srebrn na paraolimpijskih igrah v Londonu, kar je bilo edino slovensko odličje na tekmovanju.
Naslov letošnje prireditve Športnik leta je bil Višje, hitreje, močneje!, vodila pa sta jo Alen Kobilica in Nina Osenar. Na tokratni slovesnosti so med drugim nastopili Noctiferia, Elvis Jackson, Manouche, Neomi in plesna skupina Kjara.
Letošnja podelitev prestižnih priznanj Športnik leta je izpostavila družbeni pomen izjemnih športnih dosežkov naših športnikov. Pa ne zgolj tolikokrat omenjanega nacionalnega ambasadorstva, ki govori ravno toliko o ignoranci velikih kot o naši nacionalni nesamozavesti. V ospredju so bile etične, moralne in druge osebnostne lastnosti športnikov, ki z vsem svojim človeškim bistvom, delavnostjo, predanostjo in nepopustljivo vztrajnostjo stremijo k uspehu. Tako slovenski športniki niso zgolj ambasadorji Slovenije, so polne in posnemanja vredne osebnosti. So svetla luč in spodbuda vsakemu posamezniku za odgovorno in osmišljeno življenje, četudi se ne ukvarja z vrhunskim športom. Prireditev bo torej poudarila občo bivanjsko razsežnost velikih športnikov in njihov pozitiven vpliv na družbo. Ne samo s sladko pozabo ob uspehih, temveč tudi s trdim delom in vztrajnostjo, da zastavljene cilje dosežejo.
DŠNS je prireditev Športnik leta 2012 v samostojni Sloveniji pripravilo 22., skupaj pa je bila to že 45. DŠNS jo je tudi letos organiziralo z Radiotelevizijo Slovenije, ministrstvom za izobraževanje, znanost, kulturo in šport in Olimpijskim komitejem Slovenije (OKS). OKS, ki je skupaj s Fundacijo za financiranje športnih organizacij, Uniturjem, Petrolom, Športno loterijo Slovenije in Telekomom Slovenije tudi denarno podprl prireditev, je ob tej priložnosti podelil tudi najvišja priznanja v olimpijskem letu. Priznanja DŠNS za najboljše športnike je izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je judoistka Urška Žolnir.
London se je prebudil v siv in deževen 31. julij 2012. To je bil dan, ko je na tatami dvorane v centru ExCeL stopila Urška Žolnir. Veliko je dejavnikov v športu, ki lahko preprečijo tudi ta korak, olimpijski nastop. Tri leta pred igrami je Urška prestala nujni operaciji obeh kolen. Blizu je bil tudi konec športne poti. Toda trdo delo, ki ga besede ne morejo dobro opisati, jo je pripeljal v britansko prestolnico močnejšo kot še nikoli prej. Njen mrk pogled in popolnoma okamenel obraz pred vsemi borbami je kazal izjemno osredotočenost. Izjemno telesno in psihološko pripravljenost sta skupaj s trenerjem Marjanom Fabjanom zlila v neustavljiv pohod proti zlatu. Kot po tekočem traku je z odlično tehniko v parterju dobila prve tri dvoboje. Za uvod nastopov v kategoriji do 63 kilogramov sta premoč morali priznati izkušena Nemka Malzahnova in Ekvadorka Garcia. V četrtfinalu je klonila dolgoletna tekmica Schlesingerjeva iz Izraela. V polfinalu je na hrbet položila še Mongolko Tsedevsurenovo in že osvojila odličje. V finale se je Žolnirjeva uvrstila s samimi iponi. Od zlate medalje jo je ločila le še ena borba. Kitajka Šujeva je bila močna tekmica, toda Žolnirjevi je uspel zlati vazari, s katerim si je priborila neulovljivo prednost. Urškin obraz se je tedaj popolnoma spremenil, razlezel se je v nasmeh zmagoslavja. Postala je prva športnica v samostojni Sloveniji z zlato olimpijsko medaljo. To je bil dan, ki je potrdil, da se vztrajanje in trdo delo izplačata. To je bil eden najlepših dni v zgodovini našega športa. To je bil dan olimpijske prvakinje Urške Žolnir.

– najboljši športnik leta je hokejist Anže Kopitar.
Športniki iz moštvenih panog do leta 2012 še niso stali na najvišji stopnički pri podelitvi nagrad za slovenskega športnika leta. Prvemu je uspelo petindvajsetletnemu hokejistu Anžetu Kopitarju s Hrušice pri Jesenicah. Kopitar je zaznamoval športno leto z osebnimi in klubskimi dosežki v dresu Los Angeles Kings, kjer je spomladi postal prvak v NHL, najmočnejši hokejski ligi na svetu. Častitljivi Stanleyjev pokal je osvojil kot prvi Slovenec. Anže Kopitar je najboljše igre prikazal ravno v končnici NHL, ko je zablestel z osmimi goli in dvanajstimi podajami. Skupaj s soigralcem Dustinom Brownom je postal najboljši strelec izločilnih bojev. Vse do zadnjega je bil v igri za nagrado za najkoristnejšega igralca končnice, a so jo podelili vratarju Jonathanu Quicku. Kopitar je spomladi obnorel vso Slovenijo, ki je bila ob njegovih uspehih na nogah. Veselo je bilo predvsem na rodni Hrušici, kjer se je ponoči ob spremljanju tekem zbralo več tisoč obiskovalcev. V vsej sezoni je Kopitar odigral 82 tekem in zbral 76 točk (25 golov, 51 podaj), laskavega naslova pa še ne more braniti, saj je NHL zajela prekinitev vseh dejavnosti. Anže si je po napornih poletnih treningih poiskal začasno zatočišče na Švedskem, kjer skupaj z bratom Gašperjem uspešno nastopa za drugoligaša Moro. Novembra je po več kot štirih letih na turnirju evropskega izziva znova nastopil za reprezentanco, ki ji bo morda lahko pomagal tudi v kvalifikacijah za olimpijske igre v Sočiju in na svetovnem prvenstvu 2013.

– drugouvrščena športnica leta je Tina Maze.
Pravijo, da se za dobrim konjem vedno praši. A ko je na smučarski progi Tina Maze, se izpod njenih smuči vendarle praši manj kot pri glavnini tekmic. S svojo prefinjeno tehniko, izjemnim občutkom in fizično močjo namreč smuči vodi tako natančno, da je izguba časa v primerjavi s konkurentkami manjša. Rezultati to zgolj potrjujejo. Tudi leto 2012 je bilo namreč leto Tine Maze. Resda brez olimpijskih iger ali svetovnega prvenstva, kjer bi lahko vnovič dokazala, da je po novem smučarskem rojstvu postala tekmovalka, ki najboljše predstave uprizori takrat, ko je to najbolj treba in zablesti na veliki tekmi, a za prikazovanje kakovosti je bilo več kot dovolj priložnosti na tekmah svetovnega pokala. Na le teh je odlična Črnjanka razkazovala široko paleto svojega smučarskega znanja in se v očeh stroke predstavila kot vsestranska tekmovalka. Smuk, superveleslalom, veleslalom, kombinacija ali slalom. Ni pomembno, Mazejeva je bila konkurenčna na vseh frontah. Začetek sezone 2011/12 se ji resda ni najbolj posrečil, a v osrednjem delu zime je bila največja grožnja za Lindsey Vonn. Ko si je po končani sezoni snela smuči, je prejela srebrno kolajno za drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala, za nameček pa je bila še druga v superkombinaciji ter tretja v slalomu. Za grenak priokus je poskrbelo le dejstvo, da ji v celotni sezoni ni uspelo zmagati. No, zato pa je v novo zimo vstopila z zmagoslavjem v Söldnu. Na tem temelju je nato tudi gradila, kar pa je verjetno že zgodba za prihodnje leto.

– drugouvrščeni športnik leta je atlet Primož Kozmus.
Najboljši, ko je najbolj potrebno in športnik, za kogar je le najboljše dovolj dobro. V letu 2012 je imel visoke cilje – želel je ubraniti zlato olimpijsko kolajno iz Pekinga tudi v Londonu. V pripravah na ta podvig mu ni šlo vse po načrtih, kljub temu pa je nekaj dni pred tekmo, ko se je odpravljal v britansko prestolnico, napovedal, da hoče zlato. S kvalifikacijami je opravil v velikem slogu in čakali smo, da spet vzame najžlahtnejše odličje. Toda, ta dan je naletel na boljšega tekmeca. Samo enega na celem svetu. Tisto nedeljo zvečer mu je športno stisnil roko in potem s slovensko trobojnico tekel častni krog pred 80.000 gledalci. Tretji polčas je bil v prijetni londonski gostilnici, kjer je Primož s prijatelji in sponzorji lahko visoko dvignil roko in s ponosom sprejemal čestitke. Primož je realen športnik, trdno na tleh in ve, kje so njegove meje. Želel si je zlato, vendar je bil tudi s srebrom več kot zadovoljen, saj je bila to praktično njegova edina prava tekma v sezoni. Spet je bil najboljši takrat, ko je bilo najbolj potrebno. In ni še konec njegove tekmovalne poti. Še vedno ima dovolj motiva, da na glas pove, da hoče kolajno osvojiti tudi na naslednjih olimpijskih igrah v brazilskem Riu de Janeiru. Le kako mu ne bi verjeli, ko pa je do zdaj še vsako svojo obljubo tudi izpolnil. Je pač človek dejanj in besede, ki jih izreče imajo posebno težo, saj izhajajo iz njega samega, iz velikega zmagovalca.

– tretjeuvrščena športnica leta je športna plezalka Mina Markovič.
Odličnost in športno vrhunskost je možno dosegati tudi v neolimpijskih športih. Dokaz za to je 25-letna Mina Markovič, trenutno najuspešnejša in najbolj vsestranska športna plezalka na svetu. Že drugo leto zapored je Ptujčanka trdno na vrhu skupne razvrstitve svetovnega pokala v težavnostnem plezanju. Nič ni bilo kar tako podarjeno. Za uspehe je morala zelo garati, kdaj stisniti tudi zobe ter pozabiti na bolečine. Zaradi zlomljenega prsta na roki je že kazalo, da bo sezona izgubljena, a se je študentka psihologije na ljubljanski Filozofski fakulteti vrnila in na koncu na zadnji tekmi v Kranju pred domačimi navijači ubranila dvojno krono ter kot prva Slovenka drugič postala skupna zmagovalka svetovnega pokala v težavnosti in kombinaciji. V težavnostnem plezanju je bila ves čas vodilna, nikoli slabša od četrtega mesta. Trikrat v sezoni je stala na najvišji stopnički odra za zmagovalke, štirikrat je osvojila drugo mesto in s sijajnimi uspehi ponesla glas o Sloveniji povsod po svetu. Kot ena redkih tekmuje v dveh disciplinah športnega plezanja težavnosti in balvanih, v katerih je v seštevku svetovnega pokala zasedla četrto mesto. Za njenimi dosežki stoji majhna trenerska ekipa, v kateri osebni trener Roman Krajnik in selektor članskega moštva Simon Margon skrbita, da nikoli ne zmanjka izzivov. Slednjih je še veliko. Smeri za preplezati in vrhov za osvojiti tudi.

– tretjeuvrščeni športnik leta je strelec Rajmond Debevec.
Zimzeleni strelec je zvezda stalnica izborov za najboljšega športnika leta v državi. Prav pred dvajsetimi leti je bil kot drugi po osamosvojitvi izbran za športnika leta, njegov olimpijski krst pa ima še osem let daljšo brado. Letos se je v Londonu udeležil že svojih osmih olimpijskih iger, kar je seveda absolutni slovenski rekord. A na srečanju najboljših športnikov sveta v britanski prestolnici nase še zdaleč ni opozarjal le zaradi staža in kilometrine, temveč je ob natančnem merjenju proti tarčam dokazal, da tudi v petdesetem letu starosti še zdaleč ni za odpis. Res je sicer, da v kraljevi disciplini, torej trojnem položaju, ki mu je med drugim prinesel tudi čustveno zlato v Sydneyju leta 2000 in bron po živčni pekinški bitki osem let pozneje, ni več tako konkurenčen kot v najboljših letih. A ob težavah s starostno daljnovidnostjo je svojo nišo našel v streljanju z malokalibrsko puško v ležečem položaju. Že pred igrami je opozarjal, da bi tam lahko prišel do priložnosti za odmeven rezultat. Ni se uštel. Medtem ko so mnogi tekmeci pokleknili pod težo pritiska, se je sam v svojem slogu prebil v finale, tam pa si z jeklenimi živci priboril bronasto odličje. Ob tem je bržčas vsaj za nekaj trenutkov pozabil na poletne težave, v katerih se je znašel po tem, ko so mu nepridipravi odtujili puško, obenem pa je že namignil, da se bo poskušal čez štiri leta prebiti tudi med udeležence olimpijskih iger v Riu.

– najboljša ekipa leta je veslaški dvojni dvojec Iztok Čop/Luka Špik.
Ko sta po nekoliko ponesrečenem olimpijskem finalu v Pekingu najboljša slovenska veslača odšla vsak svojo pot, je že kazalo, da je sanjski dvojni dvojec zaklenil svojo vitrino kolajn. Nato pa so pred pripravami na domače svetovno prvenstvo 2011 znova začeli zvoniti telefoni. Pogovorom je sledil sestanek in dogovor: Iztok Čop in Luka Špik bosta znova združila svoje moči. V svojem prvem dejanju zgodbe o obujenem sodelovanju sta gorenjska šampiona ostala brez tako želene kolajne na Blejskem jezeru, a sta kaj kmalu ocenila, da bi veljalo vztrajati na začrtani poti vse do Londona. Rečeno, storjeno. Neverjetna delovna energija, profesionalizem na najvišji ravni, zvrhana mera motiviranosti ter seveda že dokazana veslaška kakovost in neprecenljive izkušnje so 40-letnega Čopa in sedem let mlajšega Špika gnali proti zadnjemu skupnemu izzivu. Dosežki na vmesnih postajah, torej tekmah svetovnega pokala, so bili sicer obetavni, a prava obraza sta nekdanja olimpijska in svetovna prvaka pokazala na osrednji tekmi sezone. V olimpijskem Londonu sta tekmecem že v kvalifikacijah in polfinalu nagnala strah v kosti, na svoji zadnji skupni tekmi na velikem tekmovanju pa po fantastični predstavi prišla do brona zlatega sijaja. S slednjim se je Čop na najlepši način poslovil od aktivnega veslanja, veslo prvega moža pa je nato na poslovilni tekmi na Ljubljanici poklonil Špiku.

– posebna nagrada: Franček Gorazd Tiršek.
Frančku Gorazdu Tiršku se je marca 2003 življenje v trenutku popolnoma spremenilo. Kot sopotnik na zadnjem sedežu avtomobila je bil udeležen v prometni nesreči, in ob padcu iz kotalečega vozila si je zlomil vratna vretenca ter postal tetraplegik. S trdno voljo in veliko dela se je postavil na noge in danes živi z diagnozo tetrapareza. Nani po nesreči nekaterih aktivnosti ni več mogel izvajati, vseeno pa si je želel biti še vedno vključen v šport. Zato je po zaključeni rehabilitaciji začel nastopati na invalidskih strelskih tekmovanjih in kmalu pokazal svoj talent. Izpolnil je normo za nastop na paraolimpijskih igrah v Pekingu 2008, vendar je zaradi strogih mednarodnih pravil in pa omejenega števila mest, ki jih je dobila Slovenija ostal brez nastopa. Kljub temu je s trdim delom in dobrim strokovnim vodstvom napredoval in se razvijal v enega najboljših strelcev na svetu. V svojem prvem nastopu v Londonu, je v disciplini, v kateri ima svetovni rekord, zadel zanj katastrofalno slabih 590 krogov, kar je pomenilo predzadnje mesto. Razočaranje je bilo veliko, še večje pa je bilo nerazumevanje, kaj se je zgodilo z vrhunsko formo, s katero je prišel v London. Strokovno vodstvo strelske ekipe je vedelo, da tak rezultat ni realen in hitri pregled orožja z merilnikom izstopne hitrosti je pokazal, da je puška neuporabna. V slabi uri, ki je bila na voljo, sta trenerja zamenjala okvarjene dele Nanijeve puške z deli iz puške našega najboljšega strelca invalida – Franca Pinterja in s tem omogočila, da je Nani naslednji dan sploh lahko nastopil. Nani je bil po polurnem treningu, ki ga je imel na voljo za preizkus puške, predvsem zelo srečen, da bo sploh lahko nastopil. Naslednji dan se je v disciplini stoje vsakega od 60 strelov boril sam s seboj in predvsem s prožilcem, ki je bil vseeno drugačen kot tisti, s katerim je opravil na stotine ur treninga. Zadel je 599 krogov, kar je pomenilo uvrstitev v finale in krog zaostanka za medaljo. V desetih finalnih strelih je pokazal vse svoje mojstrstvo in iz strela v strel manjšal razliko do medalje. Pred zadnjim strelom je bil na tretjem mestu, z 0,1 kroga prednosti pred četrtouvrščenim. Strelci imajo potem, ko sodnik izda ukaz, 75 sekund časa, da izstrelijo strel. Nani ga praviloma izstreli med 10. in 20. sekundo. Ko so vsi ostali finalisti že izstrelili svoj zadnji finalni strel, je v dvorani, kjer je bilo 2000 ljudi, vladala smrtna tišina, kljub temu, da se je prejšnje strele bučno navijalo. Vse oči so bile uprte v Nanija, ki je držal puško na stojalu, in namesto, da bi pri 20 sekundah tako kot po navadi ustrelil, je puško odložil, si z brisačo otrl pot in še enkrat nameril. Ko se je čas iztekal, so v dvorani že vsi mislili, da mu sploh ne bo uspelo ustreliti, je osem sekund pred koncem ustrelil – skoraj popolnih 10,8. Ta strel mu je ne le zagotovil bron, ampak celo razstreljevanje za srebro. V dodatnem strelu z velikim prijateljem – Michaelom Johnsonom iz Nove Zelandije, je ponovno ustrelil 10,8, medtem ko je Michael ustrelil 10,4 in to je pomenilo, da si je Nani priboril srebro.

Izidi glasovanja:

Alpska smučarka Tina Maze, kajakaš Peter Kauzer sta najboljša slovenska športnika leta 2011, med ekipami pa je najboljša slovenska reprezentanca v smučarskih skokih. Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je najboljše razglasilo na današnji tradicionalni prireditvi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.
Z neposrednim prenosom je prireditev Športnik leta 2011 prenašala TV Slovenija. Uro in pol pred tem je Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, v Vili Podrožnik sprejel najboljše športnike.
Tina Maze, ki je bila najboljša je bila že leta 2005, je drugič zapored najboljša športnica Slovenije. Mazejeva je v tradicionalni anketi DŠNS dobila 368 točk, druga je bila zdaj že tekmovalno upokojena smučarska tekačica Petra Majdič (204), tretja pa judoistka Urška Žolnir (72). Kauzer je prejel 287 točk, drugi je bil Primož Kozmus (186), tretji pa Bojan Tokič (104). Reprezentanca v smučarskih skokih je dobila 48 glasov, glasovalo pa je skupaj 134 članov DŠNS. V Hram slavnih slovenskih športnikov, ki bo zaživel prihodnje leto, uvrstili prva slovenska športnika, Leona Štuklja in Mira Cerarja, ki sta leta 2000 dobila največ glasov v glasovanju za športnika stoletja.
Miha Žibrat, ki je do leta 2010 desetletje uspešno vodil DŠNS, je dobil za svoje delo posebno zahvalo. Nagrade so podelili nekdanji vrhunski športniki, priznanja DŠNS za najboljše športnike je, tako kot vsa v več kot desetletju, izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez.
Športnik od otroštva do starosti je bila rdeča nit prireditve. Ta je bila zasnovana na scenografiji video zaslona, na katerih se bodo predvajale grafične animacije Andreja Intiharja z umetniškim imenom VJ Rasta. Vsa grafična animacija je bila tesno povezana z glasbeno opremo, ki jo pripravlja DJ JAMirko, oba pa sta na odru v živo med seboj mešala zvok in sliko.
Voditelj je bil Mito Trefalt, eden prvih športnih reporterjev TV Slovenija, dolgoletni voditelj in urednik številnih oddaj in voditelj javnih prireditev. Ob strani mu je stala atraktivna igralka Maja Martina Merljak, ki se je ukvarjala z bolj poljudnimi vsebinami in vprašanji o slovenskih športnikih. Eno točko so odplesali tudi plesalci plesne šole Bolero koreografa Matevža Česna. S točko, ki so jo predstavili, so v svoji mladinski sestavi osvojili naslov svetovnih prvakov.
DŠNS je prireditev Športnik leta 2011 v samostojni Sloveniji pripravilo 21., skupaj pa že 44. DŠNS jo je tudi letos organiziral z Radiotelevizijo Slovenija in Olimpijskim komitejem Slovenije (OKS). OKS, ki je skupaj s Fundacijo za financiranje športnih organizacij, ministrstvom za šolstvo in šport RS, Uniturjem, Športno loterijo Slovenije tudi denarno podprl prireditev, je ob tej priložnosti podelil tudi najvišja priznanja v olimpijskem letu.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je alpska smučarka Tina Maze.
Če bi iskali osebo, ki se ne zadovolji ali ustavi že ob prvem uspehu, temveč stremi k napredku in pogleduje proti še višjim ciljem, bi jo nedvomno našli v letošnji športnici leta. Po sezoni novega smučarskega rojstva 2008/09 in nepozabnem olimpijskem letu 2010 je Tina Maze našla dovolj moči, znanja in motivacije za nadgradnjo. Po številnih težavah tik pred vrhuncem minule zime je v pravem trenutku v sebi znova prebudila zmagovalno miselnost in se na februarskem svetovnem prvenstvu v Garmisch-Partenkirchnu še enkrat z velikimi ter tokrat tudi zlatimi črkami zapisala v večno knjigo slovenskega alpskega smučanja. Slednje je s Tinino veleslalomsko poezijo, ki je mejila na popolnost, prvič po nepozabni Mateji Svet leta 1989 dobilo svetovno prvakinjo v športu, za katerega smo dolgo govorili, da je naš paradni ali kar nacionalni.
Za nameček je Črnjanka prvič na velikih tekmovanjih s pridom izkoristila tudi odlično tehnično podkovanost in občutek za hitrost ter se v superkombinaciji zavihtela na drugo mesto. V isti disciplini je slavila tudi eno od dveh zmag na tekmah svetovnega pokala, s katerima je bero svojih zmagoslavij dvignila na enajst, obenem pa si zagotovila tudi tretje mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. Ugnali sta jo le Nemka Maria Riesch in Američanka Lindsey Vonn. Z zgodovinskim bronom je kronala široko paleto smučarskega znanja in vsestranskost, ki je lastna največjim smučarskim šampionom in šampionkam. Med slednje vsekakor spada tudi Tina Maze, še drugič zapored slovenska športnica leta.

– najboljši športnik leta je kajakaš Peter Kauzer.
Osemindvajsetletni kajakaš na divjih vodah Peter Kauzer je v letošnji sezoni povsem upravičil vzdevek raketa iz Hrastnika. V slalomu je postal svetovni prvak, zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala in osvojil naslov evropskega prvaka v moštvenih vožnjah. Na svetovnem prvenstvu v Bratislavi so mu kajakaški tekmeci nemočno gledali v hrbet, čeprav tokrat ni brezglavo divjal, ampak elegantno odplesal zmagoviti valček na Donavi. Na progi Čunovo, za katero pravi, da je njegova domača, saj na njej raje tekmuje kot v Tacnu, je osvojil drugi naslov svetovnega prvaka v karieri po leta 2009. Z zlato kolajno si je že zagotovil nastop na olimpijskih igrah v Londonu.
Prav olimpijsko odličje mu še edino manjka v njegovi bogati zbirki. Odločno napoveduje, da ga zanima le naslov olimpijskega prvaka. Na vseh velikih tekmah v karieri, olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih, je enkrat že pogorel, kar po verjetnostnem računu pomeni, da je bonus spodrsljajev že izkoristil.

– drugouvrščena športnica leta je tekačica na smučeh Petra Majdič.
Letos se je 20. marca s svojo zadnjo uradno tekmo v Falunu s tekmovališč poslovila najboljša slovenska smučarska tekačica vseh časov Petra Majdič. Po hudi poškodbi na olimpijskih igrah v Vancouvru 2010 se je še vrnila med najboljše, nato pa letos pri 31 letih dokončno sklenila tekmovalno pot. Kot prva Slovenka je krojila vrh tega športa, v katerem prednjačijo skandinavske države in to kar celo desetletje. Majdičeva je na tekmi svetovnega pokala prvič nastopila davnega leta 1999, v letu ko je v klubu Jub Dol pričela sodelovati s prejšnjim trenerjem Robertom Slabanjo. Trdoživost, vztrajnost, pridnost, odnos do dela, sodelavcev, medijev … so jo vsa ta leta izgrajevali in na koncu izgradili v šampionko svetovnega kova. Tri zmage v skupnem seštevku sprinta, kar 24 zmag v svetovnem pokalu (vštevši tudi etapne), prve stopničke leta 2001, prva zmaga leta 2006, zadnja marca letos v Stockholmu, zmage na distanci, v sprintu, v klasiki in prosti tehniki, skupno 47 uvrstitev na zmagovalne stopničke … Vsestranska šampionka, ki se je poslovila na vrhu. Že 17. februarja 2010 je na olimpijskih igrah v Vancouvru uresničila svoje velike sanje. S hudo poškodbo po padcu v nezavarovan jarek na ogrevanju sprinterske tekme je ob kričanju zaradi bolečin prišla do bronastega odličja in postala kraljica ljudskih src. Slovenka in športnica leta je tudi po končani športni poti ostala v svojem športu, najbolj je dejavna na Rogli, kjer bdi nad mladimi, nobena skrivnost pa ni, da se znajde tudi pri oblikovanju oblačil, saj si je večerne toalete ob podelitvah priznanj velikokrat oblikovala sama.

– drugouvrščeni športnik leta je atlet Primož Kozmus.
Podvig, ki je po vrnitvi na atletske steze uspel olimpijskemu prvaku v metu kladiva Primožu Kozmusu, je redko viden v športnem svetu. Po lanskem preklicu športnega pokoja se je Brežičan na sceno vrnil postopoma, stopnjeval dolžine metov, se udeleževal mednarodnih tekem, na katerih je doživljal poraze. Kot je pri trofejnem slovenskem šampionu v navadi, je bil najboljši na največji tekmi – svetovnem prvenstvu v Daeguju. Na azijskih tleh, kjer je v preteklosti že bil svetovni podprvak (v Osaki 2007) in olimpijski prvak (v Pekingu 2008), se je znova pokazal v najlepši luči ter z nepričakovanim tretjim mestom zaokrožil bero kolajn s svetovnih prvenstev. Piko na i je postavil na septembrskem mitingu v Zagrebu, kjer je vrgel kladivo prek 80 m.
Kozmus si je v naslednjem letu postavil visok cilj – ubranitev naslova olimpijskega prvaka. Ničesar ne prepušča naključju, zato je dom za tri mesece in pol zamenjal s San Diegom. Na ameriškem zahodu izkorišča idealne razmere za vadbo. V miru, ki ga ta čas najbolj potrebuje, da bo čez dobra pol leta na olimpijskih igrah v Londonu pripravljen za daljše mete od državnega rekorda. Ta znaša 82,58 m.

– tretjeuvrščena športnica leta je judoistka Urška Žolnir.
Judoistka Urška Žolnir ima na letošnje leto še prav posebej lepe spomine. Na eno od njenih najuspešnejših sezon doslej jo bosta spominjali tudi bronasti odličji, ki si ju je priborila na evropskem prvenstvu v Istanbulu in svetovnem prvenstvu v Parizu. Ob tem se lahko pohvali še s svežnjem kolajn v svetovnem pokalu (zmago v Moskvi, drugim mestom v Bakuju in tretjim v Parizu), s katerim je le še utrdila svoj položaj med najboljšimi judoistkami na svetu v kategoriji do 63 kilogramov in si na stežaj odprla vrata, ki vodijo na olimpijske igre prihodnje leto v Londonu. Glede na to, da bron z največje športne prireditve že ima iz Aten leta 2004, ji verjetno ni treba posebej razlagati, kaj si želi od leta 2012.

– tretjeuvrščeni športnik leta je igralec namiznega tenisa Bojan Tokič.
Bojan Tokič je po odru prireditve športnik leta v Cankarjevem domu že stopical. Ne zaradi športnih uspehov, ki jih sicer v njegovi karieri ni bilo malo, ampak zaradi svoje nesebičnosti. Leta 2003 je bil dobitnik nagrade “fair play”, ki si jo je prislužil, potem ko je na turnirju v Južni Koreji v svojo škodo priznal napako sodnikov. Takrat je izrazil zadovoljstvo, da je lahko v družbi smetane slovenskega športa, hkrati pa priznal, da so kakšne prestižnejše nagrade zanj zgolj sanje. A te sanje je po letih trdega dela tudi dosanjal. Z dvema bronastima kolajnama na evropskem prvenstvu v Gdansku, predvsem v posamični konkurenci, ki je v svetu športa precej bolj vredna, je postavil piko na i svoji uspešni karieri. Na severu Poljske so pod njegova kolena po vrsti padali asi tega športa. V polfinalu je nato naletel na stari celini že dolga leta praktično nepremagljivega Nemca Tima Bolla, ki mu že dalj časa greni življenje in proti kateremu je bil brez možnosti, a zaradi tega Novogoričan, rojen v Jajcu v BiH, ni bil slabe volje. Na svetovnem prvenstvu v Rotterdamu si je zagotovil tudi nastop na drugih zaporednih olimpijskih igrah.

– najboljša ekipa leta je slovenska reprezentanca v smučarskih skokih (Peter Prevc, Jurij Tepeš, Jernej Damjan, Robert Kranjec).
V soboto, 5. marca, je bila v meki nordijskega smučanja, na Holmemnkolnu, nad Oslom na sporedu ekipna tekma na veliki skakalnici. Peter Prevc, Jurij Tepeš, Jernej Damjan in Robert Kranjec niso sodili v krog favoritov za odličja. Slovenska četverica, pod taktirko trenerja Matjaža Zupana, pa je bila iz nastopa v nastop višje na razpredelnici. Izjemen skok Roberta Kranjca – v zadnji skupini – ki je meril kar 136 metrov pa je naše skakalce popeljal na neverjetno tretje mesto. Za drugimi Norvežani so zaostajali slabe 4 točke, pred četrtimi Nemci pa so imeli le 7 desetink točke prednosti. Obetala se je razburljiva finalna serija, ki pa jo je odpihnil veter in nepopisno veselje v slovenskem taboru se je začelo.
Prepletanje izkušenj in mladosti se je izkazalo za dobitno kombinacijo. Junak in najstarejši med četverico Robert Kranjec je, pred letošnjim uspehom, v svoji vitrini imel že olimpijsko bronasto kolajno z ekipne tekme. Tudi za drugega najstarejšega Jerneja Damjana je bila to druga ekipna medalja, prvo – prav tako bronasto je osvojil na prvenstvu v Oberstdorfu. Tista dva, ki predstavljata prihodnost slovenskega skakanja pa sta Jurij Tepeš in Peter Prevc.

Izidi glasovanja:

“Svetovni prvak v boksu Dejan Zavec (218 glasov), alpska smučarka Tina Maze (309), dvakrat srebrna na olimpijskih igrah v Vancouvru, sta najboljša slovenska športnika leta 2010 v tradicionalni anketi Društva športnih novinarjev Slovenije (DŠNS). Med ekipami je bila že drugič zapored najboljša nogometna reprezentanca Slovenije (72).
Tina Maze, najboljša je bila že leta 2005, je na slovenskem prestolu nasledila Petro Majdič, ki je v teku na smučeh na OI v Kanadi kljub padcu in hudim težavam z zdravjem osvojila bronasto olimpijsko medaljo. Majdičeva je bila s 238 točkami letos druga, tretja pa judoistka Lucija Polavder (45 točk). Slednja je le za dve točki prehitela svojo judoistično kolegico Rašo Srako Vuković (43).
Zavec je bil več ko 100 točk pred drugimi športniki, drugi je bil član hokejske ekipe Los Angeles Kings Anže Kopitar (97), tretji pa nogometaš Valter Birsa (45). Glasove je dobilo 21 športnikov, razlike zaradi dobre bere na mednarodnem prizorišču pa so bile od tretjega mesta nazaj zelo majhne. Med ekipami so bili za nogometaši člani košarkarske reprezentance Slovenije (20) in odbojkarji ACH Volley (17). Glasovalo je skupaj 154 članov DŠNS. Priznanje za fair play je letos prejel Birsa.
DŠNS je najboljše športnike sezone razglasilo na tradicionalni prireditvi Športnik leta v sredo, 22. decembra, ob 20. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Uro in pol pred tem je Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, v predsedniški palači sprejel najboljše športnike države in goste.
DŠNS je prireditev Športnik leta 2010 v samostojni Sloveniji pripravilo 20., skupaj pa je bila to že 43. razglasitev. DŠNS jo je tudi letos organiziral z Olimpijskim komitejem Slovenije (OKS) in z ministrstvom za šolstvo in šport ter Radiotelevizijo Slovenije, ki je prireditev neposredno prenašala. OKS, ki je skupaj s Fundacijo za financiranje športnih organizacij, Uniturjem, Športno loterijo Slovenije in Pivovarno Laško tudi denarno podprl prireditev, je ob tej priložnosti podelil tudi najvišja priznanja v neolimpijskem letu.
Prireditev sta vodila radijska novinarka Uršula Majcen, pogovore z nagrajenci pa so povezovali športni novinarji. Za glasbeno kuliso so poskrbeli Big band Dobropoljski orkester mladih (DOM) pod vodstvom Braca Doblekarja in pevka Nina Strnad. Za boljšo voljo sta poskrbela komika Mladen Pahovič in Klemen Bučan. Na družabnem srečanju po prireditvi je goste zabavala skupina Mad Dog. Priznanja DŠNS za najboljše športnike je, tako kot vsa v zadnjem desetletju, izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez. Poleg Pivovarne Laško sta na družabnem delu sodelovala tudi vinarja Klet Bistrica in Frešer vina.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je alpska smučarka Tina Maze.
Popolnost v stvaritvi je želja vsakega športnika. Bolj kot je popoln v svojem početju, bližje je Olimpu. Tina Maze se je v zadnjih dveh letih povsem približala svoji popolnosti. Po srebrni kolajni na svetovnem prvenstvu leta 2009 v Val d’Iseru se je letos okitila še z dvema olimpijskima srebrnima kolajnama v Vancouvru. Najuspešnejšo sezono v karieri je izpopolnila še s veleslalomskim bronom v svetovnem pokalu, v katerem je z devetimi zmagami postala tudi najuspešnejša slovenska smučarka doslej. Andrei Massiju, soustvarjalcu projekta “A-Maze”, ki Tinino smučanje opisuje kot umetniško stvaritev gibanja na snegu, lahko le pritrdimo in dodamo, da je bila klena Korošica prevečkrat nerazumljena pri svoji ustvarjalni drugačnosti in izbiri prihodnosti brez kompromisov ter želji, da izstopi iz okvirjev in predsodkov, ki jo obkrožajo. Za bližnjo prihodnost si je prva dama slovenskega zastavila najvišje cilje – zlate kolajne in veliki kristalni globus svetovnega pokala. Po vsem videnem v preteklih treh letih samostojnosti je bilo olimpijsko slavje v Kanadi zagotovo le novi korak do Olimpa.

– najboljši športnik leta je boksar Dejan Zavec.
Koliko od vas tu v dvorani in doma pred televizijskimi sprejemniki je kdaj pomislilo na možnost, da bi bil lahko boksar najboljši športnik leta v Sloveniji? Verjetno ne prav veliko, če sploh kdo. Prav zato je Dejan Zavec istočasno, ko je 11. decembra lani v ringu johannesburške dvorane Wembley mikastil nemočnega Južnoafričana Isaaca Hlatshwaya, premikal tudi gore. S spektakularno predstavo, s katero je že v tretji rundi s tehničnim nokavtom prisilil k vdaji domačega zvezdnika, si je ptujski šampion priboksal naslov svetovnega prvaka v velterski kategoriji po ugledni različici IBF in se v zgodovino vpisal kot prvi boksar, ki mu je takšen podvig uspel pod slovensko zastavo. Laskavi šampionski pas je potem Zavec s prepričljivima zmagama v spektakularnih dvobojih v Tivoliju in Stožicah ubranil proti Argentincu Rodolfu E. Martinezu in Poljaku Rafalu Jackiewiczu ter potrdil, da je ta čas resnično eden najboljših boksarjev na svetu v svoji kategoriji.

– drugouvrščena športnica leta je tekačica na smučeh Petra Majdič.
17. februar 2010 je datum, ki si ga bo za vedno zapomnila slovenska smučarsko tekaška šampionka in vsi tisti, ki so v vseh preteklih letih prispevali k temu, da se je slovenski smučarski tek vpisal na seznam disciplin, ki se lahko ponašajo z olimpijsko kolajno. Ob dogodkih v olimpijskem parku v Whistlerju na tisto sončno sredo bi se vse lahko obrnilo povsem drugače. Tik pred tekmo se je Petra Majdič znašla v breznu ob progi. Navkljub poškodbam je stopila v smučino in pritekla bronasto odličje, ki je bilo zanjo in za vse nas diamantno. Žal se bera kolajn pod petimi krogi na zahodu Kanade ni mogla nadaljevati, saj je Majdičeva še isti večer po prejemu kolajne končala v bolnišnični oskrbi v Vancouvru. V zadnji sezoni svetovnega pokala je Petra Majdič še štirikrat premagala celotno konkurenco in je z 20 zmagami na čelu kolone tekmovalcev, ki zastopajo slovensko smučanje v vseh oblikah. V primerjavi s sezono prej, ko je zmagala kar devetkrat, je navidezno napravila korak nazaj, toda ob koncu sezone je tako v seštevku sezone kot v posebnem seštevku šprintov osvojila 3. mesto. Po Vancouvru pa razumljivo ni več nastopila, a je zbrala dovolj moči in želje za nadaljevanje športne poti v lovu za skupno zmago v svetovnem pokalu.

– drugouvrščeni športnik leta je hokejist Anže Kopitar.
O čudežnem slovenskem dečku na ledu že dolgo razpreda vsa hokejska Amerika. Gre namreč za prvega Slovenca doslej, ki se je na vrhunski ravni uveljavil v najbolj cenjenem klubskem tekmovanju na ledenih ploskvah – NHL, novi mejnik pa je dosegel prav v letu 2010. Svoje moštvo iz Los Angelesa je kot vodilni strelec in prvi ljubljenec očitno izjemno zvestega občinstva odpeljal v končnico. O njej je govoril na glas že pred leti, pravzaprav od svojega prihoda v Kalifornijo, priboril pa si jo je skupaj z mladim jedrom moštva in v družbi manj slovitih hokejistov, kot jih imajo pri drugih, bogatejših klubih. Tudi v novi sezoni Los Angeles Kings ohranjajo lepe možnosti za uvrstitev v tako odmeven izločilni del dolge sezone, 23-letni Hrušičan pa še naprej pridno zabija gole in ohranja ugled udarnega junaka kluba. Škoda le, da v primeru novega nastopa v končnici ostaja močno vprašljiva njegova udeležba na svetovnem prvenstvu, maja 2011 na Slovaškem.

– tretjeuvrščena športnica leta je judoistka Lucija Polavder.
Zagotovo ni veliko ljudi na tem svetu, kaj šele v Sloveniji, ki se lahko pohvalijo s tem, da so zaprli usta Vladimirju Putinu. To se je konec letošnjega aprila posrečilo Luciji Polavder, ki si je na Dunaju izbojevala naslov evropske prvakinje v judu. V finalu kategorije nad 78 kilogramov je judoistka celjskega kluba Sankaku kot majhno punčko vrgla na hrbet trideset kilogramov težjo in za celo glavo višjo Rusinjo Teo Donguzašvili, ki jo je Putin v spremstvu številnih varnostnikov neuspešno bodril v prvih vrstah. Na koncu nekdanjemu ruskemu predsedniku in zdajšnjemu premieru ni preostalo drugega, kot da je športno priznal poraz svoje sodržavljanke in Polavderjevi okrog vratu obesil zlato kolajno.

– najboljša ekipa leta je slovenska nogometna reprezentanca.
Za slovensko nogometno reprezentanco je res izjemno leto. Po veličastni lanski zmagi z Rusijo se je zdelo, da Kekovi fantje bolje pravzaprav ne morejo igrati, toda reprezentanti so se nato povzpeli še višje. Potem ko so omrežili tako rekoč vse športne navdušence na sončni strani Alp, so na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki opozorili nase ves svet. Zmaga z Alžirijo, odmeven remi z močno reprezentanco ZDA in najtesnejši poraz z nogometno velesilo Anglijo so rezultati in štiri osvojene točke, ki govorijo sami zase. Izjemno homogeno moštvo, v katerem so tudi najboljši posamezniki povsem podrejeni uspehu kolektiva, je v letu 2010 podrlo še en rekord: na lestvici Mednarodne nogometne zveze (FIFA) se je slovenska izbrana vrsta zavihtela na res visoko in zavidljivo 15. mesto.

– nagrada za fair play: Valter Birsa, nogometni klub Auxerre.
Trenutek, ki je dobil posebno mesto v športnem dogajanju, se je zgodil 23. decembra leta 2009 na nogometni tekmi prve francoske lige med kluboma Auxerre in Marseille. V 34. minuti sta na sredini igrišča trčila Birsa in napadalec Marseilla Bakari Kone. Glavni sodnik tekme Philippe Malige je ocenil, da je reprezentant Slonokoščene obale namerno udaril primorskega napadalca, zato mu je pokazal rdeč karton in ga poslal z zelenice. Kone se s tem nikakor ni mogel sprijazniti, po glasnih protestih nogometašev Marseilla pa je Malige le spoznal, da je verjetno storil napako. A odločitev je preklical šele, ko se je pogovoril z Birso. “Že nogometašem Marseilla, ki so me obkrožili, sem dejal, da po mojem mnenju prekrška ni bilo, besede sem nato ponovil še sodniku. Dejstvo je, da me je Kone sicer zadel v obraz, a nehote, zgolj trčila sva. Ne bom rekel, da me ni zabolelo in da sem na tleh ležal kar tako, a mi je bilo takoj jasno, da nasprotnikova poteza niti slučajno ni bila namerna. Zato sem pač iskreno priznal, kaj se je zgodilo. Vem, da bi lahko svojemu klubu naredil veliko uslugo, saj bi nam bilo precej lažje igrati proti zgolj deseterici domačih, a vendarle menim, da to pač ne bi bilo prav,” je povedal Birsa, nekdanji član Gorice in Sochauxa.

Izidi glasovanja:

Atlet Primož Kozmus (369 točk) in smučarska tekačica in Petra Majdič (371) sta najboljša športnika leta 2009 v Slovenije po izboru Društva športnih novinarjev Slovenije (DŠNS). Ekipa leta je nogometna reprezentanca Slovenije (99). DŠNS je najboljše športnike sezone razglasilo na današnji tradicionalni prireditvi Športnik leta v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Uro in pol pred tem je Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, v predsedniški palači sprejel najboljše športnike države in goste, nato pa je imel nagovor na prireditvi.
Med športniki je drugi kajakaš Peter Kauzer (154) in tretji hokejist Anže Kopitar (108), med športnicami pa je bila druga alpska smučarka Tina Maze (284), tretja pa judoistka Urška Žolnir (72). Kozmus, najboljši slovenski športnik lanskega in predlanskega leta, je na OI avgusta lani v Pekingu v metu kladiva osvojil prvo slovensko zlato olimpijsko odličje v kraljici športov v zgodovini in si nato letos v Berlinu kot prvi slovenski atlet priboril tudi zlato na svetovnem prvenstvu. Majdičeva je podobno kot leta 2008 osvojila mali kristalni globus za sprintersko skupno zmago v svetovnem pokalu. Izjemno uspešno športno leto so kronali nogometaši z uvrstitvijo na zaključni turnir svetovnega prvenstva, ki bo prihodnje leto v Južnoafriški republiki.
Nagrado za fair play sta prejela telovadec Mitja Petkovšek in njegov trener Edvard Kolar. Miro Cerar, s 30 medaljami na velikih tekmovanjih najuspešnejši slovenski športnik, je dobil posebno priznanje ob njegovem življenjskem jubileju; letos je obeležil 70-letnico, Peter Mankoč je za svoje izjemne rezultate v plavanju dobil nagrado za posebne dosežke.
DŠNS je prireditev Športnik leta v samostojni Sloveniji pripravilo devetnajstič, skupaj pa je bila že 42. DŠNS jo je tudi letos organiziral z Olimpijskim komitejem Slovenije (OKS) ter z ministrstvom za šolstvo in šport. OKS, ki je skupaj s Fundacijo za financiranje športnih organizacij, novogoriškim podjetjem HIT, Športno loterijo Slovenije, Telekomom Slovenije in Lohnko inženiringom tudi denarno podprl prireditev, je ob tej priložnosti podelil tudi najvišja priznanja v ne olimpijskem letu.
Prireditev sta vodila Saša Jerkovič in Nada Pavšin. Za glasbeno kuliso so poskrbeli Big band Dobropoljski orkester mladih (DOM) pod vodstvom Braca Doblekarja in pevka Nina Strnad, plesali pa so Peter Fileš, Maja Pucelj, Matej in Špela Kralj. Za dobro voljo je poskrbel tudi komik Tin Vodopivec, slovensko himno pa je zapel Juan Vasle, operni pevec in novinar. Na družabnem srečanju po prireditvi je goste zabavala skupina Mad Dog. Priznanja DŠNS za najboljše športnike je, tako kot vsa zadnja leta, izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez.
Po prireditvi je potekala tudi dobrodelna licitacija. Vrhunski slovenski športniki Sara Isakovič, Marija Šestak, Luka Špik, Peter Kauzer, Primož Kozmus, Bojan Tokič, Matic Osovnikar in Mitja Petkovšek so podarili svoje drese društvu za Kakovostno rehabilitacijo otrok Slovenije (KROS), s pomočjo katerih so na licitaciji zbirali denar. Ta bo namenjen za nakup prilagojenih igral in pripomočkov za nov oddelek oziroma njegovo igrišče na Inštitutu za rehabilitacijo republike Slovenije, kar bi omogočalo še kvalitetnejšo rehabilitacijo otrok in mladostnikov.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je tekačica na smučeh Petra Majdič
Slovenska kraljica teka na smučeh Petra Majdič prav danes praznuje svoj 30. rojstni dan. V sezoni 2008/2009 je ubranila mali kristalni globus v seštevku tekaških šprintov in osvojila drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. Dosegla je devet zmag, vsekakor pa ima za specialistko v šprintih posebno mesto slavje v klasičnem teku na 30 kilometrov v norveškem Trondheimu. Nepozabna so tudi njena slavja v Davosu, Düsseldorfu, Otepääju, Valdidentru, Lahtiju in Stockholmu. S temi uspehi je prepričala tudi slovenske športne novinarje, ki so jo še drugič zapored izbrali za športnico leta. Tekmovalka iz Brinja pri Ljubljani, znana po jekleni volji in pozitivni energiji, s katero navdaja vse okoli sebe, po odlični sezoni ni odšla na počitnice. Majdičeva se je takoj začela pripravljati na olimpijsko sezono, katere vrhunec bo februarja v kanadskem Vancouvru. Pripravljena na velika odrekanja in pasti, ki jih prinaša tekmovanje med elito, v novo sezono vstopa nekoliko bolj zadržano, a še vedno kot članica svetovnega vrha in z jasnim ciljem na olimpijskih igrah. Breme popularnosti in pritiski, ki jih povzročajo pričakovanja javnosti, so zdaj za Petro Majdič nekoliko manjši, saj ji uspešno sledita sotekmovalki in s tem prevzemata del obveznosti, ki jih terjajo odlični rezultati.

– najboljši športnik leta je atlet Primož Kozmus.
Primož Kozmus je že tretje leto zapored prepričal sedmo silo, da se prikloni njegovim dosežkom. Na avgustovskem svetovnem prvenstvu v Berlinu je olimpijskemu zlatu iz Pekinga 2008 dodal še naslov svetovnega prvaka v metu kladiva. Brežičan je edini slovenski atlet, ki je osvojil zlato kolajno na olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu. Evforija po izjemnem uspehu se še ni dobro polegla, ko je tridesetletni orjak napovedal slovo od športnih aren in s tem šokiral slovensko javnost. Ta je pred tem na olimpijskem štadionu v Berlinu spremljala izjemno predstavo Kozmusa, ki je bil za razliko od tekmecev povsem zbran in prepričan v svoje sposobnosti ter ni podlegel pritiskom velikega tekmovanja. Kladivo je zalučal 80 metrov in 84 centimetrov daleč ter potrdil status enega največjih šampionov sodobne atletike. Na začetku septembra je Primož v Celju poskrbel še za nov slovenski rekord z metom 82 metrov in 58 centimetrov. Veliki šampion, ki ga je Evropska atletska zveza izbrala za petega atleta stare celine, poti do srca navijačev in drugih ljubiteljev športa ni našel le s svojimi fantastičnimi rezultati. Izkazal se je tudi kot mož, ki mu ni vseeno za pravice vrhunskih športnikov v naši deželi. Pogumno se je izpostavil ter opozoril, da se mora na tem področju marsikaj spremeniti, če želimo še naprej bogatiti športno dediščino Slovenije. Mnogi ne verjamemo, da bo Primož Kozmus spomladi res potrdil svoje slovo od tekmovanja, vsekakor pa vsako odločitev velikega olimpionika spoštujemo v enaki meri, kot je priljubljeni Korl opravil s tekmeci na svetovni sceni. Za nas bo vselej primus in kozmos!

– drugouvrščena športnica leta je alpska smučarka Tina Maze.
Prva dama slovenskega alpskega smučanja Tina Maze ni samo najuspešnejša na belih strminah, temveč je v pretekli sezoni zaorala ledino tudi z zasebno tekmovalno ekipo. Svojevrsten organizacijski podvig, ki terja veliko dodatne energije v naporni sezoni, je obrodil prvi velik sad na svetovnem prvenstvu v Val d’Iseru. Dvanajstega februarja je Tina po prvem teku veleslalomske preizkušnje točila solze jeze. Po težavah z vidljivostjo zaradi zarošenih očal je dosegla šele 15. čas prve vožnje s poldrugo sekundo zaostanka. Toda v drugi vožnji je Črnjanka napadla kot razdražena tigrica in pokazala vso razkošno nadarjenost. Na koncu je zaostala le za zmagovalko, Nemko Kathrin Hölzl, in to za pičlih devet stotink sekunde. Napočil je čas za solze sreče. Mazejeva je po osmih sušnih letih spet osvojila kolajno za slovensko smučanje na svetovnem prvenstvu. Srebrna kolajna iz Val d’Isera pomeni višnjo na torti najuspešnejše sezone za 26-letno Korošico. Ob tem uspehu je dobila tudi veleslalomski tekmi za svetovni pokal v Mariboru in Äreju. Tina Maze je ena najbolj vsestranskih smučark na svetu, o čemer pričajo tudi tretje mesto v veleslalomskem seštevku, šesto v smukaškem, sedmo v superveleslalomskem seštevku ter šesto mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. Vse to je več kot odlična popotnica za navdušujoč nastop tudi na olimpijskih igrah v Vancouvru.

– drugouvrščeni športnik leta je kajakaš na divjih vodah Peter Kauzer.
Kajakaš v slalomu na divjih vodah Peter Kauzer je vso svojo nadarjenost, garaško delo in ambicioznost kronal v letošnjem letu, ko je najprej osvojil prvo mesto v svetovnem pokalu, septembra pa je temu uspehu dodal še zlato kolajno na svetovnem prvenstvu v španskem Seu d’Urgellu. Raketa iz Hrastnika, kot ga radi poimenujejo, je znana po brezkompromisnem veslanju, ki mu je v preteklosti prineslo mnoge grenke izkušnje. Med drugim tudi na lanskih olimpijskih igrah na Kitajskem z nesrečno dosojenim dotikom vrat in velikim razočaranjem – 13. mestom. Toda letos je 26-letni Kauzer pokazal psihološko trdnost in stabilno formo skozi vso sezono, ob vrhuncu pa je ohranil tudi potrebno mirnost, ko ničesar ni prepustil nevšečnim naključjem. Slovenija je s popularnim Kapslom dobila kajakaškega šampiona na dolgi rok. Spomladi je po pripravah v Avstraliji dejal, da čaka le še piko na i v svoji karieri in pri tem meril na zlato kolajno, ki jo je septembra v velikem slogu osvojil na reki Segre. Toda zdaj ima Peter Kauzer pred samo še en veliki cilj, kolajno na olimpijskih igrah v Londonu. Verjamemo, da odlični krotilec brzic še naprej razmišlja podobno kot na začetku leta. Namreč: “Zanima me le zlato!”

– tretjeuvrščena športnica leta je judoistka Urška Žolnir.
Konec aprila je judoistka Urška Žolnir na evropskem prvenstvu v gruzijskem Tbilisiju dokazala, da je na stari celini najboljša v kategoriji do 63 kilogramov. Zlata kolajna je predstavljala odlično napoved pred svetovnim prvenstvom v nizozemskem Rotterdamu, toda že mesec dni po uspehu v Gruziji je sledila poškodba. Urška si je na turnirju za veliko nagrado v Tuniziji poškodovala levo koleno. Zdravnik ji je svetoval čimprejšnjo operacijo, toda 27-letna judoistka iz Pernovega pri Žalcu ni hotela izpustiti nastopa na sredozemskih igrah v Pescari in svetovnem prvenstvu. Po zlatu na sredozemskih igrah in pred svetovnim prvenstvom je Žolnirjeva poiskala pomoč tudi pri alternativnem zdravilcu, toda v rotterdamski dvorani Ahoy je po treh prepričljivih zmagah izgubila dvoboja za finale in bronasto odličje ter osvojila nehvaležno peto mesto. Veliko borko, najboljšo tudi v svetovnem pokalu v svoji kategoriji, je jeseni doletela nova nesreča, ko si je na evropskem klubskem prvenstvu v Franciji poškodovala še desno koleno. Na začetku novembra je Urška Žolnir prestala operacijo obeh kolen, po predvidoma šestmesečni odsotnosti s tatamijev pa se bo začela pripravljati na olimpijske igre v Londonu.

– tretjeuvrščeni športnik leta je hokejist Anže Kopitar.
Anže Kopitar je prvi slovenski hokejist, ki je našel svoje mesto v najmočnejšem tekmovanju na svetu, severnoameriški ligi NHL. Potem ko je pred tremi leti debitiral v dresu Los Angeles Kings z dvema goloma, je zdaj že eden glavnih napadalcev v elitni druščini. Kopitar pri 22 letih vleče voz slovitega kalifornijskega moštva, kjer je tudi pomočnik kapetana, s svojimi kakovostnimi igrami in učinkovitostjo pa je postal eden glavnih zvezdnikov v neizprosni konkurenci najhitrejše igre na svetu. Dvaindvajsetletni Hrušičan, ki nosi črni dres s številko 11, je v aktualni sezoni skupaj s soigralci pripravljen na uvrstitev v dolgo pričakovano končnico tekmovanja. V prejšnji sezoni je na 82 tekmah z goli in asistencami zbral zavidljivih 66 točk, v tej pa mu kaže še bolje, saj se nahaja v vrhu najučinkovitejših igralcev. Kopitarjevo igralsko kakovost dopolnjujeta izjemna predanost delu in stalen napredek. V svetu krutega profesionalizma in posebnih zakonitosti se je Kopi že uveljavil kot nepopustljivi zmagovalec, ki bi ga v svojih vrstah rado videlo praktično vsako moštvo lige NHL. Zaradi vse boljših iger Los Angeles Kings bomo mojstrstvo Anžeta Kopitarja po vsej verjetnosti pogrešali v reprezentančnem dresu na aprilskem svetovnem prvenstvu skupine B v Ljubljani, saj bo prvi as slovenskih ledenih ploskev še zaposlen s končnico onstran luže.

– najboljša ekipa leta je slovenska nogometna reprezentanca.
Slovenska nogometna reprezentanca je navdušila v kvalifikacijah za nastop na svetovnem prvenstvu v Južnofariški republiki junija prihodnje leto. Izbranci selektorja Matjaža Keka so v skupini s Češko, Slovaško, Poljsko, Severno Irsko in San Marinom zasedli drugo mesto; za reprezentanco Slovaške, ki so jo sicer premagali tako v Mariboru kot v Bratislavi. V dodatnih kvalifikacijah je kapetana Roberta Korena, Samirja Handanoviča, Boštjana Cesarja, Milivoja Novakoviča in soigralce pričakala reprezentanca Rusije. Po porazu z 1:2 v Moskvi so Kekovi fantje v Ljudskem vrtu z izjemno igro povsem nadigrali favorizirane tekmece, Zlatko Dedič pa je zabil odločilni gol, ki je Sloveniji po sodelovanju na svetovnem prvenstvu leta 2002 v Južni Koreji in na Japonskem spet zagotovil mesto med najboljšimi reprezentancami sveta. Slovenska izbrana vrsta za svojo kombinatorno in napadalno igro žanje pohvale z vseh strani, ekipa pa je navdušila tudi s svojo homogenostjo in disciplino na in izven igrišča. Žreb skupin za svetovno prvenstvo je Sloveniji namenil tekme proti Alžiriji, Združenim državam Amerike in Angliji. Selektor Kek in njegovi fantje se ne nameravajo zadovoljiti zgolj s sodelovanjem na največjem turnirju, temveč ciljajo na preboj v drugi krog tekmovanja, torej v osmino finala. Pri tem računajo, da se bo del nogometne evforije s sončne strani Alp preselil tudi na jug črne celine, kjer bodo naši najboljši nogometaši predstavljali najmanjšo državo med udeleženkami mundiala.

Izidi glasovanja:

“Atlet Primož Kozmus (361 glasov) v moški konkurenci in plavalka Sara Isakovič (365) v ženski sta najboljša športnika Slovenije v letu 2007. Člani Društva športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) so za najboljšo ekipo izbrali veslaški četverec brez krmarja, ki so ga sestavljali Rok Rozman, Tomaž Pirih, Rok Kolander in Miha Pirih (49 glasov). Glasovalo je 124 članov DŠNS iz 21 uredništev.
Kozmus, ki je na OI avgusta v Pekingu v metu kladiva osvojil prvo slovensko zlato olimpijsko odličje v kraljici športov v zgodovini, in Isakovičeva, prva slovenska plavalka z olimpijskim odličjem, sta zaznamovala naš olimpijski utrip in v glasovanju slavila z veliko prednostjo. Kozmus je bil najboljši v glasovanju že lani. Med športniki je bil drugi jadralec Vasilij Žbogar (160), tretji pa strelec Rajmond Debevec (53). Pri dekletih je bila za Isakovičevo druga tekačica na smučeh Petra Majdič (164), ki je bila pred tem v glasovanju najboljša dvakrat zapored, tretja pa judoistka Lucija Polavder (133).
Razen Majdičeve, dobitnice malega kristalnega globusa za skupno zmago v seštevku sprinta v svetovnem pokalu, in veslaškega četverca, četrtega na OI v Pekingu, je ostala peterica dobitnikov priznanj DŠNS na Kitajskem stopila na zmagovalne stopničke. Žbogar je po bronu pred štirimi leti v Atenah v razredu laser osvojil še olimpijsko srebro, Debevec pa je zlatu pred osmimi leti v Sydneyju v kitajski prestolnici dodal bron v kraljevskem trojnem položaju. V taboru judoistov je na tretjo zmagovalno stopničko stopila Lucija Polavder (kategorija nad 78 kilogramov).
Posebno priznanje so dobili trije slovenski športniki invalidi, dobitniki odličij na paraolimpijskih igrah v Pekingu: atlet Jože Flere (srebrn v metu diska), namiznoteniška igralka Mateja Pintar (bron med posameznicami) in strelec Franc Pinter (bron z zračno puško stoje).
Letošnja tradicionalna prireditev Športnik leta je bila v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani v ponedeljek, 22. decembra ob 20. uri. Dr. Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, je dve uri pred tem v predsedniški palači sprejel najboljše športnike države in goste, nato pa je imel nagovor na prireditvi, kjer je spregovoril tudi novi minister za šolstvo in šport Igor Lukšič.
DŠNS je prireditev Športnik leta v samostojni Sloveniji pripravilo 18., skupaj pa je bila že 41. DŠNS jo je tudi letos organiziralo z Olimpijskim komitejem Slovenije (OKS) ter z ministrstvom za šolstvo in šport. OKS, ki je skupaj z novogoriškim podjetjem HIT, Telekomom Slovenije in Fundacijo za financiranje športnih organizacij ter Športno loterijo Slovenije denarno podprl prireditev, je ob tej priložnosti podelil tudi najvišja priznanja v olimpijskem letu.
Olimpijske plamenice so za olimpijska odličja dobili Kozmus, Žbogar in Debevec ter Isakovičeva in Polavderjeva. Zlate plakete so dobili trenerji dobitnikov olimpijskih odličij Vladimir Kevo (Kozmus), Trevor Millar (Žbogar), Lojze Mikolič (Debevec), Miha Potočnik (Isakovičeva) in Marjan Fabjan (Polavderjeva).
Prireditev so vodili voditeljski pari, ki so jih sestavljali nekdanji ali sedanju vrhunski športniki ter novinarke ali novinarji: Brigita Bukovec – Saša Jerkovič, Matjaž Markič – Uršula Majcen, Andreja Koblar – Franci Pavšer, Uroš Zorman – Nada Pavšin, Nina Jerančič – Tilen Trotovšek. Režiser je bil Luka Martin Škof, scenaristka pa Maja Aduša Vidmar. Za glasbeno kuliso so poskrbeli skupina Big band (Dobrepoljski orkester mladih DOM) pod vodstvom Braca Doblekarja ter pevca Nina Strgar in N’toko. Koreografijo spremljevalnih točk je pripravila Bara Kolenc, scenografijo Miha Knific, neposredni prenos pa Radiotelevizija Slovenija. Na družabnem srečanju po prireditvi je goste zabavala skupina Hazard, za pogostitev pa so poskrbeli Maxim, Vinska klet Goriška Brda in Pivovarna Union. Priznanja DŠNS za najboljše športnike je, tako kot vsa zadnja leta, izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je plavalka Sara Isakovič.
Sara Isakovič je uresničila sanje slovenskega plavanja in seveda svoje sanje. S srebrom na olimpijskih igrah v Pekingu pa je plavanje vpisala tudi na seznam 14 slovenskih športov z osvojeno olimpijsko medaljo. V letu 2008 je vse podredila športu in dokazala, da je trdo delo pot do uspeha. Dvajsetletna članica radovljiškega kluba je za leto dni prekinila šolanje, se posvetila izključno treningu in na koncu prejela nagrado za trud. Že v marcu je zablestela na EP v Eindhovnu, ko se je prvič po uspehu Boruta Petriča in prvenstvu v Splitu 1981 slovenski plavalec na EP povzpel na najvišjo stopničko zmagovalnega odra. Vse to je ni odvrnilo od nadaljnjega garanja s soplavalci in trenerjem Miho Potočnikom, skupaj je bila na pripravah in tekmah kar 200 dni, in poleti je začela dosegati čase, s katerimi je nakazala, da se lahko bori tudi za olimpijsko medaljo. Na koncu je bila Sara na 200 prosto pripravljena celo za zlato, plavala je hitreje od svetovnega rekorda, a se je našla še boljša tekmica in slovenski šampionki je pripadlo s srebro, ki so ga številni enačili z zlatom.

– najboljši športnik leta je atlet Primož Kozmus.
Brežiški atlet Primož Kozmus, svetovni podprvak v metu kladiva, je 17. avgusta na olimpijskih igrah v Pekingu v finalu osvojil zlato odličje in odprl novo poglavje slovenske atletike. Orodje je v vseh poskusih vrgel prek 80 metrov, najdlje pa 82,02 metra, ter s tem na izjemen način osvojil prvo slovensko atletsko olimpijsko zlato v zgodovini ter tretjo olimpijsko kolajno v kraljici športov. Kozmus je vodil od prvega poskusa v prvi seriji do zadnjega meta finala, ko je že vedel, da je zlati olimpijec. “Železni mož iz Azije”, kot pravijo Kojiju Mirofušiju, prvemu na OI v Atenah (2004), je dobil naslednika, Kozmus pa bo imel v Londonu leta 2012 priložnost, da postavi še en mejnik. Svetovni rekorder Jurij Sedih je bil zadnji, ki je ubranil olimpijsko zlato v kladivu. Zmagal je leta 1976 v Montrealu in leta 1980 ponovil uspeh na domačih tleh v Moskvi. Ob tem je Kozmus do OI v Londonu napovedal izboljšanje svetovnega rekorda. Iz njegovih ust je vse skupaj slišati zelo verjetno osvojljiv Mt. Everest. Triglav je Brežičan že davno presegel.

– drugouvrščena športnica leta je tekačica na smučeh Petra Majdič.
Najboljša slovenska tekačica Petra Majdič v zadnjih letih redno izpolnjuje svoje napovedi. Predlani je slovenskemu smučarskemu teku pritekla prvo kolajno na svetovnih prvenstvih, lani je osvojila prvi mali kristalni globus za zmago v seštevku sprintov za svetovni pokal. Petra je blestela od začetka sezone, saj je drugič zapored zmagala na sprintu v Kuusamu na Finskem. Serijo nepremagljivosti, ki je bila dolga skoraj leto dni, je nadaljevala z uspehoma v Canmoru v Kanadi in Otepaaeju v Estoniji. Le na zadnjih dveh sprintih v klasiki, v Stockholmu in Dramnu, je morala priznati premoč skupni zmagovalki svetovnega pokala Kuittunenovi s Finske. Skupaj z dobrimi nastopi v sprintih v drsalnem koraku je to zadoščalo za zgodovinski uspeh. Petra je tudi na razdaljah nanizala nekaj uvrstitev od petega do desetega mesta, kar jo je v skupnem seštevku popeljalo na peto mesto v svetovnem pokalu. Letos si je v tem tekmovanju zastavila še višji cilj: boj za skupno zmago. Odlično formo je potrdila tudi na drugem prizorišču v Kuusamu na Finskem, kjer je v sprintu zmagala še tretjič zapored, na razdalji pa je bila šesta. Nov mejnik je postavila sredi decembra, ko je prvič v karieri zmagala tudi na sprintu v prosti tehniki. Petra Majdič si poleg svetovnega pokala želi odmevnih dosežkov tudi na novoletni tekaški turneji in na svetovnem prvenstvu v Liberecu.

– drugouvrščeni športnik leta je jadralec Vasilij Žbogar.
Triintridesetletni Izolan, ki je mnoge ljubitelje športa pred štirimi leti presenetil z olimpijskim bronom razreda laser v Atenah, je olimpijski ciklus po igrah v Grčiji povsem posvetil nastopu na Kitajskem. Prvi dve leti mu je šlo vse kot po maslu, potem pa se je ustavilo. Rezultati so bili še vedno zelo solidni, Vasko, kot ga kličejo prijatelji, pa je vedel, da je nekaj narobe. V predolimpijski sezoni je bil razočaran predvsem z 22. mestom na svetovnem prvenstvu na Portugalskem, kjer si je sicer brez težav priboril olimpijsko vozovnico. Oddiha po napornem poletju si ni privoščil, pač pa je pošteno zavihal rokave in na pripravah v Avstraliji odkril težavo, ki ga je oddaljila od najboljših. Že februarja je na svetovnem prvenstvu v Terrigalu s 4. mestom dokazal, da je težav konec, vseeno pa je bil tudi takrat razočaran – v vitrini mu namreč z velikih tekmovanj manjka samo še odličje s svetovnega prvenstva. S tem je le dokazal, da je iz šampionskega testa in to je do nastopa v Quingdau potrjeval na tekmovanjih. Odlično je jadral na prvokategornih regatah, na evropskem prvenstvu osvojil srebro, na najpomembnejšem tekmovanju štirih let pa v trenutku odločitve pokazal vse svoje znanje – v finalni regati je nastopil suvereno, brez napak in si prislužil sanjsko nagrado – srebrno kolajno olimpijskih iger – največji uspeh kariere in največji uspeh v zgodovini slovenskega jadranja.

– tretjeuvrščena športnica leta je judoistka Lucija Polavder.
Judoistka Lucija Polavder si ob vseh lovorikah, ki si jih je doslej že izbojevala na blazinah, zasluži tudi posebno priznanje za pogum oziroma za to, da si sploh upa postaviti po robu precej večjim tekmicam. Pa ne le to; Luca – kakor smo se lahko znova prepričali tudi v Pekingu – za dve glavi višji in petdeset kilogramov težje tekmovalke tudi bolj ali manj redno premaguje. Da z njo ni dobro češenj zobati, so na letošnjem olimpijskem turnirju na lastni koži občutile tudi Kazahstanka Gulžan Isanova, Mongolka Cerenkhand Dorjgotov in Južnokorejka Na-Young Kim, prek katerih si je Polavderjeva priborila bronasto kolajno v kategoriji nad 78 kilogramov. S tako žlahtnim odličjem se je judoistka iz Griž, ki je 5. decembra praznovala 24. rojstni dan, ovenčala tudi na aprilskem evropskem prvenstvu v Lizboni, za nameček se lahko Polavderjeva v letošnji sila uspešni sezoni pohvali še s svežnjem lovorik v svetovnem pokalu – v Sofiji je bila zlata, v Budimpešti srebrna in v Hamburgu bronasta.

– tretjeuvrščeni športnik leta je strelec Rajmond Debevec.
Za legendo med slovenskimi aktivnimi športniki so bile letošnje olimpijske igre že sedme po vrsti. Z naslovom olimpijskega prvaka se je okitil že pred osmimi leti v Sydneyju, zato je v Peking odpotoval razbremenjen velikih pričakovanj. Nekaj treme se je ob uvodnih nastopih z zračno puško in v streljanju leže vendarle pojavilo, a se je za nastop v svoji paradni disciplini trojnem položaju le uspel zbrati, tako kot to zna le on. Po odličnem streljanju v klečečem položaju se je v finale podal kot vodilni. V finalu je nato začasno izgubil mesta, ki prinašajo kolajne, a se v zadnjem strelu spet zbral in z 10,8 kroga dosegel najboljši rezultat finala, kar je bilo nazadnje dovolj za bronasto odličje. Res je, da je ob tem imel nekaj sreče, saj se je dotlej vodilnemu Američanu Matthewu Emmonsu zadnji strel ponesrečil, a kot je povedal njegov dolgoletni trener Lojze Mikolič, je šport pač tak, da enkrat dobi eden, drugič drugi, pridobiti pa ne more brez nasprotnikove napake.

– najboljša ekipa leta je četverec brez krmarja (Miha Pirih, Rok Rozman, Rok Kolander in Tomaž Pirih).
Miha Pirih, Rok Rozman, Rok Kolander in Tomaž Pirih so prvič sedli skupaj v čoln aprila 2007. Čeravno je bila trojica z bratoma Pirih in Kolandrom po stažu starejša, se je mladi Rozman hitro vklopil v zasedbo ter pomanjkanje izkušenj in bistveno skromnejšo kilometrino nadomestil z zavzetostjo. V novi sestavi je četverec brez krmarja na sleherni tekmi napredoval in se že v prvi sezoni dvakrat prerinil v finale svetovnega pokala, leto 2007 pa končal z izvrstnim petim mestom na svetovnem prvenstvu v Münchnu. Lanske rezultate so letos nadgradili. Tretje mesto na finalu svetovnega pokala v Poznanju jih je opogumilo, da so si zastavili drzne načrte še za glavno tekmo leta – olimpijske igre v Pekingu. V konkurenci trinajstih izbranih posadk, med katerimi so bile po ostrih predolimpijskih kvalifikacijah minimalne razlike, so v Pekingu vnovič dokazali trdnost in se z zanesljivim veslanjem uvrstili v finale. Potem ko so se dobro polovico proge spogledovali celo s kolajno, so ciljno črto prečkali kot četrti in s pogovorno nehvaležnim mestom tik za dobitniki kolajn potrdili tradicijo kakovosti slovenskih četvercev na svetovni ravni.

Izidi glasovanja:

Atlet Primož Kozmus (262 glasov) v moški konkurenci in tekačica na smučeh Petra Majdič (390) v ženski sta najboljša športnika Slovenije v letu 2007. Člani Društva športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) so za najboljšo ekipo izbrali odbojkarje ACH Volleyja (v prejšnji sezoni Autocommerce, 58 glasov). Med športniki je bil drugi telovadec Mitja Petkovšek (247), tretji pa hokejist Anže Kopitar (117). Pri dekletih je bila za Majdičevo druga športna plezalka Maja Vidmar (114), tretja pa atletinja Brigita Langerholc (87).
Ob štirideseti obletnici prve podelitve sta veslaški šampion Iztok Čop in nekdanja smučarska zvezdnica Mateja Svet dobila posebni priznanji za njuni bogati športni poti. Čop je po osamosvojitvi Slovenije osemkrat osvojil naslov najboljšega športnika države, Svetova pa je bila sedemkrat športnica Slovenije, nepretrgano med letoma 1984 in 1990. Po številu naslovov sta pred vsemi slovenskimi športnimi junaki. Posebno priznanje za zamejske športnike je na prireditvi Športnik Primorske dobila enajstkratna svetovna prvakinja v kotalkanju Tanja Romano. Plavalcu Emilu Tahiroviču in trenerju Roniju Pikcu je bila izročena nagrada za fair play Mednarodnega komiteja za fair play.
Letošnja tradicionalna prireditev Športnik leta je bila v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. DŠNS jo je v samostojni Sloveniji pripravil 17., skupaj pa je bila že 40. DŠNS jo je letos priredil z Olimpijskim komitejem Slovenije (OKS) ter z ministrstvom za šolstvo in šport. OKS, ki je skupaj z novogoriškim podjetjem HiT in Fundacijo za financiranje športnih organizacij ter Športno loterijo Slovenije denarno podprl prireditev, je ob tej priložnosti podelil tudi najvišja priznanja v neolimpijskem letu. Velike statue so dobili svetovni in evropski prvak na bradlji Petkovšek, svetovni prvak v deskanju na snegu Rok Flander, svetovna prvaka v veslanju Iztok Čop in Luka Špik, svetovni podprvak v metu kladiva Kozmus, svetovni in evropski podprvak na drogu, telovadec Aljaž Pegan, svetovna podprvakinja v sprintu Majdičeva ter bronasti jadralec na SP v razredu finn Gašper Vinčec. Zlate plakete so dobili njihovi trenerji Edvard Kolar (Petkovšek), Tomaž Bernik (Flander), Miloš Janša (Čop in Špik), Vladimir Kevo (Kozmus), Jože Mešl (Pegan), Ivan Hudač (Majdičeva) in Roman Teply (Vinčec).
Prireditev sta vodila Miša Molk in Grega Skočir, režiser pa je bil Tomaž Štrucl. Za glasbeno kuliso so poskrbeli skupina Srečna mladina, Gušti&Polona in Neža Trobec Teropšič. Koreografijo spremljevalnih točk sta pripravila Brane Potočan in Anita Čanadi, scenografijo Igor Remeta, neposredni prenos pa Radiotelevizija Slovenija. Na družabnem srečanju po prireditvi je goste zabavala skupina Hazard, za pogostitev pa so poskrbeli Vivo Catering – Grad Fužine, Vinska klet Goriška Brda, Pivovarna Union in Droga Kolinska. Priznanja DŠNS za najboljše športnike je, tako kot vsa zadnja leta, izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez, podelili pa so jih nekdanji najuspešnejši slovenski športniki in znane slovenske osebnosti.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je tekačica na smučeh Petra Majdič.

“V teku na smučeh sem našla samo sebe,” je nekoč novinarskemu mikrofonu zaupala Petra Majdič. Ta kratek stavek skriva odgovor na vprašanje, kje je slovenska kraljica smučarskega teka našla pot do športnega vrhunstva. V letu 2006 je z dvema zmagama v svetovnem pokalu postala polnopravna članica svetovne tekaške elite, v letošnjem letu pa je, vsem pritiskom navkljub, lanske rezultate le še nadgradila. Na začetku leta je z zmago na 10-kilometrski klasični tekmi prestižne serije Tour de Ski potrdila, da njen talent presega zgolj uspešne nastope v sprinterskih preizkušnjah. Bližalo se je svetovno prvenstvo in Petra pred vlogo favoritinje ni bežala. “V Saporu želim postaviti nov mejnik smučarskih tekov v Sloveniji,” je priznala pred odhodom na Daljni vzhod. In znova je načrt v popolnosti izpolnila. V finalu sprinta je vodila praktično od starta do cilja. Ves čas ji je za ovratnik dihala odlična mlada Norvežanka Astrid Jacobsen. Po nepozabnem finišu je Petra zmago izgubila za pičli dve desetinki, tretje uvrščeno Finko Virpi Kuitunen pa je prehitela le za stotinko. S prvo slovensko tekaško medaljo na velikih tekmovanjih je z ramen odvrgla veliko breme in postalo je jasno, da bo zaradi tega postala še močnejša. Do konca lanske sezone se je na vrh zavihtela še v Stockholmu in s tretjim mestom v skupnem seštevku svetovnega pokala poskrbela, da je Slovenija v mednarodnih tekaških krogih močno pridobila na prepoznavnosti. Uspešno zgodbo Petra nadaljuje tudi v letošnji sezoni. V začetku decembra je Kuusamu zabeležila že peto zmago v svetovnem pokalu. Iz sezone v sezono je Petra tekmovalno in taktično bolj izpopolnjena, popolnost na tekaških progah pa nadgrajuje tudi izven njih. S temperamentnim prikazovanjem svojega dela, v katerega vedno vključuje tudi močan osebni žar, je pogovor z njo vsakič znova posebno doživetje in privilegij tudi za novinarje.

– najboljši športnik leta je atlet Primož Kozmus.
Primož Kozmus ali Korl, kot ga kličejo prijatelji, se je z letošnjega svetovnega prvenstva v atletiki v Osaki vrnil s kolajno. Več kot 100 tisoč Slovencev ga je že videlo okronanega z zlato kolajno, a ga je v zadnjem metu presegel Belorus Ivan Tihon. “Nič ne de,” je vseeno malce jezno zamrmral Primož, ko so mu okoli vratu nadeli srebro. Samo Korl in njegov trener Vladimir Kevo vesta, koliko truda je bilo vloženega, da je več kot 100 kilogramov težki in skoraj 190 centimetrov visoki kolos iz Brežic prišel do tega velikanskega uspeha. Letos je, po dveh letih zatišja, ko se je ukvarjal predvsem s poškodbo hrbta, spet zablestel in že junija pomaknil mejo osebnega in državnega rekorda proti 83 metrom. Osvojiti kolajno na tako velikem tekmovanju v športu, kot je atletika, pa je bila v Osaki pika na i srebrnega leta 2007. Osemindvajsetletni metalec kladiva iz Brežic ima za prihodnost velike načrte. S trenerjem sta si zastavila dva cilja – kolajna na olimpijskih igrah naslednje leto v Pekingu in v dveh letih naskok na svetovni rekord, ki ga že 21 let drži Jurij Sedih. Korl se ne izpostavlja preveč, ampak namesto tega raje zaluča kladivo daleč, zelo daleč in zaradi njegove volje do dela, pravega pristopa in motiva bo verjetno res kmalu najboljši med najboljšimi, ko bo njegovo orodje pristalo prek rdeče črte, ki označuje svetovni rekord.

– drugouvrščeni športnik leta je telovadec Mitja Petkovšek.
Potem ko se je leta 2006 telovadec Mitja Petkovšek zaradi resnejše poškodbe spopadal z eno najtežjih sezon v karieri, a jo kljub temu kronal z naslovom evropskega prvaka na bradlji, pa je minula sezona brez dvoma njegova najuspešnejša doslej. Po vrnitvi na tekmovališča po več kot polletni odsotnosti je novo sezono na najlepši možen način odprl z zmago na svetovnem pokalu pred domačim občinstvom v Mariboru in tako napovedal vnovičen pohod na svetovni vrh. Le malo zatem je spomladi v Amsterdamu ubranil naslov evropskega prvaka in tako postal edini telovadec v dolgi zgodovini evropskih prvenstev, ki je osvojil tri naslove evropskega prvaka na bradlji. Po prvenstvu stare celine je nastopil še na dveh svetovnih pokalih in v Gentu spet zmagal, v Moskvi pa je bil drugi. Pozneje se je izkazalo, da je bila ta srebrna kolajna njegova sploh edina v sezoni, saj je na vseh preostalih tekmah stal na najvišji stopnički. Vrhunec minule sezone je bilo jesensko svetovno prvenstvo v Stuttgartu, kjer si je po Melbournu 2005 z novim naslovom svetovnega prvaka na bradlji pritelovadil tudi vstopnico za olimpijske igre prihodnje leto v Pekingu. Za konec sanjske sezone, z naslovoma tako evropskega kot svetovnega prvaka najuspešnejše v karieri, s katero se lahko pohvali le malo športnikov, je Petkovšek nastopil še na treh svetovnih pokalih (Ostrava, Stuttgart, Glasgow) in slavil še tri zmage ter tako bogato zbirko kolajn z največjih tekmovanj povečal že na skoraj neverjetnih 46.

– drugouvrščena športnica leta je športna plezalka Maja Vidmar.
Maja Vidmar je na videz drobno dekle, ki pa v sebi skriva izjemno moč. Je najboljša športna plezalka na svetu v letošnjem letu. V slogu največjih šampionov je nanizala šest zaporednih zmag v svetovnem pokalu.
Začetek sezone ni obetal, da bo Maja Vidmar razred zase v svetovni konkurenci: na prvih dveh tekmah se niti ni uvrstila v finale osmerice. V začetku julija pa je postala nepremagljiva. Zmaga v Chamonixu je začela izjemno serijo, ki se pravzaprav še ni končala. Sezono je tudi zaključila blesteče: ob domači zmagi v Kranju je dobila pokal za prepričljivo zmagovalko skupnega svetovnega pokala v težavnostnem plezanju. Maja Vidmar je letos osvojila tudi svojo prvo kolajno na svetovnih prvenstvih: po spletu okoliščin je bila bronasta kljub temu, da je na tekmovanju zmogla vse tri smeri preplezati do vrha.
Enaindvajsetletno Škofjeločanko poleg odličnega občutka za plezanje in fizične moči odlikujeta tudi vrhunska psihološka pripravljenost in izvrstna koncentracija.

– tretjeuvrščena športnica leta je atletinja Brigita Langerholc.
Za Brigito Langerholc je bilo leto 2007 prelomno tako v športnem kot tudi v privatnem življenju. Enaintridesetletna Škofjeločanka se je preselila v Kranj in sklenila zakonsko zvezo s svojim Urošem ter po olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyju, kjer je presenetila s četrtim mestom, v teku na 800 metrov ponovno nastopila v velikem slogu. Za njo je bilo sedem let skomin, bi lahko rekli za atletinjo, ki je do leta 2002 uspešno opravila petletni študij ekonomije na univerzi USC v Kaliforniji, znanje pa sedaj plemeniti na podiplomskem študiju v Ljubljani. Po Sydneyju namreč ni več nastopila v finalu olimpijskih iger ali svetovnih prvenstev vse do letošnjega 28. avgusta v Osaki. Na Japonskem je v finalu svetovnega prvenstva pritekla v cilj kot peta, to mesto, ki ga je dosegla na evropskem prvenstvu leta 2006, pa ji je bilo usojeno na svetovnem finalu mednarodne zveze v Stuttgartu in na zadnji tekmi zlate lige v Berlinu. Mesto višje je bila na prestižnem Letzigrundu v Zürichu, mesto nižje pa na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Birminghamu. Že v Osaki si je zaželela, da bi sicer uspešno kariero zaokrožila z olimpijsko medaljo. Prihodnje leto bodo olimpijski boji potekali v Pekingu, kjer je članica kranjskega Triglava leta 2001 postala svetovna študentska prvakinja.

– tretjeuvrščeni športnik leta je hokejist Anže Kopitar.
Anže Kopitar je kot prvi Slovenec zaigral v najmočnejši hokejski ligi na svetu – NHL. Pri komaj 19 letih je oblekel dres moštva Los Angeles Kings in že na prvi tekmi pokazal, da gre za izjemnega igralca, saj je dosegel oba zadetka za svoje moštvo. V podobnem slogu je nadaljeval tudi na drugem srečanju, ko je v svojo statistiko zapisal tri podaje in v mestu angelov je bila rojena nova zvezda. Hrušičan je bil vseskozi med najboljšimi igralci Los Angelesa, sezono pa končal z 20 goli in 41 podajami, kar je bil tretji najboljši dosežek med vsemi novinci v ligi. Ker se Los Angeles ni uvrstil v končnico lige NHL, smo imeli priložnost Kopitarja na delu videti tudi v Ljubljani, in sicer aprila na svetovnem prvenstvu prve divizije. Anže je bil prepričljivo najboljši posameznik prvenstva, z golom in 13 podajami tudi najboljši strelec, in tako prispeval velik delež k ponovni uvrstitvi Slovenije med svetovno elito. Z izvrstnimi igrami Kopitar nadaljuje tudi v svoji drugi sezoni v ligi NHL in tako ostaja najbolj prepoznaven slovenski športnik onstran Atlantika.

– najboljša ekipa leta je OK ACH Volley (nekdanji Autocommerce).
Borbenost, hrabrost, homogenost, neustrašnost in veliko srce so bili v pretekli sezoni zaščitni znak najboljše slovenske odbojkarske ekipe. Takrat še moštvo Autocommercea, zdaj poznano pod imenom ACH Volley, na slovenskih in evropskih tleh ni poznalo poraza. Slovenska reprezentanca v malem, okrepljena z malce brazilskega temperamenta, je dosegla tisto, za kar so mnogi menili, da je nemogoče. Igralci so nasprotnike spoštovali, a jih brezkompromisno premagovali, osvojili državni in pokalni naslov, bili najboljši v srednjeevropski ligi. Sredi Modene so na kolena spravili ugledno in favorizirano domačo ekipo ter se tako na Bled vrnili z lovoriko za najboljše moštvo v pokalu Top Teams. Spremenjena pravila jim niso omogočala neposrednega preboja v evropsko odbojkarsko elito, njihovi uspehi pa niso ostali neopaženi. Z Evropske odbojkarske zveze so jim poslali posebno vabilo za nastop v ligi prvakov. Tudi tu jih do uspehov pripelje njihovo vodilo: “Bili smo in ostajamo ekipa, kajti posameznik lahko premakne kamen. Samo ekipa premika gore.”

Izidi glasovanja:

Tradicionalna prireditev Športnik leta je bila v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. DŠNS jo je v samostojni Sloveniji pripravilo 16., skupaj pa je bila že 39. Olimpijski komite Slovenije (OKS), ki je skupaj z novogoriškim podjetjem HiT in Fundacijo za financiranje športnih organizacij ter Športno loterijo Slovenije denarno podprl prireditev, je ob tej priložnosti podelil tudi najvišja priznanja, neposredni prenos pa je pripravila Radiotelevizija Slovenija. Pred tem je minister za šolstvo in šport Milan Zver v Cankarjevem domu sprejel najboljše športnike Slovenije.
Atlet Matic Osovnikar (224 glasov) in tekačica na smučeh Petra Majdič (390) sta najboljša športnika Slovenije v letu 2006. Člani Društva športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) so za najboljšo ekipo izbrali veslača Iztoka Čopa in Luko Špika (60), nagrado za fair play je prejel nogometaš Simon Vogrinčič, posebno priznanje za zamejske športnike pa je dobila večkratna svetovna prvakinja na tekaških rolkah Mateja Bogatec. Med športniki je bil drugi – tretjič zapored – telovadec Aljaž Pegan (214), tretji pa njegov stanovski kolega Mitja Petkovšek (136), ki je bil najboljši lani. Pri dekletih je bila za Majdičevo druga Katarina Srebotnik (232), tretja pa judoistka Lucija Polavder (43).
Velike statue OKS za športnike in zlate plakete za trenerje so dobili Aljaž Pegan (njegov trener Jože Mešl), Iztok Čop in Luka Špik (trener Miloš Janša), deskar na snegu Dejan Košir (trener Aleš Vidic), Petra Majdič (trener Robert Slabanja) ter biatlonke Tadeja Brankovič, Teja Gregorin, Dijana Grudiček in Andreja Mali (trener Tomaš Kos).
Prireditev sta vodila Blažka Mueller Pograjc in nekdanji veslaški reprezentant Jani Klemenčič, režiser pa je bil Matjaž Pograjc. Za glasbeno kuliso so poskrbeli pevci Alenka Godec, Nina Pušlar, Janez Bončina Benč in Uroš Perič, vokalna skupina Pinocchio pod vodstvom Eve Kozlevčar, trener nogometašev Domžal Slaviša Stojanovič je pokazal mojstrstvo na kitari, vsi pa so svoj nastop predstavili v živo ob spremljavi Big banda DOM po vodstvom Braca Doblekarja. Da je bilo dogajanje na odru še bolj zanimivo, so poskrbeli Zmajčice, Vintage swing plesalci, Žabe, ritmične gimnastičarke in plezalci na vrveh. Na družabnem srečanju po prireditvi je goste zabavala skupina Hazard. Priznanja DŠNS za najboljše športnike je, tako kot vsa zadnja leta, izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez, podelili pa so jih nekdanji najuspešnejši slovenski športniki in znane slovenske osebnosti.
Letošnji nominiranci so bili: hokejist Anže Kopitar, kolesar Jani Brajkovič, Osovnikar, Petkovšek in Pegan, Polavderjeva, biatlonka Tadeja Brankovič, Majdičeva, Srebotnikova, padalka Irena Avbelj ter nogometaši HiT Gorice in Domžal, Čop in Špik, kajakaši Peter Kauzer, Dejan Kralj in Jure Meglič ter rokometašice Krima Mercatorja.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je tekačica na smučeh Petra Majdič.
Vse, kar delaš, delaj dobro in pošteno, se glasi geslo komunikativne športnice velikih dejanj – Petre Majdič. Še tako naporen trening ji ni nikoli odveč, vedno ga opravi zavzeto, saj se zaveda, da le-to prinaša uspehe. Doslej je zbrala sedem olimpijskih nastopov in njena najslabša uvrstitev je odlično štirinajsto mesto. Pa še to bi lahko izboljšala, če je v Pragelattu med tekom na 30 kilometrov ne bi podrl nemški trener. Najboljši rezultat pa šesto mesto. Dosegla ga je na letošnjih igrah, v teku na 10 kilometrov v njenem ljubšem slogu – klasičnem. Šestnajstega februarja je močno dišalo po kolajni. Splet okoliščin pa jo je od tako želene kovine oddaljil za pičle 8,3 sekunde. Tudi dejstvo, da je dosegla najboljšo slovensko tekaško uvrstitev v zgodovini olimpijskih iger, ni moglo ustaviti solz. Čas je počasi celil rano. Petra je še vedno trdo delala in zgodilo se je. Devetii marec 2006, Drammen na Norveškem, šprint v klasični tehniki, zadnji metri finala in velika zmaga. Po zaslugi Petre se je Slovenija prvič v zgodovini vpisala med zmagovalce tekem svetovnega pokala v smučarskem teku. Ob koncu sezone se je poslovil njen trener Robert Slabanja. Petnajst let je spremljal njene uspehe in razočaranja. Slovo je bilo težko, toda prišel je slovaški strokovnjak Ivan Hudač. Delo se je malce spremenilo, uspehi pa nadaljevali. V Kuusamu, 25. novembra, je Petra ponovno ugnala vse tekmice. In to v izjemnem slogu. Na zadnjem vzponu se je otresla še zadnje nasprotnice in krik veselja na cilju je povedal vse. In če smo začeli s pravljično številko sedem, pa še končajmo z njo. Sedemkrat se je Petra doslej povzpela na zmagovalni oder, od tega štirikrat letos.

– najboljši športnik leta je atlet Matic Osovnikar.
Škofjeločan Matic Osovnikar je seveda najhitrejši Slovenec, kralj kraljice športov pri nas, eden najhitrejših Evropejcev in verjetno najhitrejši zobozdravnik na svetu. Predan delu oziroma treningu in eden redkih slovenskih športnikov, za katerega res lahko rečemo, da ima glavo na pravem mestu. Na velikih tekmovanjih nikoli ne razočara. Nikoli. Letos je bila njegova skrita želja kolajna na evropskem prvenstvu v švedskem Goeteborgu. Ni je obljubljal na glas, toda vsa Slovenija je verjela vanj. In nismo bili razočarani. Z državnim rekordom, 10,14 sekunde, je osvojil bron na 100 metrov, v disciplini, v kateri ima največjo konkurenco na svetu. Že v dvoranski sezoni se je videlo, da ima v nogah dinamit. Na svetovnem prvenstvu v Moskvi je na 60 metrov tekel odlično in z državnim rekordom, 6,58 sekunde, osvojil četrto mesto. Matic ima šestindvajset let in ga čaka, če le ne bo poškodb, še veliko tekov. S trenerjem Albertom Šobo imata pred seboj dva cilja – olimpijske igre v Pekingu in naj se sliši še tako neverjetno, magično mejo desetih sekund. Matic je do zdaj še vedno izpolnil vse kar je obljubil in vsi verjamemo, da se bo potrudil in naredil vse, da prinese domov olimpijsko kolajno in prebije zvočni zid.

– drugouvrščena športnica leta je tenisačica Katarina Srebotnik.
Petindvajsetletna Velenjčanka Katarina Srebotnik je v tej sezoni dokazala, da sodi v sam svetovni teniški vrh. Končala je na triidvajsetem mestu, višje kot kdajkoli prej, med letom pa je že bila tudi dvajseta igralka sveta. Uspelo ji je narediti korak, ki smo ga že nekaj časa pričakovali: zdaj lahko enakovredno igra z vsemi najboljšimi igralkami sveta. V Zuerichu je tako premagala Rusinjo Jeleno Dementjevo, v Cincinattiju Švicarko Patty Schnyder. Mimo tega je bila le za las prekratka na odprtem prvenstvu ZDA, da bi ugnala znamenito Lindsay Davenport, v Zuerichu je bila povsem enakovredna Mariji Šarapovi. Čeprav letos ni osvojila nobenega posamičnega turnirja, je bila za prvo ime slovenskega tenisa minula sezona gotovo njena najboljša. Ne pozabimo da je v konkurenci mešanih dvojic, skupaj z Nenadom Zimonjičem osvojila pariški turnir za grand slam ter dvakrat, v Antwerpnu in v Amelii Islandu, zmagala še med ženskami dvojicami. Po prikazani igri lahko od Kate v novi sezoni pričakujemo nove vrhunske rezultate in njen nadaljnji preboj proti vrhu svetovnega tenisa.

– drugouvrščeni športnik leta je gimnastičar Aljaž Pegan.
Začetek leta je v gimnastiki prinesel nov pravilnik in posledično še večji zalogaj treningov. Kot večina drugih se je na prve preizkušnje tudi Aljaž Pegan podal z mešanimi občutki. Ko je v Teheranu na tekmi svetovnega pokala osvojil drugo mesto je spoznal, da je z brezhibno vajo še lahko kos najboljšim. Nato pa je na evropskem prvenstvu pristal le na sedmem mestu. Ni mu vzelo volje. S trenerjem Mešlom se je še bolj zagnano lotil treningov. Prvi sadovi so se pokazali že ob zmagah na tekmah svetovnega pokala v Gentu in v Mariboru. Na svetovno prvenstvo na Dansko, kamor se je peljal kar z avtom, je prišel s skrito rezervo – povezavo prvin Pegana in Ribalka. S to kombinacijo je v finalu navdušil in samo malce slabši doskok mu je odnesel naslov svetovnega prvaka. Končal je z drugim mestom, presrečen tudi s srebrnim odličjem. V nadaljevanju je ta dosežek še oplemenitil s šestindvajseto zmago v svetovnem pokalu na tekmi v Stuttgartu. Aljaž Pegan je tako na svetovnih lestvicah tudi v letu 2006 ostal številka ena na drogu.

– tretjeuvrščena športnica leta je judoistka Lucija Polavder.
Lucija Polavder je najlepši primer, da moč v judu (in najbrž tudi kje drugje) še zdaleč ni vse. Čeprav je judoistka Sankakuja, ki je pred slabim tednom, to je 15. decembra, praznovala 22. rojstni dan, v kategoriji nad 78 kilogramov med najmanjšimi in najlažjimi tekmovalkami, ta zaostanek na blazinah pogosto izniči z nepopustljivostjo, spretnostjo in boljšo telesno pripravljenostjo. Tako je bilo tudi na majskem evropskem prvenstvu v Tampereju, kjer si je po porazu z Nizozemko Carolo Uilenhoed ter zmagah nad Bolgarko Cvetano Božilovo, Poljakinjo Malgorzato Gornicka in Rusinjo Rusinjo Teo Donguzašvili izbojevala tretje mesto. To je bila za Polavderjevo že druga bronasta kolajna na evropskem prvenstvu po letu 2003, ko je bila v Duesseldorfu uspešna v odprti kategoriji. Veliko več pa ji pomeni ta iz Finske. Zakaj? “Ker sem jo osvojila v kategoriji nad 78 kilogramov, ki je na sporedu olimpijskih iger,” kot iz topa izstreli 22-letna judoistka iz Griža pri Celju.

– tretjeuvrščeni športnik leta je gimnatičar Mitja Petkovšek.
Za telovadcem Mitjo Petkovškom je kljub temu, da je že vrsto let stalnica v svetovnem vrhu, ena najtežjih sezon v karieri. Tega pa si ob pogledu na prvi del leta ne bi mogli niti zamisliti, saj se je sezona kljub spremembam gimnastičnega pravilnika in lastnim dvomom, ali bo na bradlji še konkurenčen za svetovni vrh, začela naravnost sanjsko – z zmago. Očitno sta se s trenerjem Edijem Kolarjem bolje spoprijela s spremembami pravil kot tekmeci, saj je telovadec Narodnega doma najprej slavil na svetovnem pokalu v Teheranu, nato pa tudi nadaljeval v podobnem slogu. Nizal je zmage kot za stavo – po Iranu je slavil še v Lyonu in Cottbusu – in tudi na majskem evropskem prvenstvu v Volosu upravičil vlogo prvega favorita ter se še drugič v karieri zavihtel na evropski prestol. Skupaj je osvojil že svojo peto kolajno na prvenstvih Stare celine. Spomladi je še dvakrat stal na stopničkah svetovnega pokala, a vrhunec sezone ga je šele čakal jeseni na svetovnem prvenstvu v Aarhusu. Ko se je že zdelo, da ga na poti do novega naslova svetovnega prvaka ne more ustaviti nič, je prišel šok: poškodba. Če se je sezona začela sanjsko, se je jeseni zanj predčasno končala kot v najhujši mori. Kljub temu, da je bil prvi favorit za zmago, na svetovnem prvenstvu ni mogel braniti naslova iz Melbourna, zaradi počasnega okrevanja pa je izpustil tudi decembrski veliki finale dveh sezon svetovnega pokala, kamor se je kot premočno vodilni na lestvici svetovnega pokala uvrstil že pred časom. Poškodba je bila prva resna v karieri sploh, na tekmovališča pa se bo lahko vrnil šele spomladi, ko bo, brez dvoma, začel vnovičen pohod na svetovni vrh.

– najboljša ekipa leta sta veslača Iztok Čop in Luka Špik.
Veslači so Slovenijo razvadili z osvajanjem kolajn. Iztok Čop in Luka Špika sta tudi letos nadaljevala tradicijo osvajanja odličij na največjih tekmovanjih sezone. Najboljša slovenska veslača sta na svetovnem prvenstvu v angleškem svetišču Etonu osvojila srebrno kolajno v njunem paradnem čolnu – dvojnem dvojcu. Slovenca, ki sta branila naslov svetovnega prvaka z Japonske 2005, sta tokrat morala priznati premoč Francozoma Macquetu in Hardyju, ki kot zmagovalca svetovnega pokala nista dovolila nobenega presenečenja. Za štiriintridesetletnega Čopa je bila to že štirinajsta kolajna v karieri na velikih tekmovanjih, s čimer je le še potrdil in utrdil sloves najuspešnejšega športnika v samostojni Sloveniji. Čeprav je na svoji športni poti dosegel že vse, kar je mogoče, ima še vedno izjemno željo po doseganju vrhunskih rezultatov in si vseskozi postavlja nove izzive. Za sedem let mlajšega Špika, ki je prvič združil moči s Čopom pred sedmimi leti, je bilo to šesto odličje v karieri. In prav vse je osvojil v čolnih, v katerih je imel za sovoznika, izjemnega borca, Iztoka Čopa.

– nagrada za fair play: Simon Vogrinčič (NK Veržej).
Na tekmi 3. SNL, NK Tehnostroj Veržej – NK Kovinar, Veržej, 31. oktobra 2006. Nogometaši Veržeja so na zaostali tekmi 11. kroga na tretjeligaškem vzhodu gostili Kovinar iz Štor in zmagali z 1:0. Omembe vreden je zlasti dogodek iz 79. minute. Po visoki podaji v kazenski prostor je gostujoči vratar Sušnik trčil z enim od branilcev iz svoje ekipe in poškodovan obležal na tleh. Žoga je prišla do domačega napadalca Simona Vogrinčiča, ki je imel pred seboj prazna vrata, vendar iz neposredne bližine kljub veliki želji po povišanju vodstva ni zatresel mreže. Ko je spoznal, da je vratar nasprotne ekipe poškodovan, je namreč sledil načelom fair playa in žogo poslal v stranski avt ter omogočil zdravniško pomoč nesrečnemu čuvaju mreže. Kapo dol, Simon Vogrinčič, za plemenito potezo so mu nemudoma čestitali tudi vsi akterji dvoboja, prav tako so jo pozdravili gledalci ob igrišču.

– posebna nagrada: Mateja Bogatec.
Mateja Bogatec, mlada, štiriidvajsetletna športnica, članica Športnega kluba Mladina iz Križa pri Trstu, je že vrsto let med najboljšimi zamejskimi športnicami. V rolkanju, uradno se tej disciplini reče “skiroll”, športu, ki je v svetu že dokaj razširjen, je blestela že kot mladinka. Takoj po mladinskih uspehih je leta 1998 postala evropska prvakinja, leto kasneje pa je bila tretja na svetovnem prvenstvu. Dvakrat, leta 2001 in lani je bila najboljša v svetovnem pokalu, letos pa je na evropskem prvenstvu v Jaroslavu v Rusiji osvojila zlato in srebrno medaljo. Vse njene uspehe bi težko našteli, omenimo le zanimivost, da je denimo leta 2000 premagala tudi znamenito italijansko tekačico Stefanio Belmondo.

Izidi glasovanja:

Smučarka Tina Maze (272 točk v glasovanju) med dekleti in telovadec Mitja Petkovšek (298) v moški konkurenci sta najboljša športnika Slovenije v letu 2005. Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je za najboljšo ekipo v kolektivnih igrah izbralo košarkarsko reprezentanco Slovenije (106), veslača Iztok Čop in Luka Špik sta drugič zapored dobila nagrado za najboljšo ekipo v individualnih športih (99), nagrado za fair play je prejel jadralec Gašper Vinčec (82), priznanje za posebne dosežke pa je kolesar Jure Robič. Med športniki je bil drugi – drugič zapored – telovadec Aljaž Pegan (277), tretji pa smučarski skakalec Rok Benkovič (168); vsi trije so bili v tej sezoni svetovni prvaki. Pri dekletih sta bili za Mazejevo judoistki Raša Sraka (165) in Urška Žolnir (95).
DŠNS je najboljše športnike sezone razglasilo na tradicionalni prireditvi Športnik leta 22. decembra v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Prireditev je v samostojni Sloveniji potekala petnajstič, skupaj pa že osemintridesetič. Olimpijski komite Slovenije (OKS), ki je skupaj z novogoriško firmo HiT podprl prireditev, je ob tej priložnosti podelil tudi svoja najvišja priznanja v neolimpijski sezoni, neposredni prenos pa je pripravila Radiotelevizija Slovenije.
Prireditev sta vodila pisatelj Matjaž Pikalo in povezovalka Jadranka Mičič. Za glasbeno kuliso sta poskrbeli pevki Monika Pučelj in Ylenia Zobec ter glasbenika Marko Hatlak in Dror Orgad. Za športnike leta je glasovalo 142 članov DŠNS, od tega je bilo osem glasovnic neveljavnih; v posamični konkurenci so za prvo mesto športniki dobili po tri, za drugo po dve in tretje po eno točko, v ekipni pa so bile na glasovnici le najboljše ekipe (po ena točka). Priznanja DŠNS za najboljše športnike je izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez. Glavni pokrovitelj prireditve Športnik leta 2005 je bil novogoriški HiT, na družabnem srečanju po prireditvi pa je goste zabaval Magnifico.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je alpska smučarka Tina Maze.
Pravzaprav je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo prikupna snežna kraljična izpod Pece prelevila v prvo damo slovenskega športa. In ta čas je napočil sedaj. Dvaindvajsetletna Črnjanka Tina Maze je z naskokom najboljša slovenska športnica v iztekajočem se letu in to na račun štirih veleslalomskih zmag nad vso svetovno elito ženskega alpskega smučanja. Tri je dosegla že v lanski sezoni, četrto pa na začetku letošnje, ko je na uvodni, izjemno odmevni tekmi na ledeniku nad Soeldnom v osrčju Tirolske, prehitela vse tekmice. Če prištejemo še tisto izpred treh let, ko je na istem ledeniku zmagala skupaj še z dvema tekmicama, ima Tina zaenkrat skupno že pet zmag, med katerimi pa je zanjo še vedno najbolj pomembna tista pohorska pred slovenskimi ljubitelji smučanja. Na račun imenitnih dosežkov v lanski sezoni se je Tina na svetovnem prvenstvu v Bormiu v Italiji znašla v vlogi velike favoritinje na veleslalomski tekmi, toda doživela je grenko športno in tudi življenjsko izkušnjo.
Izmed alpskih smučark so bile doslej najboljše slovenske športnice še Bojana Dornig, Andreja Leskovšek, Nataša Bokal in Špela Pretnar, daleč pred vsemi pa je še vedno in nemara še dolgo bo, Mateja Svet, Tinina velika vzornica, ki je bila prva dama slovenskega športa kar sedemkrat zapored. Pot in cilji naše letošnje slavljenke so torej zarisani.

– najboljši športnik leta je telovadec Mitja Petkovšek.
Mitja Petkovšek je v letu dni – od lanskega do letošnjega decembra – vsa tri velika gimnastična tekmovanja končal na zmagovalnih stopničkah. Zmaga na finalu svetovnega pokala v Birminghamu, tretje mesto na evropskem prvenstvu v Debrecenu in nazadnje še zmaga na svetovnem prvenstvu v Melbournu, vse to je uspelo 28-letnemu Ljubljančanu, za katerim je tako najboljša sezona v že sicer odlični karieri. Pri tem nikakor ne gre spregledati niti, da se je ob novem letu spremenil tudi pravilnik, ki se mu ni uspel takoj prilagoditi, zato je bil v spomladanskem delu svetovnega pokala njegov izkupiček nekoliko slabši, kot bi bil verjetno sicer, pa vendar ne zanemarljiv: zmaga v Sao Paulu in tretje mesto v Parizu ter bron na EP za piko na i. Ko je Mitja čez poletje spet izpilil svojo sestavo do izhodiščne ocene 10,000, se je sprožil nov slovenski plaz vrhunskih predstav na bradlji, saj je na prestižni tekmi v Stuttgartu slavil zmago še tretjič zapored, na Šalamunovem memorialu je z 9,850 dosegel najvišjo oceno v karieri, svoje mojstrstvo pa je za konec potrdil še na najpomembnejši preizkušnji sezone, svetovnem prvenstvu. V Melbournu je sicer pretrpel kar nekaj hudih trenutkov, ko je v finalu nastopil kot prvi in so ga sodniki ocenili zelo strogo, a je bilo zmagoslavje zato na koncu toliko slajše. In zasluženo, da bolj ne bi moglo biti: Mitja je na najpomembnejši tekmi sezone hkrati premagal tako olimpijskega in evropskega prvaka kot branilca naslova.

• drugouvrščena športnica leta je judoistka Raša Sraka.

Sliši se že kar malce obrabljeno, toda Raša Sraka je najboljša resnično tedaj, kadar ni najbolje pripravljena. Judoistka Bežigrada je to po evropskem prvenstvu leta 2003 v Düsseldorfu, kjer si je poškodovana priborila zlato lovoriko, vnovič dokazala na septembrskem svetovnem prvenstvu v Kairu, kjer si je v velikem slogu izbojevala bronasto kolajno v kategoriji do 70 kilogramov. In to kljub temu, da še nekaj dni pred odhodom v Egipt ni bila povsem prepričana, če bo sploh nastopila na svetovnem prvenstvu. Zaradi poškodovanega desnega kolena se namreč Raša na tekmovanje v Kairu – kot je sama poudarila – ni mogla pripraviti po svojih najboljših močeh. Ko ji je žreb za povrh že v uvodnem krogu za tekmico namenil Masae Ueno, dvakratno svetovno prvakinjo in olimpijsko šampionko iz Aten, je mislila, da je že vse izgubljeno. Toda Sraka je prerasla samo sebe, prvič v karieri snela skalp favorizirani Japonki in to ji je dalo krila. Za tem je ob le enem porazu nanizala še tri prepričljive zmage, kar ji je navrglo bron in slavje se je lahko začelo.

– drugouvrščeni športnik leta je gimnastičar Aljaž Pegan.
Kdor čaka, dočaka. To vsekakor velja za Aljaža Pegana, ki je letos vendarle osvojil tako želeni naslov svetovnega prvaka, potem ko je v samem vrhu telovadcev na drogu že več kot desetletje. Svetovno prvenstvo v Melbournu je bilo že njegovo dvanajsto, velikokrat je bil že v najožjem krogu favoritov, a je imel do letos v svoji zbirki le eno srebrno kolajno. V Avstraliji pa mu je vendarle uspel veliki met, ki ga je sicer tudi odkrito napovedoval in ki ga je ob vseh dosedanjih uspehih tudi edini še zadovoljil. Potem ko se je med osmerico uvrstil skozi šivankino uho, se je v finalu predstavil s prepričljivo najboljšo sestavo, s katero se je tudi končalo svetovno prvenstvo. Nastop 31-letnega Ljubljančana pa je pomemben mejnik tudi v gimnastičnem svetu, saj je bil zadnji po pravilniku, po katerem so se telovadci gnali za popolno desetko. Z novim letom se bo to namreč temeljito spremenilo, a zaradi Peganove zelo široke baze znanja ne gre dvomiti, da bo v samem svetovnem vrhu tudi v prihodnje. Aljaž se je sicer v skupnem seštevku svetovnega pokala še utrdil z dvema zmagama, v Stuttgartu in Mariboru, ter enim drugim mestom v Glasgowu v jesenskem delu tekmovanja.

• tretjeuvrščena športnica leta je judoistka Urška Žolnir.

Deveti september 2005 se bo z zlatimi oziroma bronastimi črkami vpisal v zgodovino slovenskega juda, ki si je na ta nepozabni dan izbojeval prvi kolajni na svetovnih prvenstvih doslej. Za prvo je, če smo natančni, v Kairu poskrbela Raša Sraka, ki je osvojila tretje mesto v kategoriji do 70 kilogramov, le nekaj minut za tem pa je podvig bežigrajske judoistke ponovila še Urška Žolnir, ki se je okitila z bronastim odličjem v kategoriji do 63 kilogramov. Zanimivo se judoistki celjskega Sankakuja nastop v glavnem mestu Egipta ni začel po načrtih, saj je v prvem nastopu morala priznati premoč večni tekmici, Francozinji Lucie Decosse. Toda naša bronasta olimpijka si je hitro opomogla od poraza in v nadaljevanju kot za stavo nizala zmage – vse do bronaste kolajne, kakršno si je priborila tudi na lanskih olimpijskih igrah v Atenah. V bogati vitrini ji zdaj manjka le še odličje z evropskega prvenstva, a je trdno odločena, da ga prej ali slej osvoji. Kdo ve, morda bo manjkajočo lovoriko domov prinesla že prihodnje leto iz Tampereja.

– tretjeuvrščeni športnik leta je smučarski skakalec Rok Benkovič.
Marca prihodnje leto bo Rok Benkovič dopolnil šele dvajset let, vendar ga že lahko štejemo med izkušene smučarje skakalce v svetovnem pokalu. Kamničan je skakalnice začel spoznavati v bližnjem Mengšu. Prvič se je po zaletišču spustil šele z enajstimi leti, kar je za ta šport razmeroma pozno. A da gre za pravi skakalni biser je dokazal že tri leta kasneje, ko je prvič postal članski državni prvak- takrat ni bil star niti petnajst let. Leto kasneje je prvič nastopil v svetovnem pokalu, že na svoji drugi tekmi v eliti pa je v Predazzu osvojil prvih pet točk. Med najboljšimi mladinci sveta ni nikoli posegel po najvišjem mestu. Toda potem je letos februarja prišel v Oberstdorf, s povprečnimi rezultati sezone, vendar s formo v vzponu. Treningi na srednji skakalnici so napovedovali dobro uvrstitev, toda da bo posegel po naslovu svetovnega prvaka na srednji skakalnici ni upal pričakovati nihče. Čez noč ga je spoznal ves svet, tudi njegovega hišnega ljubljenčka pitona Zorana in sposobnosti igranja na kitaro. Dan kasneje je prispeval še velik delež k bronasti moštveni medalji. Na vseh tekmah prvenstva je končal med prvimi šesti. Izzivov mu seveda ne manjka, nenazadnje čaka še na prve stopničke v svetovnem pokalu, prihodnje leto pa bo prvič nastopil tudi na olimpijskih igrah.

– najboljša ekipa leta v kolektivnih športnih panogah je košarkarska reprezentanca Slovenije.
Pred 34. evropskim prvenstvom v Beogradu je bilo za slovensko košarkarsko reprezentanco trinajst let skomin. Začelo se je s prvim uradnim nastopom v kvalifikacijah leta 1992, v katerem se ji je za las izmaknila uvrstitev na olimpijske igre v Barceloni, in šestimi zaporednimi prvenstvi Stare celine. Želje so bile vedno večje od končnega dosežka, končni domet moštva pa bil vedno nekje na sredini. Po vseh razočaranjih je le prišla nagrada za vztrajnost, kajpada tudi za kakovost košarkarjev in modro delo strokovnega štaba pod vodstvom selektorja Aleša Pipana. Iz druščine izjemno nadarjenih posameznikov je namreč končno sestavil uspešno moštvo.
Uvrstitev na 6. mesto med evropsko elito po zmagah tako nad novimi prvaki Grki kot bronastimi Francozi in le enem slabšem dnevu proti Nemčiji ni le najboljši dosežek slovenske reprezentance doslej; je veliko več. Prinesla ji je prvo uvrstitev na svetovno prvenstvo, ki bo že prihodnje leto na Japonskem, in neposreden nastop na evropskem prvenstvu 2007 v Španiji. Toda če vsemu prištejemo še neverjetno množico slovenskih navijačev, ki so preplavili Beograd ter poželi splošno občudovanje domačinov in zavist vseh nastopajočih, celostna podoba nastopa dobiva že kar zlate obrise. Trinajst let čakanja je pravzaprav še nizka cena za užitke v dvoranah Pionir in Arena.

– najboljša ekipa leta v individualnih športnih panogah sta veslača Iztok Čop in Luka Špik.
Že pred odhodom na reko Nagara je bilo jasno, da tudi tokrat največ pričakujemo od čolnov, v katerih sta sedela Iztok Čop in Luka Špik, dvojnega dvojca in dvojnega četverca. Izredno naporno delo sta oba opravila odlično. Štartati sta morala kar šestkrat! V dvojnem dvojcu sta bila Iztok in Luka svetovna prvaka že leta 1999 na prvenstvu v Kanadi, medtem, ko je bil četverec zanju in za njuna soveslača v čolnu, Davorja Mizerita in Mateja Preloga prva res velika preizkušnja.
Med dvojnimi dvojci sta bila Čop in Špik neulovljiva za vse, tudi za novo italijansko posadko Fedrico Gattinoni – Luca Ghezzi. Italijana sta na cilju zaostala za samo 35 stotink, a navzlic majhni razliki zlata medalja slovenske dvojice ni bila vprašljiva. Takole je povedal Luka Špik: “Bilo je težko, zato mi zmaga pomeni toliko več. Vsekakor pa nama je z Iztokom ostalo še nekaj rezerve, če bi bilo to res potrebno.” Naporen urnik je nekaj posledic le pustil. V dvojnem četvercu so bili boljši Poljaki, a srebrna medalja Čopa, Špika, Mizerita in Preloga je seveda vrhunski dosežek.
Iztok Čop, najboljši slovenski veslač vseh časov, je na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah osvojil že 13 medalj, za mlajšega Špika pa je to četrta medalja z največjih tekem. Z dvema odličjema se je Slovenija med 27. državami, ki so osvojile medalje uvrstila na izvrstno deseto mesto. Najbolj pridni zbiralci medalj so bili Avstralci in Novozelandci, ki so si priveslali po štiri zlate medalje. Ostali slovenski čolni v velikem finalu niso bili, pohvale pa gredo Boštjanu Božiču in Gregorju Novaku, ki sta v dvojcu brez krmarja osvojila dobro 8. mesto. Ob vseh uspehih slovenskega veslanja bi bilo res lepo, če bi na kongresu FISA (mednarodna veslaška zveza), ki ima že 120 držav članic, Bled uspel še s kandidaturo za organizacijo svetovnega prvenstva za leto 2011.

– nagrada za fair play: Gašper Vinčec.
Jadralno društvo Finn Slovenija je 16. avgusta na koprskem pomolu priredilo slovesen sprejem za Gašperja Vinčeca, ki je na EP v Kalmerju na Švedskem osvojil srebro, svojo prvo medaljo na članskih velikih tekmovanjih. Po končanih govorih je Vinčec na oder poklical predsednika Jadralnega kluba Koper Vojka Petriča, ta mu je najprej čestital, Vinčec pa mu je podaril osvojeno medaljo. Dejal je, da je to storil zato, ker ga je klub naučil prvih jadralnih korakov, ter mu, kljub skrhanim osebnim odnosom, še vedno nudi zatočišče za nemoteno treniranje. Poudaril pa je, da medaljo klubu ni podaril zgolj zaradi “lepih najstniških let”, ampak tudi kot opozorilo funkcionarjem kluba na veliko, včasih celo usodno odgovornost do otrok in mladeničev, ki so jim v športno vzgojo zaupani v najobčutljivejših obdobjih odraščanja. Po tej potezi sta si oba predsednika, kluba Finn Slovenija in Jadro Koper, Ivan Vinčec in Vojko Petrič, prijateljsko stisnila roki in objela, kar je pomenilo, da bosta poslej kluba v boljših, prijateljskih odnosih.

– nagrada za posebne športne dosežke: Jure Robič.
V poplavi ekstremnih podvigov v modernem času si dosežek Jureta Robiča prav gotovo zasluži posebno mesto. Jeseničan je letos drugič zapored zmagal na ultramaratonski kolesarski dirki čez Ameriko, dva meseca kasneje pa je bil najboljši še na dirki Le Tour Direct. Gre za dve po vseh kriterijih najtežji športni preizkušnji na svetu. Izjemna fizična težavnost obeh dirk v kombinaciji s pomanjkanjem spanja predstavlja oviro, ki so jo zmožni premagati le redki. Iskanje meja na robu mogočega je na RAAM-u in Tour Directu nekaj vsakdanjega. Z dolgoletnim treningom, neverjetno voljo in motivacijo je Jure Robič svoje telo pripravil na najzahtevnejše preizkušnje na svetu. Za mnoge strokovnjake je trenutno najboljši ekstremni športnik na svetu!

Izidi glasovanja:

“Atletinja Jolanda Čeplak (348 točk v glasovanju) in jadralec Vasilij Žbogar (313) sta najboljša športnika Slovenije v moški in ženski konkurenci v iztekajočem se letu 2004. Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je za najboljšo ekipo v kolektivnih igrah izbralo rokometaše Celja Pivovarne Laško (70), veslača Iztok Čop in Luka Špik sta dobila nagrado za najboljšo ekipo v individualnih športih (111), nagrado za fair play pa je prejel Miran Stanovnik (64), ki je ob tej priložnosti dobil tudi evropsko nagrado za fair play. Med športniki je bil drugi telovadec Aljaž Pegan (153), tretji pa kolesar Andrej Hauptman (68). Judoistka Urška Žolnir je bila druga med športnicami (269), tretja pa padalka Irena Avbelj (54). Posebno nagrado DŠNS so prejeli dobitniki odličij na paraolimpijskih igrah invalidov v Atenah, strelec Franc Pinter Ančo, atletinja Tatjana Majcen in namiznoteniška igralka Mateja Pintar.
DŠNS je najboljše športnike sezone razglasilo na tradicionalni prireditvi Športnik leta 27. decembra v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Prireditev je bila v samostojni Sloveniji štirinajstič, skupaj pa že sedemintrideseta. Soprireditelja sta Olimpijski komite Slovenije (OKS), ki je ob tej priložnosti podelil tudi svoja najvišja priznanja v olimpijskih sezonah, ter Radiotelevizija Slovenije. OKS je podelil olimpijske plamenice, ki so jih za olimpijska odličja v Atenah dobili Iztok Čop in Luka Špik, Vasilij Žbogar, Urška Žolnir ter Jolanda Čeplak.
Prireditev sta vodila igralca Jernej Šugman in Janez Škof. Za glasbeno kuliso je poskrbela skupina Posodi mi jurja ter pevki Monika Pučelj in Anika Horvat, plesne točke pa so izvedli člani Plesne zveze Slovenije, skupina Bolero. Za nagrado Športnik leta je glasovalo 133 članov DŠNS; v posamični konkurenci so za prvo mesto športniki dobili po tri, za drugo po dve in tretje po eno točko, v ekipni pa so bile na glasovnici le najboljše ekipe (po ena točka). Priznanja DŠNS za najboljše športnike je izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez, posebna priznanja pa Dragan Katanič. Glavni pokrovitelj prireditve Športnik leta 2004 je bil novogoriški HiT, prireditev pa so z večjimi denarnimi vložki podprli še zavarovalna družba Adriatic, Športna loterija, Viator & Vector, Porsche Slovenija ter Fundacija za financiranje športnih organizacij, s svojimi izdelki za družabno srečanje pa so svoj delež dodali klet Goriška Brda, Mlinotest, Kolinska in Cetis.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je atletinja Jolanda Čeplak.
Jolandi Čeplak je njen značilni slog 7. marca na svetovnem dvoranskem prvenstvu v Budimpešti zagotovil srebrno kolajno. Po tem uspehu naj bi v rokah že imela tudi olimpijsko medaljo. Poznavalci pa so vedeli, da bo v grški prestolnici sila težko stopiti na zmagovalni oder. Po številnih Jolandinih zmagah v poletni sezoni je prišel 23. avgust. Ob 20. uri in 55 minut po grškem času je počila startna pištola. To ni bil običajen tek in tudi slovenska zlatolaska ni bila, tako kot običajno, na čelu tekačic. V izjemno hitrem teku je vse bolj zaostajala. Na težkih življenjskih preizkušnjah utrjen uporni duh pa je ni izdal. V zadnjih 150 metrih, ko se je zdelo že vse izgubljeno, je eksplodirala. Tekmice je najprej začela dohitevati in nato še prehitevati. V eni najbolj dramatičnih odločitev olimpijskih iger so štiri tekmovalke v cilj pritekle skorajda istočasno. Fotofiniš. Dve neskončni minuti sta Jolanda in z njo vsa Slovenija čakali, nato pa izbruhnili v veselju. Čeplakova je prvič na velikem tekmovanju premagala Mario Mutolo in osvojila bronasto kolajno. Ob častnem krogu s slovensko zastavo so bili naporni treningi in lanske težave s poškodbo pozabljeni.

– najboljši športnik leta je jadralec Vasilij Žbogar
Leta odrekanj, 20 jih je bilo, ure in ure na morju pred Izolo, Splitom, Atenami, v Braziliji, poleti in pozimi – vse to je obrodilo sadove in 29-letnega Vasilija Žbogarja okronalo z bronastim olimpijskim odličjem. Vedno nasmejan, prijazen mladenič očara s svojo preprostostjo. V Grčiji, zibelki olimpizma, je navdušil s stabilnostjo in zrelostjo. Ko je bila v igri medalja, se je Vasilij odločil za tvegano potezo. Odjadral je v drugo smer kot njegov glavni tekmec, in izkazalo se je, da je bila to zmagovita poteza. Prinesla je prvo slovensko jadralsko medaljo v zgodovini olimpijskih iger. Vasilij se je vzpenjal počasi. Nekateri so celo dvomili o tem, da je jadralec za največja tekmovanja. Lani je že postal evropski prvak, letos pa je Izolčan, ki najde svoj mir v domačem vinogradu ter ima najraje mamine njoke s škampi in tiramisu, vsem dokazal, kaj zna. S tretjim mestom na olimpijskih igrah je vstopil v klub redkih izbrancev. Svojemu laserju bo Vasilij ostal zvest vsaj še do Pekinga in upajmo do novega oljčnega venca, do nove kolajne. Ugoden veter še naprej, Vasko!

– drugouvrščena športnica leta je judoistka Urška Žolnir.
Zgodba o judoistki Urški Žolnir je podobna pravljici. Potem ko je že izgubila upanje, da bo nastopila na olimpijskih igrah, je dočakala odrešilni klic. Trener Marjan Fabjan ji je sporočil, da bo kot prva rezerva le odpotovala v Atene. V Grčijo je nato prišla povsem neobremenjena, sproščeno pa se je borila tudi na olimpijskih blazinah, kar je na koncu obrodilo sadove. Po nesrečnem porazu in dvomljivi sodniški odločitvi v zadnjih sekundah polfinalnega dvoboja z Avstrijko Claudio Heill se je v obračunu za tretje mesto vseeno uspela zbrati. V šampionskem slogu je podobno kot pred tem Kubanko Driulys Gonzales in Belgijko Gello Vandecaveye premagala Kanadčanko Marie Helene Chisholm. Simpatična judoistka iz Pernovega pri Žalcu je tako osvojila prvo kolajno za slovenski judo na olimpijskih igrah. Podvig je potrdila še tri mesece kasneje v Bakuju z osvojitvijo naslova svetovne vojaške prvakinje.

– drugouvrščeni športnik leta je telovadec Aljaž Pegan.
Pred Aljažem Peganom je bila letošnjega aprila ena najzahtevnejših nalog v dolgoletni karieri. Evropsko prvenstvo v rodnem mestu je bilo zelo pomembno, javnost je pričakovala vrhunski rezultat. Evropski naslov izpred desetih let je imel že dolgo brado, olimpijske igre pa so bile za telovadca iz Trnovega zaradi gimnastičnih pravil nedosegljive. Čas za dokazovanje je bil torej idealen, pritisk pa zelo velik. Pridobljene izkušnje je 30-letni telovadec odlično izkoristil in se v Ljubljani drugič v karieri povzpel na evropski Olimp. Dejstvo, da je prvino pegan, enega najzanimivejših elementov gimnastike, zaradi poškodb pred prvenstvom po šestih mesecih prvič izvajal šele v kvalifikacijah, je utonilo v pozabo. Ob uspehih Aljaža Pegana pa je treba omeniti tudi njegovega trenerja Jožeta Mešla, ki zna svojega telovadca ob pravem času vselej najboljše pripraviti.

– tretjeuvrščena športnica leta je padalka Irena Avbelj.
Padalka Alpskega letalskega centra Lesce – Bled že dolgo sodi v najožjo svetovno elito. Leto 2004 pa ji bo ostalo v še posebej lepem spominu. Na svetovnem prvenstvu pri naših sosedih na Reki je osvojila kolajne v vseh disciplinah posamične konkurence. Bogatejša za zlato medaljo je postala v figurativnih skokih in kombinaciji, za srebrno pa v skokih na cilj. Pravi podvig se ji je tokrat posrečil v figurativnih skokih, kjer se je merila s petimi tekmicami iz Rusije, priznane padalske velesile. Ob koncu je o naslovu prvakinje odločal neposredni dvoboj z Ljudmilo Žinčenko. Imenitno športno pot je zaokrožila z najžlahtnejšim odličjem in si tako prislužila tretje mesto med najboljšimi slovenskimi športnicami iztekajočega se leta.

• tretjeuvrščeni športnik leta je kolesar Andrej Hauptman.

Andrej Hauptman, 29-letni Domžalčan, je začel kolesariti z 12 leti, od leta 1999 pa je poklicni kolesar. Do zdaj je nanizal štiri pomembne zmage, njegovi najboljši rezultati pa so prav z največjih tekmovanj, za katera je pravi specialist. To je dokazal tudi letos na poletnih olimpijskih igrah v Atenah. Osvojil je peto mesto, kar je najboljša slovenska kolesarska uvrstitev v zgodovini olimpijskih iger. Poleg tega je letos nastopil na dirki Po Italiji ter na številnih dirkah svetovnega pokala in drugih mednarodnih preizkušnjah. Na enodnevnih dirkah za svetovni pokal je bil najboljši, deveti, in sicer na veliki nagradi Hamburga. Peto mesto na olimpijskih igrah pa je ob bronasti medalji s svetovnega prvenstva leta 2001 in četrtem mestu leto dni kasneje njegov največji dosežek.

– najboljša ekipa leta v kolektivnih športnih panogah je RK Celje Pivovarna Laško.
Sezona 2003/04 je bila zares rokometna. Igralci so z izjemnimi nastopi osvojili srebrno kolajno na evropskem prvenstvu na domačih tleh, igralke z Galjevice so znova zaigrale v finalu lige prvakinj, v moški konkurenci pa so celjski rokometni grofje pokorili Evropo. Klub, ki se lahko pohvali z več kot 50-letno tradicijo, je na vrh Evrope krenil po slovenski osamosvojitvi. Celjski rokometaši so osvojili vseh 12 zvezdic slovenskega prvenstva, 11-krat so bili pokalni zmagovalci, v mlajših kategorijah pa so bili kar 27-krat najboljši v Sloveniji. V teh letih je v reprezentancah Slovenije zaigralo kar 67 igralcev, od tega 26 v članski izbrani vrsti. Za uspehe so že leta 1991 prejeli najvišje športno priznanje v Sloveniji, Bloudkovo nagrado. V Evropi so od osamosvojitve dalje redni gosti. Med leti 1997 in 2001 so petkrat zapored igrali v polfinalu lige prvakov, v predlanski sezoni so bili med štirimi najboljšimi tudi v pokalu pokalnih zmagovalcev. Lansko sezono so začeli v močno pomlajeni postavi, toda trdno odločeni, da dokažejo svojo vrednost. V predtekmovalni skupini so opravili s Slovaki, Švedi in na zadnji tekmi v starem, dobrem Golovcu tudi s Flensburgom iz Nemčije. Neverjeten niz uspehov so nadaljevali po senzacionalni zmagi proti Ademar Leonu na prvi tekmi v novi sezoni v začetku lanskega decembra, ko so Špance premagali za 13 golov. V četrtfinalu so premagali nemški Lemgo, v polfinalu dvakrat najbogatejši klub Ciudad Real in v finalu še enkrat Flensburg. Celjani so nekoliko nepričakovano, toda povsem zasluženo prišli do uspeha kariere. Za to so zaslužni prav vsi igralci na čelu s kapetanom Dejanom Peričem, domačim strokovnim štabom z Mirom Požunom, sijajno vzdušje v moštvu je poneslo tudi fantastične navijače do evropskih višin. In kot da uspehom ne bi videli konca: Celjani so znova med najboljšimi osmimi evropskimi moštvi, za nameček pa so pred mesecem dni osvojili še naslov evropskega superpokala.

– najboljša ekipa leta v individualnih športnih panogah je veslaški dvojec Iztok Čop in Luka Špik.
Nepremagljivi slovenski veslaški dvojni dvojec Iztok Čop in Luka Špik se je po naslovu svetovnih prvakov leta 1999 in olimpijskih zmagovalcev leta 2000 razšel. Mnogi so menili, da ne bosta več sodelovala, a se to na srečo ni zgodilo. Letos sta sprejela odločitev – poskusiva spet skupaj! Začelo se ni najbolje, Luka Špik je bil poškodovan in skupaj z Iztokom je na prvi večji preizkušnji nastopil šele na drugi tekmi svetovnega pokala v Muenchnu konec meseca maja. Tako na Bavarskem kot na naslednji tekmi svetovnega pokala v Luzernu pa sta bila nepremagljiva izkušena Italijana Galtarossa ter Sartori in naša veslača sta bila obakrat druga. Na olimpijski progi v Shinias sta pripravljala maščevanje. 21. avgusta sta imela Italijana progo štiri, Luka in Iztok pa progo tri. Povedla sta Italijana, Blejca pa se nista dala, dohitela in prehitela sta prva favorita. Ob tem dvoboju smo vsi kar nekako pozabili na Francoza Vieilledenta in Hardyja. Svetovna prvaka pa sta poskrbela za presenečenje in osvojila olimpijski naslov. Iztok in Luka sta si priveslala srebrno olimpijsko odličje, kar pa je bil ob kratkih skupnih pripravah vseeno izjemen dosežek. Sta edina športnika v samostojni Sloveniji, ki se lahko pohvalita z zlato in srebrno olimpijsko medaljo, Iztok pa ima za nameček še bron iz Barcelone leta 1992.

– nagrada za fair play: Miran Stanovnik.
Izbor kandidatov za nagrado fair play je letos prvič potekal sistematično in v sodelovanju številnih organizacij, ki se ukvarjajo s tem področjem. Zavod za fair play in strpnost v športu je v letu 2004 dobil lepo število prijav, med katerimi je izbiral mesečne nagrajence za športno potezo. Ti so potem prišli v ožji izbor, ki ga je izvedla Slovenska olimpijska akademija, kot zadnji pa so se med dvema kandidatoma odločali člani Društva športnih novinarjev Slovenije. Z majhno prednostjo je največ glasov dobil Miran Stanovnik. Slednji je na reliju Pariz – Dakar 2004 dirkal več kot odlično. Poleg skupnega 15. mesta, ki ga je dosegel z motorjem razreda maraton, je v predzadnji etapi zaradi izredne vzdržljivosti in požrtvovalnosti dobil tudi nagrado za dosežek dneva in ohranjanje duha dirke. Po nenavadni odločitvi prireditelja, ki ga je zaradi centimeter predolge in na tehničnih pregledih odobrene zavorne ročke izločil iz razreda maraton ter mu s tem odvzel zasluženo zmago v tej kategoriji, je Miran Stanovnik ostal moralni zmagovalec dirke. Zaradi športnega načina dirkanja in sprejemanja končne odločitve o zmagovalcu pa je v Sloveniji tudi dobitnik nagrade za fair play 2004.

Izidi glasovanja:

Najboljše športnike sezone so razglasili na tradicionalni prireditvi Športnik leta, ki jo je DŠNS v samostojni Sloveniji trinajstič pripravilo 22. decembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Soprireditelj 36. prireditve Športnik leta je Olimpijski komite Slovenije (OKS), ki je ob tej priložnosti podelil tudi svoja najvišja priznanja v neolimpijskih sezonah, prireditev pa sta z večjim denarnim deležem podprli Fundacija za financiranje športnih organizacij in zavarovalna družba Adriatic. Veliki statui sta dobila veslač Iztok Čop in Dejan Košir, z zlato plaketo pa sta bila nagrajena tudi njuna trenerja Miloš Janša (veslanje) in Primož Bernik (deskanje). Preostala priznanja so in bodo športnikom in trenerjem podelili še na regijskih prireditvah po Sloveniji.
Atletinja Jolanda Čeplak (201 točka v glasovanju) in deskar na snegu Dejan Košir (117) sta najboljša športnika Slovenije v moški in ženski konkurenci v iztekajočem letu 2003. Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je za najboljšo ekipo v kolektivnih igrah izbralo rokometašice Krima (99), jadralki v razredu 470 Vesna Dekleva in Klara Maučec sta dobili nagrado za najboljšo ekipo v individualnih športih (45), nagrado za fair play je prejel namiznoteniški igralec Bojan Tokič (80), posebno nagrado pa je dobila zamejska športnica Tanja Romano. Med športniki je bil drugi atlet Primož Kozmus (115), tretji pa jadralec Vasilij Žbogar (98). Judoistka Raša Sraka je bila druga med športnicami (154), tretja pa plavalka Alenka Kejžar (79).
Za športnike leta je glasovalo 120 članov DŠNS; v posamični konkurenci so za prvo mesto športniki dobili po tri, za drugo po dve in tretje po eno točko, v ekipni pa so bile na glasovnici le najboljše ekipe (po ena točka). Priznanja DŠNS za najboljše športnike je izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez, prireditev pa sta vodila radijska novinarka Uršula Majcen in televizijec Sašo Jerkovič. Ob spremljavi Big Benda dirigenta Braca Doblekarja so zapeli Natalija Verboten, Alenka Godec in Alfi Nipič, plesne točke pa so izvedle Eve, članice ŽKUD Tine Rožanc, pod umetniškim vodstvom Mojce Furlan in s koreografijo Darje Šuster.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je atletinja Jolanda Čeplak.
Lanska slovenska športna kraljica je imela po sanjski sezoni 2002 v novi sezoni še višje cilje. Vse se ni odvilo po njenih željah, vseeno pa je ostala v najožjem svetovnem vrhu. Odlična pripravljenost na začetku leta je vzbujala optimizem. Toda prav ob zaključku priprav na vrhunec zimske sezone, svetovno dvoransko prvenstvo v Birminghamu, se je je lotila bolezen. Pobralo ji je veliko moči, vseeno pa je osvojila četrto mesto. Poletje je tako dočakala še bolj lačna uspehov. Uvodni mitingi so pokazali odlično formo in sredi junija je imela najboljša rezultata na svetu tako na 800 kot tudi na 1.500 metrov. Z začetkom zlate lige so se pričeli njeni dvoboji z Mario Mutolo. Afriške rekorderke, ki je kot prva v zgodovini sama pobrala celotno zlato nagrado z mitingov zlate lige, ni uspela premagati, bila pa je edina, ki ji je bila vsaj kolikor toliko enakovredna. Pred svetovnim prvenstvom v Parizu je nihče ni videl nižje od drugega mesta. Dan pred začetkom pa šok: poškodba noge in sanje so se razblinile. Odpovedati je morala nastop v teku na 800 metrov, s svojo znamenito trmo pa se je vseeno uvrstila v finale teka na 1.500 metrov. V pravo, vrhunsko formo se Jolanda ni vrnila do konca sezone, navkljub vsem težavam pa je ostala druga na svetovni lestvici v svoji paradni disciplini, teku na 800 metrov. To je vrhunski dosežek, ki pa Jolande Čeplak ne zadovoljuje. Še višje želi in verjamemo, da tudi zmore na olimpijskih igrah prihodnje leto v Atenah.

– najboljši športnik leta je deskar na snegu Dejan Košir.
Dejan Košir je s športom povezan od malih nog. Kot štiriletni deček se je začel ukvarjati z alpskim smučanjem. Pri desetih je našel nov izziv v deskanju na snegu. Ko je z desko odšel na smučišče, so ljudje zmajevali z glavo in nihče ni pomislil, da bo prav ambiciozni Kranjskogorčan pisal zgodovino slovenskega deskanja na snegu. Že na prvih tekmovanjih je bil uspešen in to mu je vlilo novo voljo in energijo. Leta 1996 se je pridružil karavani, ki je nastopala v svetovnem pokalu. Leto kasneje je v svetovnem pokalu prvič zmagal, saj je bil nepremagljiv na Kreischbergu v paralelnem slalomu, ki je bil tedaj njegova paradna disciplina. Srebrno odličje na svetovnem prvenstvu leta 2001, mali kristalni globus, še devet zmag v svetovnem pokalu, to je le nekaj uspehov v karieri danes 31-letnega Dejana Koširja. Vrhunec pa je prišel v zadnji sezoni. Za vraževerne nesrečna številka 13 je bila za Dejana srečna. Trinajstega januarja je na Kreischbergu v paralelnem veleslalomu pometel s konkurenco in postal svetovni prvak. Poleg deskanja je Dejanova velika ljubezen hokej na ledu, kjer je našel tudi svojega vzornika – Wayna Gretzkyja. Priti na vrh je težko, še težje na njem ostati. Dejan Košir se tega dobro zaveda, zato na lovorikah ne počiva, ampak se navzlic poškodbi, ki mu je v zadnjem času povzročila nemalo težav, trudi ostati v stiku z najboljšimi.

– Drugouvrščena športnica leta je judoistka Raša Sraka.
Slovenska judoistka Raša Sraka letošnjega 17. maja gotovo ne bo nikoli pozabila. Na ta prečudoviti dan jo bo vse življenje spominjala zlata medalja evropskega prvenstva. To si je v Duesseldorfu izbojevala po zmagah nad Izraelko No Laor, Ukrajinko Marijo Prišepo, Nizozemko Edith Bosch in Nemko Heide Wollert. Judoistka ljubljanskega kluba Bežigrad, ki je 10. oktobra napolnila 24 let, je z naslovom evropske prvakinje dosegla največji uspeh v zgodovini slovenskega juda. Z naslovom najboljše na stari celini ter zmagama na turnirjih za svetovni pokal, ki si jih je februarja in marca priborila v Sofiji in v Minsku, si je Raša na stežaj odprla tudi vrata, ki vodijo na poletne olimpijske igre prihodnje leto v Atenah. Na evropski jakostni lestvici, preko katere se bo najboljših pet tekmovalk uvrstilo na olimpijske igre, je zdaj namreč prepričljivo na prvem mestu v kategoriji do 70 kilogramov. Olimpijsko vstopnico ima tako že rezervirano, dvigniti pa jo bo skušala v začetku prihodnjega leta na tekmovanjih za svetovni pokal.

– drugouvrščeni športnik leta je atlet Primož Kozmus.
Primož Kozmus je v minuli sezoni premaknil vsaj dva mejnika slovenske atletike bliže svetovnemu vrhu. Štiriindvajsetletni atlet iz Brežic je sebe in Slovenijo z državnim rekordom v metu kladiva, 81 metrov in 21 centimetrov, včlanil v elitni klub 20 držav, ki imajo v tej zahtevni disciplini svoje rekorde prek 80 metrov. S petim mestom na svetovnem prvenstvu v Parizu pa je dosegel sploh najvišjo uvrstitev slovenskih metalcev na velikih atletskih tekmovanjih. Študent fakultete za šport si je spoštovanje tekmecev na “Stade de Franceu” pridobil že v kvalifikacijah, ko je 7,26 kilograma težko napravo zalučal prek kvalifikacijske norme 78 metrov. V finalu je v dramatičnem zaključku z 79 metri in 68 centimetri za bronasto kolajno zaostal le za 45 centimetrov. V osmih letih tekmovanja je Primož Kozmus s trenerjem Vladimirjem Kevom dosegel tekmovalno zrelost, ki je bila na koncu sezone nagrajena še z nastopom na atletskem finalu elitne osmerice meta kladiva na Madžarskem. Skromnost in vztrajnost Primoža Kozmusa so porok, da bo po sezoni, v kateri je na lestvici mednarodne atletske zveze napredoval za 30 mest, tudi v prihodnje krojil svetovni atletski vrh.

– tretjeuvrščena športnica leta je plavalka Alenka Kejžar.
Štiriindvajsetletna Alenka Kejžar je svojo pot na največjih tekmovanjih pričela pred desetimi leti na evropskem prvenstvu v Sheffieldu, kjer je potrdila, da je nadarjena plavalka. Deset let kasneje je na prvenstvu stare celine za dosežek v 50-metrskem bazenu prvič stopila na zmagovalni oder, vmes pa po tradiciji osvajala medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih v kratkih bazenih. Tako je bilo tudi lanskega decembra v Riesi, kjer si je Kejžarjeva med evropsko smetano priplavala dve bronasti in eno srebrno medaljo. Poleg tega je postavljala še državne rekorde. Radovljiška zlata ribica zdaj že tretje leto trenira in študira v ameriškem Dallasu pod vodstvom trenerja Stevea Collinsa. Na letošnjem svetovnem prvenstvu v Barceloni ji pričakovana uvrstitev v finale sicer ni uspela, vseeno pa je prvenstvo končala z 12. mestom na 200 metrov mešano. Dokaz, da Alenka čez lužo resno in trdo dela, sta tudi medalji, ki ju je osvojila pred dnevi na evropskem prvenstvu v kratkih bazenih v Dublinu. Ti njeni dosežki bodo seveda šteli za naslednje leto, vendarle pa velja že sedaj omeniti, da je Alenka prvič stopila na najvišjo stopničko, kar je uspelo tudi Blažu Medvešku in Petru Mankoču. Alenka Kejžar bo prihodnje leto že tretjič zastopala slovenske barve tudi na poletnih olimpijskih igrah.

– tretjeuvrščeni športnik leta je jadralec Vasilij Žbogar.
Vasilij Žbogar je na evropskem prvenstvu v olimpijskem razredu laser v Splitu osvojil prvo zlato medaljo za slovensko jadranje po petih srebrnih odličjih na evropskih in svetovnih prvenstvih in naposled uresničil dolgoletne sanje slovenskih jadralcev. Osemindvajsetletni Izolčan je zmagal v razredu, v katerem je konkurenca najmočnejša med vsemi olimpijskimi razredi. Svojo kariero je Vasilij pozorno načrtoval. Odločilen je bil odhod iz domačega, izolskega mandrača, kjer navzlic vsemu entuziazmu tamkajšnjih jadralcev ni mogel uresničiti svojih velikih ciljev. Srečanje z irskim trenerjem Trevorjem Millarjem je bilo zanj usodno v najbolj pozitivni razsežnosti. Izkušeni strokovnjak, ki je nekoč skrbel za britanske jadralce, je videl v Žbogarju jadralca, ki je telesno in duševno kos zahtevnemu laserju. Jadralec in trener si popolnoma zaupata: Trevor je načrtovalec, Vasilij pa izvrševalec. Splitski evropski prvak je pravi tip modernega jadralca. Je tudi zelo ambiciozen in zato ni čudno, da je ob naslovu evropskega prvaka poudaril, da je v njegovi karieri to le vmesna postaja na poti na Olimp. Če ne bo poškodb in bolezni, ki so ga pestile v preteklosti, potem je Vasilij svoj Olimp gotovo sposoben doseči na olimpijskih igrah v Atenah.

– Najboljša ekipa leta v kolektivnih športnih panogah je RK Krim.
Rokometašice Krima so se po finalnem spodrsljaju leta 1999 na evropski prestol zavihtele dve leti kasneje. Z letošnjo vnovično osvojitvijo najprestižnejše lovorike na stari celini pa so poskrbele, da bodo v svetovni športni zgodovini ostale nesmrtne. V pičlih dveh desetletjih je na Galjevici v Ljubljani nastal klub, ki je po organizacijski in tudi strokovni plati vzor za vse konkurenčne klube tako doma kot tudi v tujini. Iz začetnega volonterstva na plečih Cvete Benet in pozneje Marte Bon je hkrati z igralkami rasla tudi kakovost in ambicija, ki je vrh dosegla s prihodom mednarodnega priznanega strokovnjaka Vinka Kandije. A kar ni uspelo do konca dosanjati legendarnemu dalmatinskemu trenerju, je uspelo Tonetu Tislju, ki je poleg radodarnih mecenov zagotovo eden najbolj zaslužnih za številne sanjske rokometne predstave. Z njimi so popularne Krimovke v nekaj letih Sloveniji in drugim dokazale, da na naših tleh živijo tudi rojeni zmagovalci. Prav Krimovke so tudi ogrodje slovenske rokometne reprezentance, ki je uspešno nastopila na pred dnevi končanem svetovnem prvenstvu na Hrvaškem.

– najboljša ekipa leta v individualnih športnih panogah sta jadralki Vesna Dekleva – Klara Maučec (470).
Dobitnici srebrne kolajne na evropskem prvenstvu v jadranju v olimpijskem dvosedu 470, Vesna Dekleva in Klara Maučec sta sicer zelo različni po značaju, vendar imata veliko skupnega. Po koncu športne poti bosta namreč obe biologinji. Vesna je že diplomirala, Klara pa je blizu konca študija. V športu sta zelo ambiciozni, pripravljeni narediti vse, da izpolnita svoje visoke cilje. Na glas jih ne želita razlagati, a je čutiti, da se vedno končajo na zmagovalnem odru. Izolčanka Vesna in Ankarančanka Klara sta v razredu 470 začeli istega leta – 1997. Dekleva, ki je v razredu evropa jadrala na olimpijskih igrah v Atlanti, je bila dve leti zaradi študijskih obveznosti izven jadranja. Klara je medtem jadrala z Janjo Orel in nastopila na igrah v Sydneyju. Skupna zgodba o uspehu se je začela leta 2001. Že prvo leto sta se izkazali na evropskem prvenstvu v Kopru. Bili sta 11. Lani v Cagliariju v Italiji sta bili 13. Prvi vrhunec sta dosegli letos z odličnimi nastopi na regati svetovnega superpokala v Hyeresu in na evropskem prvenstvu. Srebrna kolajna v Brestu je bila prva za slovensko žensko jadranje v članski konkurenci. Po mnenju strokovnjakov naj bi bil to šele začetek uspešne kariere.

– posebna nagrada (za zamejske športnike): Tanja Romano.
Tanja Romano je s kotalkanjem začela s petimi leti pri športnem društvu Polet. Kmalu je bila med najboljšimi v Italiji in že leta 1996 in 1999 osvojila italijanski naslov. Po blestečih rezultatih med kadetinjami je leta 1997 v Bordeauxu osvojila naslov evropske prvakinje, leto kasneje je bila v nemškem Hanauu prva v kombinaciji in druga v prostem programu, nato pa je dve medalji osvojila še leta 1999 na svetovnem mladinskem prvenstvu v Avstraliji. Tri medalje, med njimi eno zlato, je dobila tudi na mladinskem evropskem prvenstvu leta 2000. Lani je postala članica in oktobra ji je uspel veliki met: na svetovnem prvenstvu v Wuppertalu je dobila zlato medaljo. Letos je bila še boljša. Najprej je osvojila dve zlati medalji na evropskem prvenstvu v Trstu, nato pa je na svetovnem prvenstvu v Argentini prejela zlati kolajni v prostem programu in še v kombinaciji. Pred dnevi je Tanja zaokrožila svoje letošnje uspehe še z zmago na svetovnem pokalu v Firencah, kjer je nastopilo 15 nosilcev medalj z letošnjega svetovnega prvenstva v Buenos Airesu.

– nagrada za fair play: Bojan Tokič.
Najboljši slovenski namiznoteniški igralec Bojan Tokič je na enem od turnirjev najmočnejše serije Pro Tour opozoril nase ne le z odlično igro, ampak tudi z redko športno potezo. Na turnirju v Južni Koreji se je meril z 10. igralcem sveta Peng-Lung Chiangom iz Tajvana. Po sodniški odločitvi pri osmi zaključni žogici je Bojan dvoboj sicer dobil, vendar se je žogica nasprotnika dotaknila mize. To sta opazila le igralca, sodniški par pa ne. Tokič je navzlic dosojeni zmagi priznal točko nasprotniku in kasneje dvoboj izgubil. S tem je nenazadnje poleg dvoboja izgubil tudi 1.000 ameriških dolarjev nagrade, a ostala mu je moralna zmaga in ugled poštenega igralca.

Izidi glasovanja:

Najboljše športnike sezone so razglasili na tradicionalni prireditvi Športnik leta, ki jo je DŠNS v samostojni Sloveniji dvanajstič pripravilo 22. decembra v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Soprireditelj 35. prireditve Športnik leta je bil Olimpijski komite Slovenije (OKS), ki je ob tej priložnosti podelil tudi svoja priznanja olimpijske plamenice in velike statue.
Atletinja Jolanda Čeplak (335 točk v glasovanju) in telovadec Aljaž Pegan (199) sta najboljša športnika Slovenije v moški in ženski konkurenci v iztekajočem letu 2002. Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je za najboljšo ekipo v kolektivnih igrah izbralo hokejsko reprezentanco Slovenije (101), bronasti skakalci z olimpijskih iger v Salt Lake Cityju Primož Peterka, Peter Žonta, Damjan Fras in Robert Kranjec so dobili nagrado za najboljšo ekipo v individualnih športih (97), nagrado za fair play pa je prejela strelka Natalija Prednik. Med športniki je bil drugi telovadec Mitja Petkovšek (140), tretji pa plavalec Peter Mankoč (121). Plavalka Alenka Kejžar je bila druga med športnicami (118), smučarska tekačica Petra Majdič pa tretja (56).
Olimpijske plamenice so za ekipno tretje mesto na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju 2002 prejeli skakalci Primož Peterka, Peter Žonta, Damjan Fras in Robert Kranjec ter njihov trener Matjaž Zupan, velike statue pa so dobili kajakaš Miha Terdič (trener Marjan Štukelj) za srebro na svetovnem prvenstvu v slalomski disciplini K-1, strelec Rajmond Debevec (trener Alojz Mikolič) za srebro na svetovnem prvenstvu z malokalibrsko puško, veslač Iztok Čop (trener Miloš Janša) prav tako za srebrno odličje na svetovnem prvenstvu, deskar na snegu Dejan Košir (trener Primož Bernik) za peto mesto v paralelnem veleslalomu na zimskih olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju, plavalec Peter Mankoč (trener Dimitrij Mancevič) za zmago na 100 m mešano na svetovnem prvenstvu v kratkem bazenu, atletinja Jolanda Čeplak (trener Aleš Škoberne) za zmago v teku na 800 m na dvoranskem evropskem prvenstvu ter telovadca Aljaž Pegan (trener Jože Mešl) za srebro na drogu na svetovnem prvenstvu in Mitja Petkovšek (trener Edvard Kolar) za srebrni kolajni na bradlji doseženi tako na evropskem kot svetovnem prvenstvu. Preostala priznanja so športnikom in trenerjem podelili v Unionski dvorani Grand hotela Union pred osrednjo prireditvijo.
Za športnike leta je glasovalo 115 članov DŠNS; v posamični konkurenci so za prvo mesto športniki dobili po tri, za drugo po dve in tretje po eno točko, v ekipni pa so bile na glasovnici le najboljše ekipe (po ena točka). Priznanja DŠNS za najboljše športnike je izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez, prireditev pa sta vodila radijska novinarja Uršula Majcen in Aleš Varoga.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je atletinja Jolanda Čeplak.
Jolanda Čeplak je sezono dveh evropskih atletskih prvenstev na prostem v Muenchnu in dvoranskem na Dunaju zaznamovala z dvema naslovoma v teku na 800 m in dvoranskim svetovnim rekordom. Najbolj uspešno leto v svoji karieri je zaključila z osemnajstimi zmagami in najboljšim izidom na svetu v svoji paradni disciplini. Tako drugačna, kot je “Joli” v primerjavi s svojimi tekmicami, tako drugačno je bilo tudi njeno ukvarjanje z atletiko. Lepotica z dolgimi svetlimi lasmi je teku na dva kroga vtisnila pečat, ki je postal zaščitni znak slovenskega športa: vztrajnost in trdo delo z vrhunsko strokovno podporo. Leta od njene bronaste kolajne na mladinskem EP leta 1995 v Nyregihazi na Madžarskem so se do podobnih dosežkov v članski konkurenci zavlekla, celo do skorajda popolne pozabe in osame. Leta, ki klešejo šampione, so iz Jolande Čeplak naredila tudi izjemno osebnost. Breme velike favoritinje, ki je na Dunaju strlo njeno veliko tekmico Stephanie Graf, ne le kot športnico, tudi kot osebo, je Jolanda Čeplak nato v Muenchnu prenesla navkljub klevetam tako, kot se za veliko šampionko spodobi. Zato zaslužena nagrada, ne le zlata kolajna. Sledilo je priznanje stroke, medijev in slavje z navijači, ki so jo bolj kot kogarkoli v bavarski metropoli vzeli za svojo. Nastop za reprezentanco Evrope in nakup opreme za svoje mlajše klubske kolege iz Velenja sta samo še dve odliki, ki pričata o tem, da imamo z Jolando Čeplak po Brigiti Bukovec Slovenci spet veliko atletsko zvezdo.

– najboljši športnik leta je telovadec Aljaž Pegan.
Aljaž Pegan je v vrhu svetovne in evropske gimnastike že vrsto let. Svojo vrednost je neumorno, vztrajno in prodorno potrjeval z osvajanjem odličij na prvenstvih Stare celine. Tudi z naslovom evropskega prvaka in na tekmah svetovnega pokala, na svetovnih prvenstvih pa mu je vedno zmanjkal kanček športne sreče. Do zanj srečnega letošnjega novembrskega dne je veljal za pravega osmoljenca, ki je bil na svetovnih prvenstvih že dvakrat v finalu, a vedno končal brez odličja, čeprav je v kvalifikacijah kot po pravilu prikazoval odlične sestave in bil zanje nagrajen tudi z najvišjimi ocenami. 24. novembra pa se mu je v Debrecenu na Madžarskem izpolnila življenjska želja: stati na zmagovalnem odru tudi na svetovnem prvenstvu! Verjeli smo vanj in upali, da se v Debrecenu ne bo ponovila stara zgodba in da ga prevelika želja po medalji ne bo zlomila. Vendar pa nam je nasmeh na obrazu 28-letnika po uspešno opravljeni sestavi dal vedeti, da je tokrat vendarle zadovoljen s srebrno medaljo. Leto 2002 je bilo zanj izjemno tudi zaradi četrtega mesta na aprilskem evropskem prvenstvu v Patrasu in zmage v svetovnem pokalu na drogu. Konec novembra pa mu je uspel še en veliki met – z zmago na drogu v finalu serije tekmovanj za svetovni pokal sezone 2001/02 v nemškem Stuttgartu je na najlepši način sklenil izjemno uspešno sezono.

– drugouvrščena športnica leta je plavalka Alenka Kejžar.
Gre za že znano zgodbo o čudežnem otroku iz radovljiškega bazena, zdaj že uveljavljeni valilnici velikih športnikov. A marsikatera zgodba čudežnega otroka še zlasti v tako garaški panogi, kot je plavanje, se predčasno konča. In tudi Alenkina je tako kot pri mnogih tekmicah doživljala vzpone in padce, a najboljša slovenska plavalka je že natanko eno leto v družbi najboljših. To je potrdila tudi na minulem evropskem prvenstvu v Riesi, kjer je osvojila tri odličja. Potem ko je domače pomanjkanje konkurence odpravila z odhodom na univerzo v Dallas, kjer vadijo in tekmujejo sijajni plavalci, med katerimi je tudi Alenkina velika tekmica Slovakinja Martina Moravcova, se je od lanske jeseni na velika tekmovanja v Evropo vedno znova vračala vrhunsko pripravljena. Tako je ob začetku sezone 2001/02 zablestela na EP v kratkem bazenu v Belgiji in se vrnila domov s tremi kolajnami, srebrno na 100 m mešano ter bronastima na 200 in 400 m mešano. S srebrnim odličjem na 400 m mešano iz Moskve, kjer je bilo aprila letos še svetovno prvenstvo v 25-metrskem bazenu, je zablestela še med najboljšimi na svetu, imenitno pripravljenost pa je nato prenesla še v vroče berlinsko poletje in nemško metropolo ponosno zapustila z bronom na 200 m mešano v velikem, olimpijskem bazenu.

– drugouvrščeni športnik leta je telovadec Mitja Petkovšek.
Petindvajsetletnega Ljubljančana Mitjo Petkovška odlikuje lastnost, ki krasi le največje športnike na svetu; najboljši je takrat, ko je to najbolj pomembno. To je letos dokazal kar dvakrat, in sicer na evropskem in svetovnem prvenstvu, kjer je obakrat osvojil srebrno kolajno. Čeprav član Narodnega doma slovi po veliki samozavesti, se je letos tako v Patras kot Debrecen odpravil brez velikih načrtov, saj mu večji del sezone ni in ni šlo. A pesimizem se je začel kaj hitro umikati optimizmu, takoj ko je Mitja začutil tekmovalni utrip, ki je v njem spet prebudil zagrizenega in nepopustljivega borca. S skoraj idealnima nastopoma si je zagotovil naslov evropskega in svetovnega podprvaka ter s tem še enkrat več dokazal, da je res iz šampionskega testa. Na svetovnem prvenstvu je postal prvi Slovenec po Miru Cerarju, ki je osvojil odličje na tovrstnem tekmovanju in tako prekinil 32-letno sušo. Naslednji veliki izziv Mitje Petkovška in njegovega trenerja Edvarda Kolarja je uvrstitev na olimpijske igre v Atene, kjer si želi popraviti enega redkih spodrsljajev v karieri, ki se mu je pripetil na olimpijskih igrah v Sydneyju.

– tretjeuvrščena športnica leta je tekačica na smučeh Petra Majdič.
Petra Majdič je v preteklem letu naredila še en in to zelo velik korak k svetovnemu vrhu v smučarskih tekih. Že ob koncu sezone 2000/01 se ji je na šprinterski tekmi v italijanskem Asiagu prvič v karieri uspelo uvrstiti na stopničke svetovnega pokala, pol leta pozneje pa je z dvema drugima mestoma na šprintih v Stockholmu in znova v Asiagu dokazala, da ji je na najkrajših preizkušnjah v klasični tehniki kos le še najboljša tekačica zadnjih let, Norvežanka Bente Skari. Tako kot za večino najboljših tekačic so tudi za članico športnega društva Atrans Trojane glavni cilj tekme na daljših razdaljah, kjer je svojo najboljšo uvrstitev, sedmo mesto na 5 kilometrov klasično, dosegla konec lanskega leta v italijanskem Cogneju. Dosedanji vrhunec kariere so bile prav gotovo olimpijske igre v Salt Lake Cityju, kjer se je kot najmlajša med najboljšimi dvakrat uvrstila v prvo deseterico. Osma je bila na 5 km klasično in 5 km prosto ter deveta na 10 km klasično, v kraljevski 30 km klasični preizkušnji pa je po dopinški aferi in diskvalifikaciji Rusinje Larise Lazutine in Olge Danilove končala na 12. mestu. Z imenitnimi dosežki je postavila nov mejnik v zgodovini slovenskega smučarskega teka, saj je popravila več kot pol stoletja stare dosežke slovenskih tekačev na olimpijskih igrah. Petra Majdič skupaj s svojim trenerjem Robertom Slabanjo zagotovo še ni rekla zadnje besede. Z najboljšo na svetu Norvežanko Skarijevo jo druži še ena podobnost. Obe sta boljši v klasični tehniki in zelo pomembno – obe sta pred letošnjo sezono še bolj izpilili doslej nekoliko pomanjkljivo drsalno tehniko. S 23 leti, kolikor jih je dopolnila ravno danes, se ji v prihodnosti obetajo še zelo lepi dosežki.

– tretjeuvrščeni športnik leta je plavalec Peter Mankoč.
Svetovni rekord! Naša dežela jih nima prav veliko, še zlasti pa ne v bazenu. In z njim se od decembra 2001 ter takratnega EP v 25-metrskem bazenu ponaša 24-letni Ljubljančan Peter Mankoč. Še do danes ga v disciplini 100 m mešano nihče ni zrušil, da pa se v 25-metrskem bazenu zares dobro počuti je potrdil tudi spomladi v Moskvi in tudi na SP stal na najvišji stopnički odra za zmagovalce. Ob tem se je v ruski metropoli odrezal še z enim srebrnim odličjem. Še prej pa si je v uspešnem decembrskem Antwerpnu poleg zlata in svetovnega rekorda na 100 m mešano priplaval še dve odličji, najžlahtnejše na 200 m mešano in bronasto na 50 m hrbtno. Tudi zanj je tako kot za druge plavalce sledilo še zahtevno nadaljevanje sezone s krono v Berlinu na EP v velikem bazenu. Poškodba hrbta mu je prekinila ambiciozno zastavljene priprave: berlinski nastop je bil vprašljiv! A kot nepopustljivi borec je le zbral toliko moči za odhod na prvenstvo, se tam dvakrat uvrstil v finale (na 50 m prosto in 200 m mešano), osmi mesti pa sta bili zanj takrat precej manj od zimskih želja, a največ, kar se je po poškodbi sploh dalo doseči. In zdaj je spet na pravi poti. Ob začetku nove sezone je to potrdil pred tednom dni na evropskem prvenstvu v kratkem bazenu v Nemčiji z novim naslovom evropskega prvaka na 100 m mešano, še tretjim zapored ter bronom na 200 m mešano.

– najboljša ekipa leta v kolektivnih športnih panogah je hokejska reprezentanca Slovenije.
V športu je že tako, da je rezultate težje ubraniti, kot jih doseči. Slovenskim hokejistom pa je maja na Švedskem uspelo izpolniti cilj – obstanek v skupini A. Po prvem tekmovanju med elito bodo Risi še drugič zapored igrali na severu Evrope. Konec aprila in v začetku maja bodo izbranci selektorja Matjaža Seklja spet na “velikem” svetovnem prvenstvu na Finskem. Potem ko so slovenski hokejisti v prejšnji sezoni odigrali kar 15 pripravljalnih obračunov, so v izločilni skupini zmagali na vseh treh tekmah. Pred tistim so trikrat izgubili. Z velikanoma Rusijo in Švedsko visoko, po vodstvu s 3:1 pa nepričakovano s 5:3 z Avstrijo. Po porazu z našimi severnimi sosedi je bilo glave potrebno ohladiti. Strokovnemu vodstvu s Sekljem na čelu je to uspelo. Tekmece v skupini za obstanek so dobro preučili. Slovenija je premagala Japonsko, Poljsko in Italijo. Proti vsem tekmecem so kapetan Tomaž Vnuk in soigralci dosegli štiri gole. Marcel Rodman je na vsakem dvoboju kot tretji v zgodovini prestižnega hokeja dosegel zadetek na vseh tekmah. Najtežje je bilo srečanje s hokejisti iz dežele vzhajajočega sonca, ko so Japonci s tremi goli ogrozili zmago Slovencev. Največje delo je bilo opravljeno z zmago s 4:2 proti Poljski. Italija je za konec prišla za poslastico, za piko na i in po 4:0 za veselje slovenskega hokeja.

– najboljša ekipa leta v individualnih športnih panogah je ekipa smučarskih skakalcev (Primož Peterka, Peter Žonta, Damjan Fras in Robert Kranjec).
Bili so tihi favoriti iz sence. Matematični izračuni in forma so vzbujali skrite upe, da imajo štirje slovenski skakalni mušketirji Damjan Fras, Primož Peterka, Robert Kranjec in Peter Žonta ob sanjskem razpletu možnosti za bronasto kolajno na moštveni tekmi 17. zimskih olimpijskih iger v mormonskem Salt Lake Cityju v Združenih državah Amerike. S fenomenalnim skakanjem brez napake, ki jih ni delala tudi konkurenca, so v ostrem boju za bron z Avstrijci pripravili eno največjih senzacij olimpijskih iger. Četverica pogumnih in samozavestnih “orlov”, ki jih je s trenerske tribune hladnokrvno vodila naveza Matjaž Zupan – Goran Janus, je dosegla največji uspeh generacije in osvojila prvo skakalno kolajno pod slovensko zastavo. Če nogometaši prepevajo “Kdor ne skače, ni Slovenc”, zdaj to ponovno velja za slovenske smučarske skakalce, ki so na novo olimpijsko kolajno čakali 14 let, vse od Calgaryja leta 1988. Skakalci, med katerimi sta bila Fras in Peterka že odpisana, so prebili še zadnji zid, ki jih je ločil od velikih. Mladega glavnega trenerja Matjaža Zupana pa zaradi preporoda, ki ga je naredil s slovenskimi skoki, primerjajo in upravičeno postavljajo ob bok preporoditelju slovenskega reprezentančnega nogometa Srečku Katancu. Glede na mladost in ambicioznost moštva še niso rekli zadnje besede.

– Nagrada za fair play: Natalija Prednik.
Slovenska strelka in olimpijka Natalija Prednik je poleg tekmovalnih dosežkov letos opozorila nase z nesebičnim dejanjem, ko je na tekmi svetovnega pokala spomladi v Sydneyju svojo puško posodila znanemu slovaškemu tekmovalcu Josefu Goenciju, enemu najboljših strelcev na svetu. Ker na tekmovanje v daljno Avstralijo s strelci niso odpotovali tudi njihovi serviserji, bi moral slovaški strelec zaradi okvare orožja kljub uvrstitvi v finale končati nastop že po predtekmovanju. S puško Natalije Prednik, imata namreč istega proizvajalca, pa je bil na koncu zelo uspešen, saj je osvojil tretje mesto in celo prehitel našega olimpionika Rajmonda Debevca, ki je bil peti. Morda velja ob tem poudariti, da je dobrota sirota, saj Goenci puške ni vrnil v enakem stanju, kot jo je dobil, tako da je Natalija Prednik potrebovala kar nekaj treningov, da jo je spet nastavila po lastnih željah, ampak to je že druga zgodba.

Izidi glasovanja:

Najboljše športnike sezone so razglasili na tradicionalni prireditvi Športnik leta, ki jo je DŠNS v samostojni Sloveniji enajstič pripravilo 23. decembra, tokrat v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Soprireditelj 34. prireditve Športnik leta je bil Olimpijski komite Slovenije (OKS), ki je ob tej priložnosti podelil tudi svoja najvišja priznanja v neolimpijskem letu, velike statue, zlato plaketo pa so dobili njihovi trenerji. Prejeli so jih Čop (trener Miloš Janša), Hauptman, Kunc (trenerja Marko Jurjec in Klemen Bergant) in četverec brez krmarja (trener Dušan Jurše). Ostala priznanja, skupaj jih je bilo 185, je OKS podelil na posebni prireditvi v Štihovi dvorani Cankarjevega doma pred osrednjo prireditvijo.
Kolesar Andrej Hauptman (362 točk) in atletinja Alenka Bikar (370) sta najboljša športnika Slovenije v moški in ženski konkurenci v iztekajočem letu 2001. Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je za za najboljšo ekipo v kolektivnih igrah izbralo nogometno reprezentanco Slovenije (160), veslaški četverec brez krmarja Jani Klemenčič, Milan Janša, Rok Kolander in Matej Prelog je najboljša ekipa v individualnih športih (101), avtomobilista Tomaž Jemc in Matjaž Korošak pa sta prejela nagrado za fair play. Med športniki je bil drugi veslač Iztok Čop (262 točk), tretji pa smučar Mitja Kunc (123). Športna plezalka Martina Čufar je bila druga (193), padalka Irena Avbelj pa tretja (147).
Za športnike leta je glasovalo 163 od 252 članov DŠNS; v posamični konkurenci so za prvo mesto športniki dobili po tri, za drugo po dve in tretje po eno točko, v ekipni pa so bili na glasovnici le najboljše ekipe (po ena točka). DŠNS je pripravilo tudi povsem nova priznanja za najboljše športnike, ki jih je izdelal priznani akademski slikar Janez Mišo Knez, nagrade pa so podeljevali nekdanji športniki Slovenije. Voditelja sta bila radijska novinarja Uršula Majcen in Aleš Varoga.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je atletinja Alenka Bikar.
Čeprav po zunanjem videzu ne ustreza modelu idealne šprinterke, kakršne se uveljavljajo zadnja leta, se je večkratna slovenska rekorderka in državna prvakinja Alenka Bikar prebila med najboljše na svetu. S 161 cm in 52 kg je namreč prava srnica med gazelami, ki vse stavijo na izjemno telesno moč, sicer dominantno lastnost sodobne atletike. Vrhunec kariere za 27-letno Vrhničanko je bilo zagotovo letošnje svetovno prvenstvo v Edmontonu. V Kanadi je bila na 200 m najboljša Evropejka, v velikem finalu pa je osvojila 7. mesto, kar je eden največjih uspehov slovenske atletike. Hitra Vrhničanka v bila v zanjo prepoznavnem slogu odlična tudi na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Lizboni, kjer je bila šesta. Na mitingih za veliko nagrado se je uvrstila v finale, bila pa je tudi med povabljenci iger dobre volje. Med najboljše šprinterke sveta se je uvrstila že leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti, nato pa so sledila leta počasnega napredka. Na SP v Atenah leta 1997 je brhko Vrhničanko v četrtfinalu ustavil veter, dve leti kasneje v Sevilli poškodba, na olimpijskih igrah v Sydneyju pa je zgorela v preveliki želji po uspehu. Kljub temu, da ji vse ni šlo po načrtih, se ni predala malodušju. S trenerjem Juretom Kastelicem sta ves čas vztrajala na začrtani tirnici. Pot k vrhu je bila za delavno in kraljici športa predano Bikarjevo trnova. Za vsako stotinko sekunde napredka je potrebovala stotine ur dela. Trdo delo pa jo je psihično utrdilo, tako da je z leti dozorela v tekmovalko svetovnega razreda, ki na velikih tekmovanj ne razočara. Na lanskem evropskem dvoranskem prvenstvu v Belgiji je osvojila srebrno kolajno, hkrati pa je tudi absolutna državna rekorderka v šprinterskih disciplinah: na 100, 200 in 300 m na prostem ter 60 in 200 m v dvorani.

– najboljši športnik leta je kolesar Andrej Hauptman.
Po slovenskih kolesarskih junakih iz bolj ali manj oddaljene zgodovine – Žirovniku, Škerlju, bratoma Valenčič, Ropretu, Čerinu in Pavliču, je ta šport v Sloveniji dobil generacijo, kakršne še ni imel. Na čelu te pa se je s fantastičnim uspehom, prvo slovensko člansko kolajno na svetovnih prvenstvih, zavihtel 26-letni Domžalčan, zdaj Kranjčan, Andrej Hauptman. “Hempi”, kot kličejo tega simpatičnega kolesarja prijatelji, je zrastel v ljubljanskem Rogu pod vodstvom Zvoneta Zanoškarja in Gorazda Penka. Zaradi njegovega načina vožnje in izjemnih sposobnostih so si bili strokovnjaki že dolgo edini, da je samo vprašanje časa, kdaj bo eksplodiral. V petletni amaterski karieri je dosegel 16 zmag. Dvakrat je zmagal v kriteriju slovenskih mest, leta 1996 je dobil Rogovo zlato kolo. Leta 1995 je bil državni gorski prvak, leto kasneje pa še cestni prvak in prvak v kronometru do 23 let. Odmevna rezultata je dosegel leta 1997, ko je na sredozemskih igrah v Bariju osvojil srebrno kolajno, na svetovnem prvenstvu v San Sebastianu pa je bil peti v kategoriji do 23 let. Kar nekaj časa je odlašal z odhodom med profesionalce v Italijo, pred tremi leti pa je skupaj s klubskim tovarišem Zoranom Klemenčičem odšel v Vini Caldirolo. Oba sta se na številnih dirkah izkazala kot izjemno uigran dvojec za zaključke dirk, ki jih je ponavadi zaključeval Klemenčič. Lani je kot prvi Slovenec zmagal na UCI dirki 1. kategorije – na tekmi za veliko nagrado Fourmiersa. Hauptman je skoraj popoln kolesar. Po nekaterih lastnostih spominja na neustrašnega Laurenta Jalaberta, nepopustljivega Johana Museeuwa, pa tudi na svojega vzornika Maurizia Fondriesta. Najrajši ima torej klasične dirke, predvsem tiste v začetku sezone v Belgiji in na Nizozemskem. Dvakrat se je letos v svetovnem pokalu uvrstil med najboljše, saj je bil peti na dirki Pariz – Tours in v Hamburgu. Letošnja dirka Po Italiji je bila zanj velik izziv, ki ga je s svojo tradicionalno borbeno vožnjo dobro izkoristil. Bil je dvakrat tretji, šesti in v ljubljanski etapi peti. Na svetovnem prvenstvu je bil zaradi zahtevne proge precej skeptičen, pomisleki o njegovih sposobnostih pa so se stopili po polovici dirke. V taktičnem zaključku je Hauptman vozil kot star, prekaljen maček. Ob ogradi se je v gneči prebil naprej ter za Špancem Freirom in Italijanom Bettinijem osvojil bronasto odličje. Letošnjo sezono je Hauptman končal na 41. mestu, s prvimi nastopi pa bo začel že čez dober mesec. Tudi v prihodnji sezoni bo vozil v istem moštvu, s sijajnimi rezultati pa si je izboril mesto kapetana na dirkah svetovnega pokala.

– Drugouvrščena športnica leta je športna plezalka Martina Čufar.
Štiriindvajsetletna Mojstrančanka Martina Čufar je že osem let najboljša slovenska športna plezalka. Z desetinami izjemno težkih smeri v skali in vrhunskimi uvrstitvami na tekmovanjih svetovnega prvenstva, ves ta čas sodi tudi med najboljše proste plezalke na svetu. Letos pa se je z zmagami na petih največjih tekmovanjih v športnem plezanju in naslovom svetovne prvakinje prebila na sam vrh. V skali je doslej preplezala okoli 50 smeri težavnosti 8a ali več, od tega kar šest na pogled. Njena najtežja smer, Kaj ti je deklica v Mišji peči, ima oceno 8b+. Poleg tega je Martina skoraj edina vrhunska športna plezalka na svetu, ki se podaja tudi v dolge in resne alpinistične smeri. Med boljše tovrstne vzpone vsekakor sodi Raz sfinge v severni triglavski steni z oceno 7a+. Martinina predanost plezanju je izredna, saj je vse v njenem življenju povezano s to aktivnostjo. Zaradi tega in vrhunskih dosežkov Martina predstavlja tudi velik vzor in motivacijo novi generaciji slovenskih plezalk.

– Drugouvrščeni športnik leta je veslač Iztok Čop.
Da bi le vztrajal v čolnu vsaj tako dolgo, kot Steven Redgrave, njegov veliki vzornik in skozi lep del devetdesetih tudi ogorčen tekmec. Za 29-letnim blejskim veslaškim šampionom Iztokom Čopom je celo desetletje velikih športnih bojev, sladkih zmag, a tudi grenkih razočaranj. Prvih vsekakor več kot drugih, o čemer priča tudi zbirka osmih odličij s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger, med njimi tri še posebej dragocena, od katerih dve krasita še vedno edina slovenska naslova svetovnega prvaka, tretje pa prav tako edino slovensko olimpijsko zmago v veslanju. Iztok Čop je bodisi sam, bodisi s svojima partnerjema, najprej z Denisom Žvegljem in v novejšem obdobju z Luko Špikom, pisal zgodovino športa samostojne Slovenije in postavljal mejnike, tako kot denimo s srebrno kolajno na Dunaju leta 1991, vsega kak mesec po osamosvojitveni vojni, ali pa s prvo slovensko olimpijsko kolajno v Barceloni 1992. Najbrž je predvsem letošnje srebro s svetovnega prvenstva v Luzernu eno tistih odličij, ki za seboj ne skriva nekega širšega konteksta ali prelomnice, temveč ima zgolj in povsem športno vsebino. To je bržkone prva kolajna doslej, ki je Iztoku Čopu ni bilo treba doseči za to, da bi z njo nekaj obeležil, temveč jo je osvojil predvsem za svojo dušo, iz ljubezni do športa, iz veselja do pravih epskih bojev, kakršen je bil tudi letošnji finale skifistov s presenetljivim prvakom Olafom Tuftejem in bronastim Vaclavom Chalupo. A to ne pomeni, da je letošnji Čopov dosežek kaj manj vreden, prav nasprotno, v očeh športnih navdušencev ima povsem enako težo, kot kateri od tistih zgodovinskih.

– Tretjeuvrščena športnica leta je padalka Irena Avbelj.
Navadni smrtniki, ki nam je ljubše hoditi po trdnih tleh, smo se večkrat vprašali – kaj neki jo tako zelo vleče med oblake? Kaj je za njo tako lepega v športu, v katerem se je treba pognati v globino in padati proti zemlji s hitrostjo skorajda 300 km/h? Irena Avbelj, 36-letna Ljubljančanka, se je padalskemu športu zapisala pred 15 leti in postala ena najboljših padalk na svetu. Dvakrat je osvojila zlato kolajno na svetovnih prvenstvih, dvakrat je bila svetovna prvakinja v paraskiju, kombinaciji skokov na cilj in veleslaloma, dosegla pa je še kopico drugih mednarodnih uspehov. Letošnja sezona je bila zanjo najuspešnejša. V Isošimi na Japonskem je ubranila naslov svetovne padalske prvakinje v kombinaciji, kar se pred njo ni posrečilo še nobeni drugi padalki. Pred tem je v Avstriji osvojila srebrno kolajno na svetovnem prvenstvu v paraskiju, jeseni pa še dve srebrni kolajni na svetovnem vojaškem prvenstvu v Abu Dabiju.

– tretjeuvrščeni športnik leta je alpski smučar Mitja Kunc.
Legende sicer ne govorijo o tem, da bi bil narodni junak kralj Matjaž tudi smučar, mnogokrat pa je že izpričano dejstvo, da so njegovi sosedje izpod Pece zagotovo mojstri smučarskega športa. Veliko jih je že bilo iz teh krajev, ki so ugled naše smučarije utrjevali v svetu, najbolj znamenit med njimi pa je zagotovo Mitja Kunc. Številnim veleslalomskim in slalomskim uspehom je na svoji dolgoletni športni poti februarja letos na sklepnem dejanju svetovnega prvenstva v zibelki smučanja na Arlbergu v Avstriji postavil piko na i. Osvojil je bronasto kolajno v slalomu. Bil je edini, ki se je uprl prevladi Avstrijcev in tistega nedeljskega popoldneva je med gromko množico navijačev lahko pozabil na bridki dogodek izpred skoraj osmih let, ko je na olimpijskih igrah v Lillehammerju le za stotinki zgrešil kolajno, in tudi na vse tegobe, poškodbe in bolezni, ki so in še spremljajo njegovo športno pot.

– najboljša ekipa leta v kolektivnih športih je nogometna reprezentanca Slovenije.
O slovenski moški članski nogometni reprezentanci je po njeni uvrstitvi na zaključek svetovnega prvenstva povedano in napisano skoraj vse. Da še nobenega slovenskega športnega uspeha ljudje pri nas niso proslavili tako množično in čustveno, po takšnih in podobnih posnetkih tudi ne more biti nobenega dvoma. Do nogometašev, selektorja Srečka Katanca in predstavnikov Nogometne zveze Slovenije bi bilo gotovo krivično, če bi razposajenost občinstva razlagali le s priljubljenostjo in razširjenostjo nogometa po vsem svetu. Prav zaradi množičnosti in izjemne konkurence v reprezentančnem nogometu; še posebej v Evropi, je uvrstitev naše reprezentance med 32 udeleženk svetovnega prvenstva izjemen tekmovalni uspeh, ki je učinkovito potrdil, da nastop na lanskem Euru gotovo ni bil le splet srečnih okoliščin. Glavne razloge za vsesplošno in nalezljivo nogometno navdušenost vsekakor kaže iskati v značilnostih naše reprezentance, ki so jo odlikovale v uspešnem kvalifikacijskem ciklusu: discipliniranost in nepopustljiva borbenost, s katero so, skupaj z genialno spretnostjo v odločilnih trenutkih, naši igralci znali reševati že skoraj izgubljene tekme. Na poti do svetovnega prvenstva so naši ostali nepremagani vseh 12 tekem, porazili tako rusko kot švicarsko izbrano vrsto, naposled pa še romunsko reprezentanco. Njen selektor Gheorghe Hagi je že pred dvema dvobojema z našimi ugotovil, da je poglavitna moč naše ekipe izjemni kolektivni duh, ki ji ga je vdihnil Srečko Katanec. Ta je našim pomagal nadoknaditi odsotnost poškodovanih stebrov moštva Zlatka Zahoviča in Aleksandra Knavsa. Slovenski kolektiv je naposled uspel premagati enajsterico romunskih posameznikov, čeprav brez trenutnega navdiha in utrinkov sreče tudi tokrat ni šlo. V pravem času se na pravem mestu ni znašel le Mladen Rudonja v 57-ti minuti tekme na stadionu Steaue v Bukarešti. Tudi drugi igralci, selektor Srečko Katanec in vodstvo ter sodelavci Nogometne zveze Slovenije, so nogometno reprezentanco povzdignili v ponos in enega izmed najbolj svetlih simbolov naše države. Ob zasluženem priznanju lahko samo upamo, da si jih bodo za vzor vzeli tudi v drugih športih in na drugih področjih javnega življenja. Ne nazadnje pa tudi, da bo zagon tega uspeha pomagal spodbuditi odgovorne za ureditev razmer v naših nogometnih klubih in v nogometni infrastrukturi. Zaradi slednjih značilnosti domačega nogometa se množice na posnetkih namreč gotovo niso veselile.

– najboljša ekipa v individualnih športnih panogah je veslaški četverec brez krmarja (Jani Klemenčič, Milan Janša, Matej Prelog in Rok Kolander).
“Celih devet let sem čakal tole, vmes so bila štiri 4. mesta. In ves čas sem govoril: če je pravica na svetu, bo kolajna naša!” Tako je Jani Klemenčič, naš trikratni olimpijec in član četverca, najboljše letošnje slovenske ekipe v individualnih športnih panogah, razmišljal ob 3. mestu na SP, novem veličastnem dosežku slovenskega veslanja. Tokrat tudi z mariborskim deležem, saj očitno pobiranje kolajn na največjih
svetovnih tekmovanjih ni več domena le blejskih veslačev. V lanski olimpijski sezoni sta namreč reprezentančna trenerja Miloš Janša in Dušan Jurše sestavila novo blejsko-mariborsko navezo, pravzaprav tudi navezo dveh prekaljenih mačkov z Bleda, omenjenega Klemenčiča in Milana Janše, ter dveh mariborskih upov, Mateja Preloga in Roka Kolandra. Lani v Sydneyju je temu na novo sestavljenemu četvercu kolajna ušla za las: fantje so se morali zadovoljiti z večno nehvaležnim 4. mestom. A že avgusta 2001 je bilo v Luzernu, najuglednejšemu prizorišču veslaških tekem, drugače. Pred slovenskim čolnom sta bila le britanski in nemški, druge velesile v četvercih, ZDA, Francija in Italija, so zaostale. Naša posadka je sklenila prvenstvo s 3. mestom in tako le potrdila, da v četvercu, zelo priznani veslaški disciplini, resnično sodi med elito.

– Nagrada za fair play: rally posadka Tomaž Jemc – Majaž Korošak.
V poklicnem športu skorajda ni več prostora za tovariška dejanja. In tudi v naši deželi ni nič drugače. Zato ne čudi, da je ostal prostor, namenjen najbolj športnemu dejanju v letu 2000, prazen. Letos, na srečo, temu ni tako. Po zaslugi odličnih rallyjistov Tomaža Jemca in Matjaža Korošaka, ki sta dokazala, da sodita v vrsto, ki še ni izumrla. Zgodba se je začela na letošnjem rallyju Saturnus, najbolj prestižnem tovrstnem tekmovanju na slovenskih tleh, na katerem se je zapisana omenjena dvojica po letu in pol premora vrnila v avtomobilistični šport. Zmagoslavno in v športnem duhu. Okvare dirkalnikov so pač stalnica avtomobilističnega športa in tako sta ob cesti, na manjšem vzponu, zaradi strganega jermena alternatorja obstala državna prvaka Andrej Jereb in Metod Kurent. Obupno sta svojo ibizo poskušala potiskati proti vrhu, vendar brez uspeha. A imela sta srečo. Za njima sta pridrvela Tomaž Jemc in Matjaž Korošak, športnika od glave do pet. S svojim fordom sta tako potiskala ibizo do vrha hriba in neposrednima tekmecem omogočila, da ostaneta v igri za končno slavje. Naveza Jemc – Korošak je rally vseeno dobila, naslov prvaka pa izgubila šele na zadnji preizkušnji. Vsaj v uteho jima je lahko naslov najbolj športnih slovenskih športnikov v letu 2001.

Izidi glasovanja:

Tradicionalno prireditev Športnik leta je Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) v samostojni Sloveniji pripravilo desetič, tokrat v Cankarjevem domu v Ljubljani. Za neposredni prenos je poskrbela Televizija Slovenije, soprireditelj 33. razglasitve športnik leta pa je bil tudi Olimpijski komite Slovenije. Najboljši športnik leta 2000 je bil zlati olimpijski strelec Rajmond Debevec pred nogometašem Zlatkom Zahovičem in alpskim smučarjem Matjažem Vrhovnikom. Najboljša športnica leta je zmagovalka skupnega slalomskega seštevka svetovnega pokala Špela Pretnar pred atletinjo Brigito Langerholc in padalko Ireno Avbelj. Najboljša v individualnih športnih panogah sta zlata olimpijska veslača Iztok Čop in Luka Špik, ekipa v kolektivnih športih pa nogometna reprezentanca Slovenije, ki je uspešno nastopila na evropskem prvenstvu, nagrado za posebne dosežke je dobil Davo Karničar, ki je kot prvi na svetu neprekinjeno smučal z Mt. Everesta, za najboljšega trenerja desetletja pa so razglasili Miloša Janšo (veslanje).
DŠNS je ob prelomu tisočletja pripravilo tudi razglasitev športnika stoletja, v izboru pa je sodelovalo skoraj 4000 bralcev, gledalcev in poslušalcev največjih slovenskih dnevnikov, RTV Slovenije ter POP TV. Med kandidati so bili najboljši olimpionik Leon Štukelj, najuspešnejši športnik na velikih tekmovanjih Miro Cerar, smučarja Bojan Križaj in Mateja Svet, plavalec Borut Petrič, skakalec Primož Peterka, veslač Iztok Čop, atletinja Brigita Bukovec, strelec Rajmond Debevec…, iz bogate slovenske športne zakladnice pa je bilo možno izbrati tudi kakega drugega nekdanjega slovenskega športnega asa.
Člani izvršnega odbora (IO) DŠNS so izbrali tudi najboljšega trenerja desetletja, podelili pa so tudi priznanje za posebne dosežke. Za najboljše športnike leta je glasovalo skoraj polovica (125) od 252 članov DŠNS. Voditelj prireditve, ki jo je kot glavni sponzor podprlo podjetje Telekom, je bil Marjan Paternoster, režiser Vanja Valič, scenarist predsednik DŠNS Miha Žibrat, za glasbeno podlago je z nastopom v živo skrbel Big band glasbene šole Grosuplje z dirigentom Bracom Doblekarjm in pevko Evo Sršen. Na prireditvi, nagrade DŠNS so podeljevali nekdanji športniki Slovenije (Miro Cerar, Bojan Križaj, Brigita Bukovec, Nataša Bokal, Gregor Cankar, Andraž Vehovar, Mima Jaušovec, Tomo Česen, Britta Bilač in Andrej Jelenc), je bil tudi predsednik Slovenije Milan Kučan, ki je bil gost te slovesnosti že v preteklih letih.

Obrazložitve nagrad:

– Najboljši športnik stoletja je Leon Štukelj.
Dobro leto je, odkar ga ni več med nami. Leon Štukelj ni bil zgolj športnik. Športni uspehi: tri zlate, srebrna in dve bronasti medalji na olimpijskih igrah v Parizu leta 1924, štiri leta kasneje v Amsterdamu in leta 1936 v Berlinu ga dvigujejo na vrh uspehov slovenskega športa. Njegova celovita osebnost ga dviguje še višje. Neutruden, vedno dejaven in kot zakoni, s katerimi se je kot pravnik ukvarjal, neizprosen tudi do samega sebe, tak je hodil skozi stoletje, ki mu ni prinašalo zgolj in samo uspehov. Bili so časi, ko je bil porinjen na obrobje, ko se je o njem malo ali celo nič govorilo. A ga tudi takšni časi niso zamajali. Trden kot hrast je stal, se boril in zmagoval. Nasprotnike je ugnal na športnih in drugih prizoriščih. Slovenija je bila vedno prva in zadnja postaja mnogoterih potovanj Leona Štuklja širom sveta. Posebej za mlado, samostojno državo in njeno razpoznavnost v svetu je osebnost Leona Štuklja velikokrat pomenila več kot marsikatera bolj opevana, politična ali druga dejavnost. Za rojstnim Novem mestu je bil Maribor njegov drugi dolgoletni dom. Srečevali smo ga na njegovih rednih sprehodih. Četudi vsak dan znova, nismo mogli mimo vsakokratnega občudovanja življenjske moči stoletnika, moči, ki je dana redkim. Njegov hitri korak je bil prava prispodoba življenja, ki ga je živel. Hiter, radoživ korak človeka, ki vedno ve, kam je namenjen, človeka, polnega življenjske moči in modrosti.

– najboljša športnica leta je alpska smučarka Špela Pretnar.
Ko se je lepega poletnega dne leta 1999 danes 27-letna Blejka Špela Pretnar odločila, da bo vendarle nadaljevala tekmovalno smučarsko pot, zagotovo ni vedela, da bo to zanjo bržkone najbolj pomembna odločitev. Tekmovalna sezona se je od tedaj dalje odvijala sanjsko. Dosegla je štiri posamične slalomske zmage, ki so jo po ogorčenem finalnem tekmovanju v Bormiu v Italiji pripeljale na svetovni slalomski vrh. Z malim kristalnim globusom se je po uspešnosti postavila ob bok Mateji Svet in poleg tega poskrbela, da je slovenska slalomska vrsta postala svetovna velesila v tej disciplini. Špela je morala na svoji športni poti prebroditi vrsto čeri v obliki poškodb in drugih nevšečnosti, a je z neomajno voljo lahko tudi vzor naraščajnikom. Gorenjke so trmaste že po naravi, taka značajska lastnost pa je lahko samo v prid krepitvi narodove športne zavesti.

– najboljši športnik leta je strelec Rajmond Debevec.
Sedemintridesetletni Rajmond Debevec je ekonomist in inštruktor v športni četi slovenske vojske. Svoje imenitne tekmovalne dosežke je kronal z zlatom olimpijskim iger, medaljo, ki mu je edina še manjkala. Zlato odličje je osvojil v svoji najpriljubljenejši disciplini, malokalibrsko puško v trojnem položaju, kjer je tudi svetovni rekorder. Doslej je osvojil 23 kolajn na svetovnih, evropskih prvenstvih in sredozemskih igrah. Rajmond Debevec je kar 24-krat zmagal na tekmovanjih za svetovni pokal in bil z zračno puško dvakrat evropski prvak, leta 1994 in leta 1998. V finalu svetovnega pokala je zmagal dvakrat, v letih 1992 in 1993 pa je bil proglašen za najboljšega strelca sveta. Leta 1992 je že bil tudi športnik Slovenije. Je tudi večkratni evropski in svetovni rekorder s samostrelom. Rajmond Debevec bo v svojem športu lahko prav na vrhu še kar nekaj časa, saj je bil med tistimi, ki so bili z njim na zmagovalnem odru v Sydneyu, najmlajši. Naš ostrostrelec zagotovo še ni rekel zadnje besede.

– drugouvrščena športnica leta je atletinja Brigita Langerholc.
Študentka univerze Južna Karolina je s četrtim mestom v teku na 800 metrov v Sydneyu navdušila številne privržence atletike v Sloveniji. Nenazadnje je dosegla drugo najboljšo slovensko atletsko uvrstitev na olimpijskih igrah sploh. S časom 1:58,51 je sebi, trenerju Vučkoviču in še komu v Sloveniji postavila izziv za naslednjo sezono, s kakršnim imajo opraviti le v najbolj uglednih atletskih državah. Že na začetku sezone je opravila s 16 let starim rekordom Nataše Seliškar v teku na 400 metrov, sezono pa v Sydneyju zaključila še z rekordom v štafeti 4×400 metrov. V letu 2000 je trikrat izboljšala državni rekord na 400 metrov, trikrat v štafeti in dvakrat v teku na 800 metrov. Brigita Langerholc je tekmovala v vseh slovenskih selekcijah na velikih in manjših tekmovanjih. Je dvakratna finalistka mladinskega evropskega prvenstva v teku na 400 metrov, druga z lanske univerziade na Palmi de Malllorci, polfinalistka svetovnega prvenstva v Sevilli. Uspešno tekmuje tudi v Združenih državah. Bila je že študentska podprvakinja najbolj uspešne atletske države na svetu.

– drugouvrščeni športnik leta je nogometaš Zlatko Zahovič.
Zlatko Zahovič, prvi zvezdnik in najboljši strelec slovenske nogometne reprezentance že vrsto let sodi tudi med najboljše evropske nogometaše. Nogometno pot je začel v rojstnem Mariboru, od koder je že kot mladinec odšel v Beograd, od tam pa na Portugalsko, kjer je pri prvaku Portu dokončno potrdil svoj razkošni talent. Na začetku letošnjega leta je preživljal težke nogometne trenutke pri grškem Olympiakosu, razmišljal celo o prezgodnjem koncu sijajne nogometne kariere. Danes je član evropskega podprvaka in enega najslavnejših španskih klubov, Valencije. Letošnji vrhunec pa je bil nedvomno njegov nastop z reprezentanco na evropskem prvenstvu. Izkazal se je že na prvi tekmi, ko je proti Jugoslaviji dosegel dva zadetka, gol pa je dal tudi novim delodajalcem, Špancem. Na prvi tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo ni nastopil, zato pa je odločilno prispeval k prvi zmagi proti Luksemburgu, dobro igro pa je ponovil tudi na tekmi doma proti Švici.

– tretjeuvrščena športnica leta je padalka Irena Avbelj.
Irena Avbelj se je s padalstvom začela ukvarjati po naključju, potem ko je leta 1986 v nekem časopisu videla razpis za padalski tečaj. Že po drugem skoku pa je bila trdno odločena, da se temu športu v celoti posveti. Že v prvi sezoni je bila državna prvakinja, mednarodni uspehi so prišli malce kasneje. Prelomno je bilo leto 1993, ko je postala svetovna prvakinja v paraskiju, to ji je uspelo še enkrat, trikrat pa je bila svetovna vojaška prvakinja. Druga prelomnica je letošnje svetovno prvenstvo v Ise-Šimi na Japonskem. Osvojila je naziv svetovne prvakinje v klasičnem padalstvu, kar je krona 14-letnega napornega dela. Ob tem, da je bila najboljša v skupni razvrstitvi, je bila še tretja v skokih na cilj. Irena Avbelj ima še eno strast – potapljanje in odkrivanje podvodnega sveta, vsak prosti trenutek pa skuša preživeti z družino, možem in še ne 5-letno hčerkico Nino. Članica alpskega letalskega centra Lesce-Bled se tudi po 5000 skokih padalstvu ne namerava odpovedati. Pravi: To je kot strup, preprosto ne moreš odnehati!

– tretjeuvrščeni športnik leta je alpski smučar Matjaž Vrhovnik.
Kazalo je že, da bo Matjaž Vrhovnik, sicer rojen Ljubljančan, ki je pred leti postal član novomeškega smučarskega kluba Krka Rog, ostal v sivem povprečju s svojimi tekmovalnimi dosežki, kjer do lanske sezone kot slalomist ni zmogel višje kot na 11. mesto v Wengnu pred skoraj štirimi leti. Toda vztrajni Matjaž se s tem kljub svojim, takrat 27 letom, ni zadovoljil. Imenitno je ocenil novo priložnost, ki jo je ponudila prava revolucija na področju smuči in v poletnem delu priprav na sezono 1999/2000 je skorajda prek noči postal naš prvi slalomist. Tveganje se mu je obrestovalo, številni tekmovalci nekoliko starejšega rodu so mu sedaj skoraj hvaležni, da jim je razbil odpor do selitve s klasičnih na smuči s stranskim lokom. Odprl jim je nov svet. Odprl ga je tudi sebi. Zmagal je v Adelbodnu, bil drugi v znamenitem Kitzbuehlu ter še dvakrat tretji. Na koncu je dobil bronasto medaljo za seštevek vseh slalomskih rezultatov v svetovnem pokalu.

– najboljša ekipa v kolektivnih športnih panogah je nogometna reprezentanca Slovenije.
Slovenska nogometna reprezentanca je z uvrstitvijo na letošnje evropsko prvenstvo dosegla izjemen uspeh v najmočnejši konkurenci med kolektivnimi športnimi panogami. Varovanci trenerja Srečka Katanca so med izbrano druščino na tekmah v Belgiji in na Nizozemskem navdušili 10-tisoč glave množice slovenskih navijačev, več desetmilijonski televizijski avditorij po vsem svetu, kakor tudi številne strokovnjake, ki so slovensko reprezentanco označili za najprijetnejše presenečenje prvenstva. Na evropskem prvenstvu je Slovenija doživela le en poraz in dokazala, da se lahko kosa tudi z najmočnejšimi reprezentancami na svetu. Še bolj kot z doseženim je navdušila s fanatično borbenostjo in navdahnjeno igro ter pokazala, da so v nogometu lahko uspešne tudi tako majhne države kot je Slovenija. Naši nogometaši so to jesen uspešno startali tudi v kvalifikacijah za nastop na svetovnem prvenstvu, ki bo čez dve leti na Japonskem in v Koreji.

– najboljša ekipa v individualnih športnih panogah je veslaški dvojec Iztok Čop/Luka Špik.
Šport samostojne slovenske države je neločljivo povezan z imenom 28-letnega blejskega veslača Iztoka Čopa. Že poleti leta 1991 je na svetovnem prvenstvu na Dunaju, ko naša država še ni bila mednarodno priznana, v dvojcu brez krmarja z Denisom Žvegljem osvojil prvo medaljo. V istem čolnu je sodeloval pri prvem olimpijskem odličju leto dni kasneje v Barceloni. Leta 1995 je kot prvi Slovenec osvojil naslov svetovnega prvaka v olimpijskem športu. Tedaj je nastopil v enojcu. Sanje pa so se izpolnile letos, ko je v dvojnem dvojcu na progi v Penrithu na obrobju znamenitega Modrega gorovja segel še po olimpijskem zlatu, prvem, odkar je Slovenija na zemljevidu vrisana kot samostojna država. Nič manj ni nadarjen njegov 21-letni sydneyjski partner v čolnu Luka Špik. Že lani sta oba osvojila tudi naslov svetovnih prvakov. Ne le, da sta Čop in Špik svetovna in olimpijska zmagovalca, doslej sta še nepremagana na vseh tekmah – tako v predtekmovanju kot v polfinalu in finalu. Glede na prikazano sta ob nadaljnjem sodelovanju na dobri poti, da se tudi v svetovni zgodovini vpišeta ob bok največjim legendam.

– trener desetletja je Miloš Janša (veslanje).
Enajst odličij članskih svetovnih prvenstvih prvenstev in olimpijskih iger v dobrem desetletju, med njimi tri zlate medalje, ki so vpisane na najvidnejša mesta sicer mlade zgodovine osamosvojenega slovenskega športa; kot doslej še vedno edina naslova svetovnega prvaka v olimpijskih športih in prva slovenska zlata medalja. To je sijajen niz iz bleščeče trenerske izkaznice Miloša Janše. Vsega skupaj je v 24-tih letih trenerskega dela bil soustvarjalec 23-tih medalj, od tega osmih zlatih z največjih tekmovanj v vseh kategorijah. Blejski veslaški reprezentant iz zgodnjih sedemdesetih se je trenerskega posla lotil bolj ali manj na samem dnu, se uspešno učil na porazih in se tvorno povezal z znanostjo, pri tem pa nakopičeno znanje ves čas nesebično posredoval trenerskim kolegom, tako da danes samoumevno opravlja vlogo prvega trenerja in selektorja reprezentance, hkrati pa vodi tudi trenersko komisijo pri Veslaški zvezi Slovenije. Miloš Janša je sicer ostal zvest svojemu pravniškemu poklicu in je v športu kljub izjemnim uspehom ves čas deloval amatersko.

– nagrado za posebne dosežke je prejel Davo Karničar.
Davo Karničar je že dolgo let v vrhu alpinističnega smučanja ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu. Njegovi spusti po stenah mnogih gorstev sveta, od alpskih tri- in štiritisočakov do himalajskih osemtisočakov, pomenijo vrhunske in marsikdaj prelomne dosežke. Vrhunec je seveda Everest, saj višje ne gre, pa tudi težje kot čez Hillaryjevo stopnjo tako visoko ne. Posebna veličina Dava je v tem, da je bil prvi, ki se je čutil dovolj sposobnega, da se s smučmi spusti čez vse, tudi najtežje dele Everesta, ki so se jim drugi izognili. Ne glede na način je to vrhunstvo. Podobno vrhunski so tudi spusti, ki jih je Davo opravil kot pripravo na Everest, saj je med drugim ponovil dve smeri sedme težavnostne stopnje, ki jih lahko štejemo med najtežje spuste na svetu. Davo Karničar je 7. oktobra letos nedvomno popisal do tedaj še prazno stran v doseganju meja človeških zmogljivosti.

Atlet Gregor Cankar (najboljši športnik leta), plavalka Metka Sparavec (najboljša športnica leta), slovenska nogometna reprezentanca (najboljša ekipa v kolektivnih športnih igrah) in Iztok Čop ter Luka Špik (najboljša ekipa individualnih športnih panog) so v ljubljanski Festivalni dvorani dobili priznanja Društva športih novinarjev Slovenije (DŠNS) za leto 1999
Drugouvrščena športnica in športnik leta 1999 sta teniška igralka Katarina Srebotnik in nogometaš Zlatko Zahovič, tretjeuvrščena športnica in športnik pa plavalka Nataša Kejžar in alpski smučar Jure Košir. Posebno priznanje za izjemni športni dosežek je prejel alpinist Tomaž Humar.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je plavalka Metka Sparavec.
Mariborčanka, 20-letna Metka Sparavec ima doma že kar premajhno sobo, da bi v njej lahko kolikor toliko pregledno razpostavila številne športne lovorike, ki jih je požela v že kar dolgi plavalni karieri. Že prvi rekordi in državni naslovi so kazali, da bo uresničila večino visoko zastavljenih ciljev. S takšno spodbudo se je hitro uvrstila v slovensko plavalno elito. S trenerjem, dr. Dimitrijem Mancevičem, sta začela pohod med najboljše, ki pa je terjal zaradi neustreznih vadbenih razmer v matičnem klubu, tudi druge odločitve. Najprej lanskoletni prestop v Plavalni klub Ilirijo in nato še težjo: preselitev v Avstralijo. Tam ji pri treningu svetuje Rus Genadij Tureckij, trener svetovnega rekorderja Popova in avstralskih olimpijcev. Po težavnih prilagoditvah, tudi s slogom, so prišli novi sadovi dela. Tik pred iztekom lanskega leta se je na EP v kratkem bazenu v Sheffieldu resda prebila le v mali finale na 50 m hrbtno in pristala na 9. mestu, a že pičle štiri mesece za tem je plavala v velikem finalu na svetovnem prvenstvu v kratkem bazenu v Hongkongu. Na 50 m hrbtno je bila osma na svetu, na 100 m hrbtno pa dvanajsta. Prehod iz prostega sloga v hrbtni se ji je nato še posebej obrestoval na evropskem prvenstvu v Istanbulu, kjer je s 3. mestom na 50 m hrbtno osvojila prvo kolajno slovenskega ženskega plavanja na največjih tekmovanjih. S 4. mestom na 100 m hrbtno je nato le še potrdila mesto v evropskem vrhu. Mnogokratna državna prvakinja in rekorderka Metka Sparavec ima še številne visoke cilje in samo želimo ji lahko, da bi nekaj najbolj vročih želja v olimpijskem letu 2000 uresničila tam, kamor ji zdaj pošiljamo najtoplejše pozdrave in čestitke – v Avstraliji.

– najboljši športnik leta je Gregor Cankar.
Atletsko leto 1999 je iz slovenskega zornega kota minilo v znamenju odlične uveljavitve nekdanjega mladinskega svetovnega prvaka, Celjana Gregorja Cankarja. Bronasto kolajno na svetovnem prvenstvu v Sevilli je pravzaprav napovedoval že pozimi s tretjim mestom na dvoranskem SP v Maebašiju na Japonskem, kjer je zgrešil 3. mesto le za 3 centimetre. Z odličnimi uvrstitvami v Zlati ligi je bil le še korak od izjemnega uspeha na šampionatu v Španiji, s petim mestom v finalu tekmovalnega niza Grand-Prix pa si je ob koncu sezone le še utrdil položaj v krogu najboljših skakalcev v daljavo na svetu. Pot do atletskih višav pa je bila zanj in njegovega trenerja Srdjana Djordjeviča precej bolj trnova, kot sta pričakovala. Na olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti je, sicer doma že nepremagljivi skakalec, dosegel odlično 6. mesto, leto prej na svetovnem prvenstvu v Goteborgu in leto pozneje še na šampionatu v Atenah (’97) pa je bil grenko razočaran. Letos v Sevilli se je zdelo, da bo še enkrat ostal praznih rok, vendar se je zmogel tako dobro zbrati, da se je z najdaljšim skokom kvalifikacij uvrstil v finale. Njegov najboljši nastop na velikem tekmovanju doslej pa je opravil zares velemojstrsko: s petimi skoki prek meje 8 metrov, kar sodi med največje dosežke slovenske atletike in našega športa nasploh. Bronasta kolajna je bila zaslužena nagrada za silen psihični napor in po uspehu se mu je od srca odvalila velikanska skala. O tem vedo povedati le tisti, ki so mu najbližji in so mu zmeraj stali ob strani. Neizpolnjene sanje o kolajni, ki so ga preganjale kar nekaj let, so se mu končno uresničile ter mu sprostile srce in dušo za nove načrte in podvige. Gregor Cankar ni le velik šampion, ki mu je kraljica športa prva ljubezen športne mladosti, je tudi športna osebnost, ki obvlada vsa poglavja življenja in dela. Ni naključje, da je bil letos deležen še enega velikega priznanja: prejel je Leona, športno nagrado Dela za naslov slovenske športne osebnosti leta 1999.

– drugouvrščena športnica leta je teniška igralka Katarina Srebotnik.
Teniška igralka Šaleškega teniškega kluba se bo 12. marca 2000 poslovila od najstniškega obdobja, od letošnjega leta pa se poslavlja kot najuspešnejša slovenska igralka tako v mladinski kot tudi absolutni konkurenci po naši nekdanji šampionki Mimi Jaušovec. Naša vitka mladenka, pri 180 cm tehta 59 kg, je prvo zares veliko lovoriko osvojila lani, ko je med mladinkami zmagala Wimbledonu, v slovenskih ženskih ekipah pa je igrala ob vseh treh osvojitvah naslova svetovnih prvakinj: leta 1995 v kategoriji do 14 let, 1996 do 16 let in 1997 do 18 let. Letošnjo sezono je odigrala v absolutni ženski konkurenci in se je na svetovni lestvici posameznic kot tudi igralk dvojic povzpela izjemno visoko. Ob koncu lanskega leta je pristala na 248. mestu med posameznicami in 58. mestu med dvojicami, ob zaključku letošnje sezone pa je uvrščena na 63. mesto med posameznicami, med dvojicami pa na 26. mesto. Letos je v Estorilu na Portugalskem požela prvo zmago med posameznicami na turnirju WTA, najboljša pa je bila še na dveh challengerjih – v Dubaiju in Bratislavi. Na turnirju WTA v Palermu je bila zmagovalka med dvojicami, v dvoje pa se je uvrstila tudi v wimbledonski polfinale, v mešanih dvojicah pa je osvojila prestižno prvo mesto na grand slamu v Parizu. Katarina je navzlic dolgotrajni odsotnosti od pouka uspešna dijakinja športne gimnazije v Celju.

– drugouvrščeni športnik leta je nogometaš Zlatko Zahovič.
Slovenska nogometna reprezentanca je v nepozabnih kvalifikacijah za “Euro 2000” blestela predvsem kot sijajno uglašen kolektiv z zmagovalno miselnostjo. V njej pač nikoli v sanjski sezoni ni bilo prostora za kakega “solista,” ki bi skušal zasenčiti vselej prepoznavni interes optimalno motiviranega moštva. Toda ta poudarjeno kolektivna igra je posameznikom vendarle ponujala dovolj možnosti, da so predstavili najbogatejše repertoarje posamičnih vložkov.         V našem moštvu tako rekoč ni bilo igralca, ki ne bi zablestel vsaj v eni izmed dvanajstih iger, v seštevku pa vendarle ni bilo nobenega dvoma: Zlatko Zahovič je – vselej krepko v službi kolektiva – igral velemojstrsko in je bil nedvomno slovenski igralec številka 1. Devet izredno pomembnih golov je potrdilo, da gre za enega najboljših strelcev v Evropi. Tak sloves si je Zlatko Zahovič ustvaril že v zadnji ligi prvakov v dresu Porta, kot slovenski reprezentant pa se je predstavil tudi kot pravi vodja moštva, ki je z bogatimi mednarodnimi izkušnjami dajal ton igri, bodril soigralce v najbolj usodnih trenutkih in opravil tudi najpomembnejše obrambne naloge. Zlatko Zahovič je bil v zanj sanjski sezoni “duša” slovenskega moštva, njegove izredne reprezentantne ambicije in zaupanje v končni uspeh so soigralce vselej znova prepričevale, da je mogoče tudi nemogoče. Fantastični goli in igre v dresu Slovenije so Zlatka Zahoviča povzdignili v enega ta čas najboljših nogometašev v Evropi.

tretjeuvrščena športnica leta je plavalka Nataša Kejžar.
Če bi se človeštvo res kdaj odločilo za kloniranje, potem bi ob 24-letni radovljiški plavalki Nataši Kejžar gotovo ne pomišljali: vrhunska plavalka, manekenka za različne dejavnosti in še odlična študentka povrhu je pravi prototip uspešne mladenke. Nataša je zadnja leta za marsikoga presenetljivo napredovala in se prebila celo v evropski vrh plavalk mešanega in prsnega sloga. Že vrhunske uvrstitve na tekmah svetovnega pokala v zadnjih zimah so napovedovale njen naskok na vrh. In res je na decembrskem evropskem prvenstvu v kratkem bazenu v Sheffieldu že v predtekmovanju napovedala senzacijo in jo nato tudi priredila. Osvojila je srebrno kolajno na 100 m mešano in tako pravzaprav kronala vso dotedanjo dolgo kariero v slovenskih in evropskih bazenih. Na svetovnem prvenstvu v kratkem bazenu aprila v Hongkongu je s prebojem v veliki finale na 100 m prsno in 100 m mešano vnovič potrdila vrhunstvo, 7. in 8. mestu pa je nazadnje dodala še 9. mesto na 200 m mešano. Tudi na evropskem prvenstvu v Carigradu je bila finalistka in je osvojila 7. mesto na 100 m prsno, medtem ko je bila na 50 m prsno deveta. Nataša že ima vozovnico za olimpijske igre v Sydneyju, še prej pa je dobila priznanje Fakultete za računalništvo, ki je ponosna na svojo študentko, saj kljub vrhunskem plavanju redno izpolnjuje zahtevne študijske obveznosti.

– tretjeuvrščena športnik leta je alpski smučar Jure Košir.
Mojstrančanu Juretu Koširju pač ni treba razlagati, kako se počutiš, če te povozijo z buldožerjem. Dveletna kriza po padcu z višav Lillehammerskega uspeha bi marsikoga spravila na rob obupa. Ob razočaranih, na trenutke že kar sovražnih pogledih še malo prej navdušene množice bi mnogi raje za vselej odložili smuči, kot pa da bi vztrajali v agoniji, kar je bil skorajda preblag izraz za stanje stvari. Jure Košir pa je vztrajal. Nekaj zato, ker njegov topli nasmeh ni le fasada za fotografe, temveč izraz notranje moči in življenjskega optimizma Kekca, ki je zrasel v moža. Nekaj zato, ker se je lahko v najtežjih trenutkih zatekal k pravim ljudem, svojim staršem, očetu Radu in mami Meti, k svojemu dekletu Alenki in tistim prijateljem, ki ga niso pustili na cedilu. In predvsem zato, ker nikoli ni nehal verjeti svojim mladostnim sanjam, da lahko seže po zvezdah. Skupaj s priznanim strokovnjakom Janezom Šmitkom je našel zdravilo za urok snežne kraljice. Po previdnem začetku na začetku prejšnje zime se je kmalu pokazalo dovolj pozitivnih znamenj, da je eksplodiral na domačem terenu, kjer se je s sanjskim slalomom oddolžil svojim najzvestejšim navijačem. Po smoli v Schladmingu in Wengnu je za tem dosegel najslajšo zmago sezone v avstrijskem smučarskem svetišču Kitzbuhlu, nekako v opomin severnim sosedom, da se prav vsa smučarska znanost vendarle ne začne in konča le pri njih. Jure Košir je v danih okoliščinah po sezoni resda ostal brez pomoči človeka, ki mu je pomagal do drugega vrhunca v karieri, a je zdaj zagotovo že dovolj izkušen športnik, da ve, kaj mu je storiti, če hoče še naprej vztrajati med velikimi.

– najboljša ekipa v kolektivnih športnih panogah je nogometna reprezentanca Slovenije.
Nekaj slovenskih ekip v kolektivnih igrah je v zadnjem desetletju nesporno potrdilo, da Slovenci vendarle nismo samo narod uspešnih individualistov. Slovenski nogometaši v minuli sezoni vsekakor najbolj prepričljivo: uvrstitev na zaključni turnir šestnajsterice najboljših, “Euro 2000” v Belgiji in na Ninozemskem, je pravzaprav neprimerljiva z vsemi, tudi največjimi dosedanjimi uspehi slovenskih igralcev v različnih igrah. Gre namreč za podvig v daleč najbolj prestižni in izostreni evropski konkurenci, ki je med drugim potrdil, da smo Slovenci lahko uspešni tudi tam, kjer je zares najtežje. Slovenska reprezentanca je fantastičen niz uspehov, ki jo je na koncu uvrstil na prvo mesto evropskih nogometnih senzacij, začela lansko jesen z odmevnim remijem v Atenah, z Grčijo, sanjsko zaključila pa prejšnji mesec v Ljubljani in Kijevu z zmago in remijem proti Ukrajini, ki velja za eno najmočnejših nogometnih narodov v Evropi. Vmes je bilo tudi nekaj slabih trenutkov, toda vselej, ko je šlo najbolj zares, so Katančevi mladeniči igrali na vrhunski ravni in dosegali rezultate, ki so jih – v nasprotju z vsemi pričakovanji – pripeljali na EP. Podvig s fanatično zavzeto igro zanesenih slovenskih igralcev je seveda močno odjeknil tudi v Evropi, na slovenskih tleh pa bo ostal nepozaben – ob vseh navdušujočih trenutkih ob igrah – tudi sprejem, ki ga je reprezentanca doživela ob prihodu iz Kijeva. Zares zgodovinski uspeh naših reprezentantov pa je postal tudi velik izziv vsemu slovenskemu nogometu, naj sledi temu zgledu in prav tako skuša ujeti stik z Evropo.

– najboljša ekipa individualnih športnih panog je dvojni dvojec VK Bled v postavi Iztok Čop in Luka Špik.
Letošnja svetovna prvaka v dvojnem dvojcu, Iztok Čop in Luka Špik, bosta največje upanje slovenskega vrhunskega športa, da bi leta 2000 končno dočakal “zlato dobo”. Bronasto je začel prav top skupaj z Denisom Žvegljem in kolegi iz četverca brez krmarja na olimpijskih igrah v Barceloni 1992. Nadaljevali so jo alpski smučarji Alenka Dovžan, Katja Koren in Jure Košir v Lillehammerju ’94, srebrno obdobje pa sta blesteče naznanila Andraž Vehovar in Brigita Bukovec v Atlanti 1996. Čopov in Špikov dosežek na svetovnem prvenstvu v St. Catharinesu v Kanadi je trden temelj za uresničitev vroče želje. Ne le zaradi zlate kolajne v dvojnem dvojcu in svetovnega rekorda, temveč tudi zato, ker sta v istem čolnu našla popolnost eden največjih slovenskih športnih šampionov Iztok Čop, osvajalec šestih kolajn in začetnik vsakega izmed velikih poglavij novejše zgodovine slovenskega športa, ter njegov nič manj nadarjeni sedem let mlajši klubski kolega. Luka Špik je bil deležen srečne okoliščine, da se je lahko šampionstva učil v praksi pri najboljšem učitelju. Čeravno Čop in Špik na SP ’99 v svoji kategoriji nista imela enakovrednih tekmecev, kaže njunemu šampionskemu naslovu ob rob povedati, da jima zvezde niso bile naklonjene. Iztok Čop je naskok na drugi naslov svetovnega prvaka, dosežek, s kakršnim se vsaj v kategoriji olimpijskih panog v samostojni Sloveniji ne more pohvaliti noben drug slovenski športnik, začel v vojaški uniformi. Za nameček je v odločilnem obdobju priprav neprijetno zbolel. Čeprav v hudem precepu je v odločilnih trenutkih izpričal šampionske osebnostne zmožnosti, ko je skupaj s trenerjem Milošem Janšo izbral rešitve, ki so naš tandem pripeljale do tega velikega uspeha.

– posebno nagrado za izjemni športni dosežek prejme alpinist Tomaž Humar.
Tomažu Humarju so ob vrnitvi v domovino, potem ko je konec oktobra sam v alpskem slogu preplezal južno steno Daulagirija, pripravili nepozaben sprejem na Brniku in v Kamniku. Tedaj je med drugim dejal, da mu to pomeni več, kot vsa alpinistična priznanja, ki jih je dobil doslej, le ta pa ga uvrščajo med največje svetovne mojstre, če ne kar na sam vrh. Posebej pa je bil počaščen, ker ga je pričakal tudi znameniti Reinhold Messner. Južni Tirolec ni skoparil s pohvalami o Tomažu in slovenskemu alpinizmu nasploh. “Leta 1938 je bila preplezana severna stena Eigerja. Okroglo tri desetletja za tem so se Angleži leta 1970 vzpeli čez južno steno Anapurne, pičlih 30 let pozneje pa je Tomaž Humar prvi sam v alpskem slogu preplezal južno steno Daulagirija. Ti trije alpinistični dogodki so po mojem mnenju največji v tem stoletju. Dejstvo, da Tomaž ni dosegel vrha, je drugotnega pomena. Sam sem leta 1977 šest tednov sedel ob južni steni in se odpravljal proti vrhu. Pri tem je tudi ostalo, doživel pa sem mogočnost stene,” je tedaj med drugim dejal Messner. “Veliko so me spraševali, kaj si mislim o Tomaževem podvigu. Ko sem rekel, da je opravil največje dejanje modernega himalajizma, me marsikdo ni jemal resno. Zato sem še toliko bolj vesel, da je to potrdil ‘himalajski papež’ Reinhold Messner,” je v Delu zapisal alpinist Viki Grošelj. Slovenski rekorder z 10 himalajskimi vrhovi bo Tomažu Humarju tudi podelil posebno priznanje DŠNS za izjemni alpinistični dosežek v Himalaji.

Zimske olimpijske igre v Naganu in evropsko prvenstvo v atletiki sta bila v razmaku šestih mesecev dva najpomembnejša vrhunca športnega leta 1998 s slovensko udeležbo. Poleg obeh omenjenih športnih dogodkov, ki sta se tudi slovenskim športnim novinarjem samoumevno ponujala kot nesporni merili za vrednotenje vrhunskih dosežkov športnikov, so se kajpak zvrstila še številna druga svetovna in kontinentalna prvenstva ter tekmovanja za svetovne pokale.
Športni novinarji slovenskih medijev so o vseh teh velikih športnih dogodkih dokaj obsežno poročali, jih komentirali in s tem prispevali svoj delež k njihovi odmevnosti v javnosti in tudi vrhunski dosežki slovenskih športnikov so na ta način dobili ustrezno veljavo. Prav to je bilo tudi eno izmed temeljnih izhodišč, ko se je Društvo športnih novinarjev Slovenije najprej lotilo nominiranja kandidatov in nato dokončnega izbora letošnjih dobitnikov naših priznanj. Zaradi slovesnega ozračja, ki zmeraj zaznamuje konec leta in tradicionalno razglasitev najuspešnejših slovenskih športnikov in ekip, gotovo zdaj ni trenutek, ko bi kazalo na grame natančno tehtati dosežke, s katerimi se je cvet slovenskega športa proslavil v absolutni svetovni konkurenci v športnem letu 1998. Kakor smemo biti upravičeno zadovoljni z dosežki nocojšnjih slavljencev, nominirancev in drugih naših znanih športnic in športnikov, le ne gre v en koš metati polnokrvnih športnih panog, katerih športne junake in dosežke občuduje nam najbližji evropski športno-kulturni prostor in tudi ves svet, s športnimi zvrstmi, ki so po gibalni vsebini in javni odmevnosti sicer spoštovanja in občudovanja vredne, a navsezadnje v športni družini le bolj ali manj privlačno obrobje.
Športno leto 1998 morda res ni bilo tako bogato kot nekatera prejšnja, ni pa nobenega razloga za to, da se ne bi veselili dragocenih sadov nastopov slovenskih vrhunskih športnikov. Ob slovesu od njega športni novinarji želimo veliko zdravja in uspehov ter zadovoljstva ne le nocojšnjim slavljencem, temveč tudi vsem iskrenim privržencem slovenskega športa ter ljudem dobre volje. Prepričani smo, da nam bodo naši vrhunski športnice in športniki tudi v novem letu 1999 z izjemnimi dosežki priredili veliko veselja.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je atletinja Brigita Bukovec.
Športna pot Brigite Bukovec je tlakovana s srebrnimi kolajnami. Vso kariero se srečevala s tekmicami, ki so ji v odločilnih trenutkih za drobec prekrižale načrte. Že ko se je pred leti prebila na mednarodno sceno, jo je tik pred vrhom zaustavila Svetla Dimitrova, ki ji tudi zadnji dve leti greni življenje. Na svetovnem prvenstvu ji je lani iztrgala bronasto kolajno, na letošnjem evropskem prvenstvu v Budimpešti ji je preprečila, da bi se vendarle povzpela na najvišjo stopničko zmagovalnega odra. Ne nazadnje je pred leti tekmovala v senci Kazahstanke Olge Šišigine, ki so jo pozneje ujeli na kontroli dopinga, v olimpijski sezoni 1996 pa je obvladovala svetovno sceno dopinška skesanka in povratnica Ljudmila Narožilenko-Engquist. Zato se je zdelo, da je letos vendarle prišel čas njenih velikih zmag, a kaj ko so se pojavile neverjetno hitre in močne Američanke, Jamajčanke in Nigerijke, na evropskem prvenstvu pa vnovič strah zbujajoča Dimitrova. Navzlic težavam s poškodbo, zaradi katere je izpustila prvi del tekmovalne sezone na prostem, je Bukovčeva tudi to pot dosegla vrhunec v najpomembnejšem trenutku. Na vrhuncu poletja je v madžarskem glavnem mestu zbrala vse moči in se popolnoma osredotočila na odločilni nastop sezone, da je srebrno kolajno na prvenstvu stare celine osvojila z najboljšim letošnjim rezultatom. Evropsko srebro tudi zato šteje za njen drugi največji uspeh v karieri, ki je potisnil v ozadje spodrsljaje in težave s poškodbami po njenem bleščečem olimpijskem uspehu v Atlanti. Res je, da ji na drugih tekmovanjih prav zaradi spomladanskih težav s poškodbo minulo sezono ni šlo tako dobro kot pretekla leta. Vendar je vseeno dosegla nekaj odmevnih uvrstitev. Na mitingu grand prix Mednarodne atletske zveze v Rimu je bila tretja, tretjič v karieri se je uvrstila tudi v moskovski finale tega niza in zasedla šesto mesto. Nikakor ne gre prezreti tudi njene odmevne, čeprav letos edine velike mednarodne zmage na tekmovanju evropske superlige v Sankt Peterburgu.

– najboljši športnik leta je smučarski skakalec Primož Peterka.
Ali lahko tako mlad skakalec zapored ponovi bleščečo sezono, v kateri se je – kakor Primož Peterka pozimi 1996/97 – okitil z zmagoslavjem v skupni razvrstitvi svetovnega pokala in povrh požel kar sedem posamičnih zmag? Številni dvomi in bojazni tisočerih slovenskih privržencev smučarskih skokov in poletov so pospremili našega mladega asa v olimpijsko zimo 1997/98. Po stopnjujočih se decembrskih nastopih so mu že na štartu novoletne turneje v Oberstdorfu izpuhteli vsi upi na morebitno ponovitev uspeha na najbolj prestižni prireditvi svetovnega pokala, na katero pa je to pot prišel z vidno načeto formo. Ko pa je v Zakopanih na Poljskem dva tedna pozneje dosegel deseto veliko zmago v karieri, si boljše popotnice na 18. zimske olimpijske igre v Naganu ni bilo mogoče želeti. Na olimpijskih skakalnicah v Hakubi je vseskozi kazal visoko raven skakanja, a mu sreča ni bila naklonjena. Če se je po petem mestu na srednji napravi še lahko tolažil, da bo morda na veliki imel več sreče z muhastimi zračnimi tokovi, se je po vnovični smoli na veliki skakalnici in še enem petem mestu skoraj psihično zlomil. Ostal je brez kolajne in z domala nikakršnimi upi, da bi morebiti še iztrgal tekmecem vsaj veliki kristalni globus FIS. Prav v Kuopiu na Finskem je v nadaljevanju sezone skoraj natanko tako kot leto poprej začel še en zmagovit pohod k drugemu zaporednemu zmagoslavju v maratonskem nizu 27 tekmovanj svetovnega pokala 1998. Primožev finiš je bil navzlic smoli z vetrom v Trondheimu še bolj bleščeč kot marca 1997. V naskoku je požel zmage v vseh treh najbolj sloviti nordijskih trdnjavah- Lahtiju na Finskem, že tretjič zapored v Falunu na Švedskem in prvič še na najbolj prestižnem Holmenkollnu nad Oslom. Prvi dan finala svetovnega pokala je v Planici z drugim mestom prvič prevzel vodstvo v skupni razvrstitvi, ki ga je trdno držal tudi po nedeljski prvi seriji zadnje tekme sezone. Ko pa ga je tekmovalno razsodišče v drugo poslalo v smučino ob vzvratnem vetru, se je že zdelo, da ga je sreča vnovič izdala. Sinovom dežele vzhajajočega sonca pa še na misel ni prišlo, da bi nešportno izkoristili položaj v prid njihovemu velemojstru Kazujošiju Funakiju. Primož Peterka je postal prvi skakalec, mlajši od 20 let, ki je v 19 sezonah svetovnega pokala kar dvakrat osvojil veliki kristalni globus FIS.

– drugouvrščena športnica leta je biatlonka Andreja Grašič.
Poškodbe in bolezni. Nadloge, ki se jim tudi vrhunski športniki ne morejo izogniti, najboljši in najbolj vztrajni pa vseeno najdejo pravi izhod. Med takšnimi je nedvomno tudi naša najboljša biatlonka, 27-letna Andreja Grašič. Olimpijska zima je bila zanjo še ena trda preizkušnja, po hudi poškodbi kolena v predzadnji sezoni pa je bila vrnitev med najboljše na svetu še toliko bolj zahteven načrt. Treba je bilo premišljeno zasnovati proces treniranja in se osredotočiti zlasti na olimpijski nastop, kajpak s trdnim upanjem, da se bo vse srečno razpletlo. Zanesljivi in vztrajni športnici iz Križ pri Tržiču, ki med pripravami ničesar ne prepušča naključju, so se visoki cilji uresničili skoraj do zadnje podrobnosti. Manjkala je le pika na i, olimpijska kolajna, in zadovoljstvo bi bilo popolno. Zgodba iz Nagana je bila, tako kot sleherni olimpijski nastop, nekaj posebnega. V preizkušnji biatlonk na 15 kilometrov se je uvrstila na peto mesto, kar je zagotovo vsega spoštovanja vreden dosežek. Še posebej po tem, ko jo je le nekaj tednov pred igrami skoraj strla bolezen, ki je njene olimpijske načrte postavila v precejšnjo negotovost. Ko je bila na cilju, se je petega mesta prisrčno veselila, ko pa si je razplet tekme vnovič ogledala, se je šele dodobra zavedela, kakšna težko ponovljiva priložnost se ji je izmuznila: če njen zadnji strel ne bi za milimeter zgrešil tarčo, bi zanesljivo tekla srebrni kolajni naproti. Zato ji je bila zmaga, ki jo je že na začetku sezone slavila na prireditvi svetovnega pokala v Ostersundu na Švedskem, prav obliž na odprto rano, saj ji je potrjevala, da zares sodi med najboljše biatlonke sveta. Po olimpijskih igrah je zablestela še v avstrijskem biatlonskem središču Hochfilzen in na finalu svetovnega pokala na naši Pokljuki, kjer si je na 15 km pritekla odlično drugo mesto, čeprav je zaradi viroze kazalo, da celo ne bo mogla na štart. Po olimpijski zimi si je zastavila nove visoke cilje: v svetovnem pokalu se bo skušala kar najbolj učvrstiti v držbi najboljših, na SP na Finskem pa bo merila na kolajno, ki bi poravnala olimpijski dolg.

– drugouvrščeni športnik leta je telovadec Mitja Petkovšek.
Enaindvajsetletni telovadec Športnega društva Narodni dom Mitja Petkovšek je vrhunski športnik, ki po nadarjenosti, delavnosti, zagnanosti in vztrajnosti spominja na nekdanje velikane slovenske gimnastike. Med prijatelji in znanci velja za dobrega prijatelja in prijetnega sogovornika, za osebnost, ki ve kaj hoče. Ni torej naključje, da ob trdem in obsežnem treningu tudi uspešno študira na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Mitja je na mednarodni sceni prvič odmevno opozoril nase lani, ko je osvojil bronasto na univerziadi na Siciliji, kjer se je na njegovem najljubšem orodju – bradlji – zbrala vsa svetovna elita. Uspeh mu je dvignil krila in čeprav še ni imel zvenečega imena, se je na svetovnem prvenstvu uvrstil na 5. mesto na bradlji. Ne gre prezreti, da je bil obenem – kot naš prvi telovadec 25 let po Janezu Brodniku na OI ’72 v Muenchnu – tudi finalist gimnastičnega mnogoboja. Odtlej je šla športna pot mladega mojstra strmo navzgor, o čemer pričajo tudi vabila na tekmovanja za veliko nagrado. Športni vrhunec Mitje Petkovška v pretekli tekmovalni sezoni je bila nedvomno srebrna kolajna na bradlji na evropskem prvenstvu meseca aprila v Sank Peterburgu. Blestel je tudi na tekmovanjih za svetovni pokal in na majskem finalu na Japonskem je le za drobec zgrešil zmago na bradlji. Prvo mesto so si delili trije telovadci, tako da je za las pristal na četrtem mestu. Z dosežki in privlačnim pojavljanjem v javnosti se je prikupil tudi bralcem Dela, ki so ga jeseni izbrali za slovensko športno osebnost letošnjega leta.

– tretjeuvrščena športnica leta je plavalka Metka Sparovec.
Plavalno leto 1998 je bilo za mnoge plavalce še posebej naporno, saj je svetovno prvenstvo na južni polobli postavilo običajen ritem nastopov na glavo. To je na svoji koži občutila tudi naša prvakinja in rekorderka Metka Sparavec, ki je že lani postala članica ljubljanskega Plavalnega kluba Ilirija. Po evropskem prvenstvu avgusta 1997 v Španiji je bilo namreč svetovno prvenstvo na sporedu že kar v prvi polovici januarja letošnjega leta, tako da je plavalcem za priprave ostalo na voljo le nekaj mesecev. Finalistka evropskega prvenstva v šprintu je tudi na svetovnem prvenstvu hotela med najboljše, kar je v daljnjem Perthu v Avstraliji tudi v veliki meri uresničila. Prebila se je v finale B, torej med 16 najboljših na svetu, nastop pa je končala na visokem 12. mestu, kar je bila tudi najboljša slovenska uvrstitev na tem prvenstvu. Da bi bila lahko še bolj zadovoljna, je dosegla tudi nov državni rekord na 100 prosto – 56 sekund in 36 stotink. Poleti ni bilo velikih tekmovanj, zato se je Metka posvetila pripravam na uresničitev novih velikih ciljev. Pred nedavnim je tekmovala na evropskem prvenstvu v kratkem bazenu v Angliji, aprila prihodnje leto pa še tovrstno svetovno prvenstvo v Hongkongu. Vrhunec v letu 1999 pa bo tudi zanjo evropsko prvenstvo v Istanbulu, s katerim se bo zaokrožila pomembna etapa na poti k velikemu finalu zdajšnjega olimpijskega ciklusa – k nastopu na poletnih igrah leta 2000 v Sydneyju. Metka Sparavec ni samo uspešna kravlistka; na najkrajših razdaljah sodi v evropski in svetovni vrh tudi v delfinu in hrbtnem slogu. Povrhu je državna rekorderka na 50 in 100 m prosto, 50 in 100 m delfin ter 50 m hrbtno v 50-metrskih bazenih ter na 50 in 100 m prosto, 50 in 100 m delfin ter 50 in 100 hrbtno v 25-metrskih bazenih.

– tretjeuvrščeni športnik leta je strelec Rajmond Debevec.
Rajmond Debevec potrjuje odlike dan za dnem. Z vseh največjih tekmovanj vrača s kolajnami. Tako je bilo na marčevskem EP v Tallinu, kjer je z zračno puško drugič postal evropski prvak, julijskem SP v Barceloni, kjer je z MK puško 3 x 40 osvojil bron, ter na oktobrskem finalu svetovnega pokala v Zuerichu, kjer je bil drugi z zračno puško in tretji z MK puško 3 x 40. Člana Olimpije je septembra in oktobra močno mučil burzitis, vnetje komolca, ki mu ga je povzročila vneta burza, mešiček med kito in kostjo na levi, podporni roki. Zato pred drugim najpomembnejšim letošnjih tekmovanjem z MK puško sploh ni treniral, z zračno puško pa manj, kot bi sicer. Rajmonda Debevca je v Zueruichu z zračno puško ugnal le svetovni in olimpijski prvak Rus Hadžibekov za o,3 kroga ali 0,8 mm. Z MK puško 3 x 40 je bil Debevec v rednem delo četrti, nato pa je v finalu 10 strelov stoje streljal izvrstno ter se prebil na 3. mesto. Debevec je na finalu svetovnega pokala v konkurenci olimpijskih in svetovnih prvakov, evropskih in ameriških ter svetovnih rekorderjev, aktualnih in nekdanjih, osvojil dve kolajni z dneva različnima puškama, kar ni uspelo nikomur drugemu. Letos si je z zmago v Milanu z MK puško 3 x 40 že zagotovil olimpijski nastop v vseh puškarskih disciplinah na olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyu. Debevec je bil letos izjemno o uspešen tudi s samostrelom. Na evropskem prvenstvu v Frankfurtu je na 10 m dosegel svetovni rekord s 591 krogi, na 30 m pa tri svetovne rekorde, in sicer stoje s 297 krogi, kleče s 300 krogi in v kombinaciji 2 x 30 s 597 krogi.

– najboljša ekipa leta v kolektivnih športnih panogah je hokejska reprezentanca Slovenije.
Slovenska hokejska reprezentanca je dosegla lep uspeh: po petih letih nastopanja v skupini C se je lani prebila v skupino B, aprila letos pa si na svetovnem drugoligaškem prvenstvu pri nas zagotovila sodelovanje v kvalifikacijah za skupino A. Žal pa ji je prodor v najboljšo hokejsko konkurenco spodletel za las in tako se ji ni uresničila želja, da bi še pred koncem stoletja in tisočletja nastopila med 16 reprezentancami v elitni konkurenci na SP skupine A ’99 na Norveškem. Veliko zaslug za preporod slovenskega reprezentančnega hokeja imajo selektor in trener Pavle Kavčič, predsednik HZS Nestl Aljančič in direktor HZS Tomaž Lepša. Vodilna funkcionarja HZS sta na pobudo selektorja sklenila z reprezentanti in njihovimi klubi posebne pogodbe, na temelju tako opredeljenih medsebojnih razmerij pa so hokejisti zastavili sodobno zasnovano delo. Slovenski hokejisti so fenomen posebne vrste. HZS ima na seznamih registriranih le okoli tisoč hokejistov, natanko 888 vseh rodov, toliko kot srednje velika ulica, na primer, v Torontu, zato pa so naši hokejisti toliko bolj nadarjeni. Doslej so se naši hokejisti še najbolj približali skupini A leta 1968, ko so na SP in OI v Grenoblu v skupini B zasedli 1. mesto, vendar leto pozneje niso napredovali v skupino A, ker so elitno družbo prav tedaj skrčili z osem reprezentanc na šest. Po osamosvojitvi in težavni poti za samostojno članstvo v Mednarodni hokejski zvezi (IIHF) so Slovenci potrebovali šest let za uveljavitev na svetu. Lani so na SP skupine C v Tallinu zasedli 2. mesto z Ukrajino in pred Estonijo ter napredovali v skupino B. Letos so v svetovni drugoligaški konkurenci ponovili uspeh na višji ravni na domačem ledu in si zagotovili priložnost za nastop v kvalifikacijah na uvrstitev na SP skupine A leta 1999, kar pa se jim ob dveh remijih z Nemčijo in Ukrajino in porazu s Francijo, žal, ni posrečilo. Novo priložnost za prodor v skupini A bodo imeli naši hokejisti na SP skupine B ’99 na Danskem.

– najboljša ekipa v individualnih športnih panogah je jadralski dvosed razreda 470 Tomaž Čopi in Mitja Margon.
Ko sta leta 1994 v Izoli nadarjena jadralca Tomaž Čopi in Mitja Margon sestavila posadko olimpijskega dvoseda 470, so bila mnenja naših jadralskih strokovnjakov deljena. Nekateri so menili, da nimata možnosti za preboj v vrh, drugi pa, da bosta nepopustljiva značaja pravšnji dvojec za velike dosežke. Strmo pot uspehov sta Portorožana začela leta 1995 z osmimi zmagami na domačih kvalifikacijskih regatah za SP in OI. Obetavno 16. mesto na SP ’96 v Braziliji in še bolj 14. na OI v Atlanti sta dokončno zaznamovala športno pot jadralskega tandema, ki se je odločil nadaljevati kariero v profesionalnem slogu. Čopi in Margon sta namreč vedela, da se bosta lahko kosala z največjimi mojstri le, če bosta trenirala in živela v njihovem slogu. Trdo in sistematično delo, ki sta ga opravila, čeprav nista imela stalnega trenerja, se je letos obrestovalo v polni meri. Dosegla sta, kar se je še pred poldrugim letom zdela znanstvena fantastika. Osvojila sta srebrni kolajni na svetovnem in evropskem prvenstvu ter zmagala v svetovnem superpokalu v Medembliku, na svetovni lestvici pa sta se prebila med štiri najboljše posadke na svetu. Pomembno vlogo v njunem preboju v ospredje svetovne konkurence so odigrale njune značajske poteze, med katerimi prevladujejo perfekcionizem, nepopustljivost in ustvarjalno nezadovoljstvo z doseženim. Prav to pa je odlika velikih šampionov. Srebrna kolajna na svetovnem prvenstvu v Palma de Mallorci je bil prvi veliki vrhunec kratke, a izjemno uspešne kariere Čopija in Margona. Tekmeci v Španiji so slovenskima jadralcema prisrčno čestitali k velikemu uspehu, saj sta pretekli dve leti veljala za nekakšna osmoljenca. Tudi po največjih uspehih, na primer 2. mestu na EP v Turčiji, sta imela občutek, da nista dosegla vsega tistega, česar sta zmožna. V Španiji, kjer sta Sloveniji zagotovila nastop na OI 2000 v Sydneyu, sta končno vnovčila tisto vrlino, ki jima je ponavadi zmanjkala za največje dosežke – stabilno formo in stopnjevanje nastopov. V drugi prvini sta prekosila celo svetovna prvaka, Francoza Gildasa Philippa in Tanguyja Cariouja.

– nagrada za fair play: Dejan Kralj
DŠNS bo letos prvič podelilo tudi priznanje za fair play. S predlogom aktiva novinarjev ljubljanskega Dnevnika se je strinjala tudi večina drugih slovenskih športnih aktivov in članov IO DŠNS. Priznanje je prejel Dejan Kralj. Konec septembra so Bobri iz Ljubljane v sestavi Borut Holy, Jani Plestenjak, Matej Hočevar, Lenart Skok, Beno Jernejčič in Robert Malovrh na deroči reki Reventazon v Kostariki petič zapored osvojili naslov svetovnih prvakov v raftingu. Rezervni tekmovalec slovenske ekipe kajakaš Dejan Kralj je na popoldanskem treningu v kajakaškem spustu po slalomski tekmi v raftingu iz smrtne nevarnosti rešil utapljajočo se kapetanko slovaške ekipe Lucijo Misikovo. Naslednji dan je bilo namreč neuradno tekmovanje v kajakaškem spustu, na katerem je sodeloval po en predstavnik iz vsake ekipe. Slovakinja je na eni od zahtevnejših brzic precenila svoje sposobnosti in se prevrnila. Iz vode ni bilo ne nje ne čolna. Na srečo so se trije tekmovalci iz Nemčije, Češke in Slovenije po progi spustili tik za njo. Dejan Kralj je opazil, da v vodi plavajo koščki stiroporja. Po krajšem iskanju se je izkazalo, da je bil to del čolna, ki se je zagozdil med skale, Kralj pa je ugledal tudi “kamelji hrbet”. Torbica za tekočino, ki jo imajo kajakaši s seboj, je edina plavala nad vodo. Kralj je skočil v vodo in Lucijo potegnil na breg, kjer jo je oživljal z umetnim dihanjem. Sprva ni dajala znakov življenja, zato so jo odpeljali v bolnišnico, kjer so jo še isti dan odpustili s poškodbami komolca in rame.

Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je v tradicionalnem izboru razglasilo najboljše športnike Slovenije v letu 1997. Najboljša posameznika sta atletinja Brigita Bukovec in smučarski skakalec Primož Peterka, košarkarji Union Olimpije so najboljši v kolektivnih športih, najboljša ekipa v individualnih športnih panogah pa reprezentanca Slovenije v kajaku in kanuju na divjih vodah (3 X C1).
V glasovanju izvršnega odbora (IO) DŠNS je naziv najboljše ekipe v individualnih športnih panog dobila reprezentanca Slovenije v kajaku in kanuju na divjih vodah 3 x C1, ki je dobila 6 glasov, veslaški blejski četverec pa 4. Košarkarji Union (Smelt) Olimpije so dobili 11 glasov in so premočno zmagali v glasovanju za ekipo leta v kolektivnih športnih igrah. V glasovanju na najboljšo športnico Slovenije je zmagala Bukovčeva s 33 glasovi, sledita ji plavalka Metka Sparavec (16) in biatlonka Andreja Grašič (7), med športniki pa je Peterka dobil 33 glasov, veslač Iztok Čop 12, nordijski kombinatorec Roman Perko pa 10.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je atletinja Brigita Bukovec.
Po zgodovinskem uspehu na olimpijskih igrah v Atlanti ’96 je tedaj srebrna Brigita Bukovec dokončno postala slovenska športna junakinja. Kakorkoli že, tudi priznanja, sprejemi in neizogibne obveznosti do pokroviteljev, ki so sledile njenemu veličastnemu uspehu v ZDA, so terjale svoj davek. Čeprav ni po nepotrebnem zanemarjala vadbe, se je po več kot desetih letih treniranja – na ravni zahtev sodobnega vrhunskega športa – prvič soočila s poškodbami, ki so jo večji del sezone postavile v neenakovreden položaj s tekmicami. Bojazni pred vrhuncem sezone, svetovnim prvenstvom v Atenah, so se kopičile. Vendar pa se je Brigita v domovini olimpijskih iger vsem nevšečnostim navkljub vnovič predstavila v šampionski podobi. Resda ni osvojila kolajne, s četrtim mestom pa je dosegla najboljšo slovensko uvrstitev na šestih svetovnih prvenstvih kraljice športa. Na atenskem olimpijskem štadionu je Brigita 100 metrov z ovirami pretekla v času 12,69, kar je bil njen tretji rezultat na blesteči športni poti.

– najboljši športnik leta je smučarski skakalec Primož Peterka.
Slovenska športna javnost je tudi prejšnjo sezono smučarskih skakalcev pričakala bolj mrzlično kot katerokoli doslej. Ves čas je bilo namreč v zraku neodgovorjeno vprašanje: ali bo Primož Peterka, čeprav še zadnjo zimo mladinec, vsaj približno ponovil bleščeče nastope v zimi 1995/96, ko je požel kar dve zmagi v svetovnem pokalu. Vendar je že decembrski štart svetovnega pokala v olimpijskem Lillehammerju – s 4. in 10. mestom – odpihnil večino dvomov. Primoževo zmagoslavje teden dni pozneje v Kuusamu na Finskem je bilo le še uvod v eno najbolj sijajnih sezon dosedanjih skupnih zmagovalcev svetovnega pokala: 7 posamičnih zmag, 3 druga in 4 tretja mesta! Ob tem je treba še posebej omeniti nadvse prestižno skupno zmago na turneji Intersport – vštevši medijsko zanesljivo najodmevnejšo novoletno zmagoslavje v Ga-Pa. Na finalu svetovnega pokala 1997 je sezono kronal, navzlic srhljivemu padcu na treningu, v šampionskem slogu. Pred več kot 50 tisoč gledalci na letalnici v Planici je postal najboljši smučarski letalec prejšnje zime.

– najboljša slovenska ekipa v kolektivnih športnih panogah je košarkarski klub Union Olimpija.
KK Union Olimpija je tretjeuvrščeno moštvo evropske lige. Na finalnem turnirju v Rimu je Smelt Olimpija res izgubila polfinalno tekmo s poznejšim prvakom Olympiakosom iz Pireja, v boju za tretjo mesto pa je premagala francoski Asvel in dosegla največji uspeh v klubski zgodovini in tudi enega od naših največjih uspehov v kolektivnih športnih igrah nasploh. Roman Horvat, Vladimir Stepania, Jaka Daneu, Slavko Duščak, Marijan Kraljević, Gregor Hafnar, Dušan Hauptman, Marko Tušek, Marko Milič, Ivica Jurković, Arriel McDonald, Darren Henrie in Rašo Nesterović ter trener Zmago Sagadin s pomočnikom Tomom Mahoričem so doslej nedvomno najboljše moštvo samostojne Slovenije doslej. Čeprav je iz časovne razdalje ta imenitni uspeh že težko primerjati z drugimi bleščečimi dosežki pionirskih rodov “aškovih” košarkarjev, ni dvoma o tem, da tudi tega ne bo mogoče zlahka ponoviti, kaj šele preseči.

– najboljša ekipa v individualnih športnih panogah je moštvo kanuistov 3 x C-1.
Simon Hočevar, Gregor Terdič in Sebastjan Linke so dobitniki bronaste kolajne na SP ’97 v Braziliji.

Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije, združenjem športnih zvez (OKS) 26. decembra ob 18.30 uri v Festivalni dvorani v Ljubljani razglasilo najboljše slovenske športnice in športnike ter ekipi leta. Športnika Slovenije med posamezniki sta postala pri ženskah Brigita Bukovec (atletika) pred Urško Hrovat (alpsko smučanje) in Andrejo Grašič (biatlon), pri moških pa Andraž Vehovar (slalom na divjih vodah) pred Primožem Peterko (smučarski skoki) in Gregorjem Cankarjem (atletika). Naslov najboljše ekipe v individualnih športnih panogah je prejel blejski veslaški četverec (Jani Klemenčič, Sadik Mujkič, Milan Janša, Denis Žvegelj). Hokejisti Olimpije Hertz pa so bili izbrani za najboljšo ekipo v kolektivnih športnih igrah.
Jubilejno olimpijsko športno leto 1996, od katerega smo se slovesno poslovili tudi s 6. razglasitvijo izbrancev Društva športnih novinarjev Sloveniji po osamosvojitvi, je bilo v mnogih pogledih mejnik za slovenski šport. Lok odmevnih uspehov naših športnikov se razpenja od začetka smučarske sezone 1995/96, katere uvodni del se je že iztekel, ko smo natanko leto osorej slavili lanskoletne izbrance, vse do konca minule koledarske jeseni. Poletne olimpijske igre v Atlanti so bile planetarni dogodek in hkrati tudi vrhunec našega športnega leta 1996, ki se ga bomo še dolgo s ponosom spominjali. Mozaik uspehov in pomembnih dosežkov slovenskega športa v zadnjem enoletnem obdobju so sestavljali tudi številni izjemno nadarjeni mladi slovenski športnice in športniki, ki so se izkazali na mladinskih svetovnih in evropskih prvenstvih, še posebej pa drugi, v svetu že uveljavljeni vrhunski športni mojstri iz več športnih panog.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je atletinja Brigita Bukovec.
Srebrna kolajna na olimpijskih igrah v Atlanti, štirikrat izboljšan državni rekord ter prva slovenska zmaga na največjem mitingu za Veliko nagrado Mednarodne atletske federacije, na slovitem Weltklasse v Zuerichu, to je več kot bleščeča bilanca olimpijske sezone Brigite Bukovec, s katero se je z zlatimi črkami vpisala v zgodovino slovenskega športa. Najboljša slovenska atletinja je v jubilejnem olimpijskem letu uresničila predvsem svoje športne sanje, kajpak pa tudi sen številnih rodov slovenskih atletov in atletinj. V Združenih državah Amerike, prostrani deželi neizmernih možnosti in priložnosti, kjer imajo pravo veljavo le vrhunstvo in zmage, zlate kolajne sicer ni osvojila, od senzacionalne zmage v olimpijskem teku na 100 m z ovirami in do nesmrtnosti jo je ločila samo stotinka sekunde. Brigita se v večeru zvezdnic in zvezdnikov ni hudovala, ker se ji je za las izmuznilo zlato. Njena srebrna kolajna je imela zlat lesk; ne le zanjo, temveč tudi za vse druge, na čelu z njenim dolgoletnim trenerjem Juretom Kastelicem, ki so verjeli vanjo in ji zato zvesto stali ob strani. V Atlanti se je 26-letna Ljubljančanka predstavila svetovnemu športnemu avditoriju v slogu velike športnice. Kot bi imela krila, tako lahkotno in nezadržno je letela čez ovire, tako neponovljivo tehnično dovršeno je obvladovala progo in konkurenco.

– najboljši športnik leta je kajakaš Andraž Vehovar.
Med več kot 10.000 športniki na poletnih igrah 26. olimpiade v Atlanti se jih je manj kot deset odstotkov lahko veselilo katere izmed kolajn. Slovensko zastopstvo je svoj prvi veliki dan v Atlanti dočakalo deveti dan jubilejnih +stoletnihz iger, ko se je v svetovno športno elito za zmeraj zapisal kajakaš na divjih vodah Andraž Vehovar: 28. julija 1996 je 24-letni Ljubljančan, član KKK Rašica, v rezervatu indijanskega plemena Cherokee ob reki Ocoee zaostal le za svetovnim prvakom, Nemcem Oliverjem Fixom. To je bila prva srebrna olimpijska kolajna za samostojno Slovenijo, s katero je Andraž v bleščečem slogu končal bronasto obdobje nastopov naših športnikov na OI. Andražev olimpijski podvig ni bil naključen, saj je na vrhunske sposobnosti opozoril že v slalomskem svetovnem pokalu 1995, ko je zmagal na preizkušnji v domačem Tacnu in v skupni razvrstitvi zasedel 5. mesto. S Fedjo Marušičem in Marjanom Štrukljem je zablestel tudi na lanskem SP v Nottinghamu, kjer so si s srebrom v moštvenem nastopu v disciplini 3 x K-1 prislužili tudi naslov najboljše športne ekipe v individualnih panogah po izboru Društva športnih novinarjev Slovenije.

– drugouvrščena športnica leta je alpska smučarka Urška Hrovat.
Ali je Urška Hrovat na letošnjem svetovnem prvenstvu na Sierra Nevadi zapravila zmago ali pa ji je bila zares sojena “samo” bronasta kolajna v slalomu? To je vprašanje, ki bo ostalo ne odgovorjeno. Urška je pred SP ’96 večji del zime doživljala razočaranja. Vendarle so bila ta bolj sladka kot grenka, saj je bila vsemu navkljub lahko povsem trdno prepričana, da ostaja zanesljivo v boju za najvišje uvrstitve na največji prireditvi sezone. Boginja Fortuna ji preprosto dolge tedne ni bila naklonjena. Prepričana v nesporne vrhunske sposobnosti je v prvem slalomu na Sierri Nevadi odplesala vražji in neponovljiv ples med vratci v slogu strastnega flamenka. V drugo je bila na zahtevni strmini Nevade preveč zadržana, vseeno pa dovolj hitra za bronasto kolajno, edino za naše smučanje na SP v Španiji. V svetovnem pokalu 1996 je povrhu dosegla tretjo slalomsko zmago – na strmi progi v Garmisch-Partenkirchnu – in še dve drugi mesti – v Veysonnazu in St. Antonu. Več drugih odličnih uvrstitev ji je nazadnje navrglo še srebrno kolajno v skupni slalomski razvrstitvi svetovnega pokala.

– drugouvrščeni športnik leta je smučarski skakalec Primož Peterka.
Od kje se je vzel ta fant? Koliko je star? Kje se je skrival doslej? Taka in podobna vprašanja so kar deževala že 4. januarja po tekmi na olimpijskem Bergislu nad Innsbruckom, kjer je tedaj še ne 17-letni slovenski skakalec Primož Peterka ob debutu na novoletni skakalni turneji dosegel izvrstno 8. mesto. Ko se je marca iztekla 17. sezona svetovnega pokala v smučarskih skokih ni bilo nobenega dvoma več: mladinski svetovni podprvak iz Moravč je bil prejšnjo zimo najboljši novinec v svetovni eliti: dve posamični zmagi v svetovnem pokalu – v Zakopanih na Poljskem in Falunu na Švedskem, povrhu pa še dve drugi mesti, eno tretje, dve četrti itn. V samo 13 nastopih je bil vselej uvrščen med dobitnike točk. Zavidljivi niz vrhunskih dosežkov ga je uvrstil na 10. mesto v skupni razvrstitvi svetovnega pokala ’96. Povrhu je na mladinskem SP ’96 osvojil še bronasto ekipno kolajno in postal članski prvak na srednji skakalnici in ter z moštvom SK Triglav.

– tretjeuvrščena športnica leta 1996 je biatlonka Andreja Grašič.
Nemara je ni vrhunske športnice na svetu, ki bi se bila v tako kratkem času, četudi nekako po kolovozu, povzpela med zvezdnice, kakor se je Andreja Grašič. Šele leta 1993 se je odlična športnica zapisala zimskemu dvoboju. Leta 1994 že uspešna olimpijka v Lillehammerju, predlani v Lahtiju na Finskem kot drugouvrščena prvič na zmagovalnem odru tekme za svetovni pokal je z velikimi koraki napovedala bližnji preboj med zvezdnice te zimskošportne zvrsti. Pozimi 1995/96 ga je tudi v blestečem slogu uresničila: 2. mesto v Antholzu je bila že trdna napoved njene in naše prve zmage na tekmi svetovnega pokala v slovaškem biatlonskem središču Osrblie. V Ridnaunu na Južnem Tirolskem se je okitila še z naslovom evropske prvakinje na 15 km, sezono pa je kronala na finalu v Hochfilznu s končno zmago v tej svoji najbolj priljubljeni biatlonski disciplini in še več kot odličnim 4. mestom v skupni razvrstitvi svetovnega pokala 1996.

– tretjeuvrščeni športnik leta 1996 je atlet Gregor Cankar.
Šestouvrščeni skakalec v daljavo na poletnih olimpijskih igrah v Atlanti po osvojitvi naslova mladinskega svetovnega prvaka leta 1994 uspešno prestal prehodno obdobje kaljenja v vrhunskega tekmovalca. Dosegel je raven, ko mu skoki prek osmih metrov niso več psihična ovira. V shrhljivki, ki se je odigrala na olimpijskem štadionu v Atlanti, veliki Carl Lewis se je v njej še enkrat zapisal med nesmrtne, bi Celjan samo z drobcem več sreče morda lahko segel tudi po kolajni. Vendar je najpomembnejše, da so se uresničila pričakovanja, ki sta jih skovala s trenerjem Srdjanom Djordjevičem: uspešen nastop v olimpijskem finalu v Atlanti.

– najboljša slovenska ekipa v individualnih športnih panogah je olimpijski četverec brez krmarja veslaškega kluba Bled.
Eden za štiri, štirje za zlato, to staro mušketirsko zaobljubo so člani slovenskega olimpijskega četverca, šifrirano v mladostni abgleščini, zapisali na bok svojega čolna, da jih je grela pozimi in jih spomladi spodbudno spominjala na skrivni načrt. Vanj so vložili največ, kar je mogoče: vse razpoložljive moči, voljo in pogum. Prav zato, ker so proslavljeni Blejci iz takšnega testa, četrto mesto na stoletnih igrah v Atlanti zanje ni bilo prehudo razočaranje. Olimpijski finale četvercev je bil zares šprint z nepredvidljivim izidom od štarta do cilja. Za las so bili ob kolajno, čeprav so Blejci premagali tudi aktualne svetovne prvake Italijane. Toda, mar ni tudi četrto mesto na olimpijskih igrah v veslanju, klasični športni panogi, vsega spoštovanja vreden dosežek?!

– najboljša slovenska ekipa v kolektivni športnih panogah je hokejski klub Olimpija Hertz.
Hokejisti Olimpije Hertza so v minuli sezoni drugič zapored osvojili naslov državnih prvakov. Njihova premoč je bila več kot očitna, saj so izgubili eno samo tekmo, tretjo v finalu s 6:7 z Acroni Jesenicami. Naslov najboljše ekipe v kolektivnih športnih panogah pa jim je navrglo uspešno igranje v evropskem pokalu državnih prvakov, v katerem so se prebili na polfinalni turnir v Vsetinu na Češkem in z ugodnim količnikom doseženih in prejetih golov končali nastop na 11. mestu. Povrhu so uspešno igrali v alpskem pokalu, nastop pa so kronali z zelo dobrim tretjim mestom.

Poleg izbrancev Društva športnih novinarjev Slovenije so posebno pomemben delež k zavidljivi beri vrhunskih dosežkov slovenskih športnikov v letu 1996 prispevali tudi:
– svetovne ekipne prvakinje v kegljanju v postavi Jožica Šeško, Antonija Urbanc, Ljubomira Tkalčič, Mira Grobelnik, Marika Kardinar, Biserka Petak in Andreja Ribič,
– kajakaško moštvo 3 x C-1, dobitniki srebrne kolajne na SP v spustu na divjih vodah v Landecku – Primož Sulič, Joško Kancler in Borut Horvat,
– Urban Franc, dobitnik bronaste kolajne na SP v smučarskih poletih na Kulmu,
– Simon Hočevar, evropski prvak s kanujem (C-1) na EP v Augsburgu,
– Uroš Vehar, evropski balinarski prvak v natančnem izbijanju
– Fedja Marušič, tretjeuvrščeni v slalomski razvrstitvi svetovnega pokala v disciplini K-1,
– ter plesalca Katarina Venturini in Andrej Škufca, svetovna prvaka v kombinaciji latinskoameriških in standardnih plesov. S temi uspehi so si zaslužili VELIKE STATUE, najvišja priznanja Olimpijskega komiteja Slovenije za vrhunske športne dosežke.

Izvršni odbor Društva športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je izbral športnike leta 1995 v Sloveniji. Priznanja so najboljšim slovenskim športnikom v letošnjem letu podelili na današnji slovesni prireditvi v mali dvorani Hale Tivoli.
Naslov najboljše ekipe v individualnih športnih panogah je prejelo slovensko kajakaško moštvo slalomistov na divjih rekah. Košarkarice Ježice so bile izbrane za najboljšo ekipo v kolektivnih športnih igrah, športnika Slovenije med posamezniki pa sta postala pri ženskah Brigita Bukovec (atletika) pred Britto Bilač (atletika) in Špelo Pretnar (alpsko smučanje), pri moških pa Iztok Čop (veslanje) pred Juretom Koširjem (alpsko smučanje) in Gregorjem Cankarjem (atletika).

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je atletinja Brigita Bukovec.
Prva dama slovenskega športa in atletike v letu 1995 je bila Brigita Bukovec. Ne glede na ponesrečen nastop na finalu SP v Goeteborgu, ko je namesto pričakovane kolajne osvojila osmo mesto, je bila letošnja sezona za 25-letno Ljubljančanko izredna, saj je po vseh kazalcih tretja atletinja sveta v teku na 100 metrov z ovirami – za svetovno prvakinjo Gail Devers in vicešampionko Olgo Šišigino. Bilanca Brigite Bukovec je zares imenitna. V 22 poletnih nastopih je dosegla 13 zmag, v osmih zimskih pa tri. Prvič se je vpisala tudi med zmagovalke mitingov za Grand Prix – V Loussani je zmagala na VN kategorije A, v St. Dennisu pa na VN druge kategorije. Na mitingu v Postojni je izboljšala državni rekord za dve stotinki (12,75) Te uspehe pa je kronala z bronasto kolajno na dvoranskem SP v Barceloni. Na začetku sezone je načrtovala le novi rekord in dobre rezultate na mitingih za VN. Po odličnem začetku in desetih zaporednih zmagah so ji seveda zrasle tudi ambicije, tako da je na SP načrtovala kolajno. Spodrsljaj je bil boleč. Brigita je prepričana, da bi ji bila medalja ob normalnih okoliščinah dosegljiva, saj bi tretje mesto dosegla tudi s kakšnim povprečnim tekom iz minule sezone. Osmo mesto je sicer najboljša uvrstitev, ki jo je dosegla na velikih tekmovanjih, vendar, glede na sposobnosti hkrati tudi povprečna. S trenerjem Juretom Kastelicem, ki ji je vseskozi tudi nekakšen športni oče, sta šok prebolela. Šestnajst zmag je zagotovo sijajen tekmovalni niz. Vse do SP je bila druga tekačica na svetu. Nastop v Goeteborgu je bil zanjo veliko razočaranje in velikanska izkušnja. V prihodnji sezoni jo čaka še pomembnejše in večje tekmovanje od SP – olimpijske igre v Atlanti. Njen drugi cilj bo dvoransko EP, tretji pa tekmovanja za Grand Prix, na katera bo v letu 1996 spet vključen tek na 100 metrov ovire.

– najboljši športnik leta je veslač Iztok Čop.
Iztok Čop, 23-letni mladenič iz Studenčic pri Bledu, letošnji svetovni prvak med skifisti, ne sodi naključno v sam svetovni vrh veslanja – ene najstarejših in najbolj cenjenih olimpijskih panog. Kot meteor na nebu je skupaj z dolgoletnim soveslačem Denisom Žvegljem zablestel na mladinskem SP na Madžarskem leta 1989. Blejca sta po sanjskem nastopu osvojila zlato kolajno in uspeh ponovila tudi leto dni kasneje. Da pa njuni uspehi v mladinski konkurenci niso bili sad naključij, je potrdilo premierno člansko SP na Dunaju, Kjer sta zaostala le za znamenitim britanskim dvojcem Redgrave – Pinsent. Tudi pozneje sta, skupaj s kolegi v reprezentanci, nadaljevala imeniten niz osvajanja kolajn z največjih mednarodnih tekmovanj, še posebej odmevni pa sta bili bronasti z OI v Barceloni 1992.  Po poškodbi Denisa Žveglja je Iztok lani sredi priprav nenadejano ostal sam. Na vsak način je želel rešiti sezono in nadaljevati enkratni bleščeči niz uspehov veslačev iz Male Zake. S tretjima mestoma na “veslaškem Wimbeldonu”, kot pravijo najznamenitejši regati na svetu, na slovitem Rotseeju v Luzernu ter pozneje na SP je potrdil, da se je tudi v skifu izvrstno znašel. Nato je prišlo leto 1995 – leto novih izzivov in preizkušenj. Drugo mesto v Belgijskem veslaškem središču Hazewinklu in tretje v Parizu ter znova v Luzernu so mu prinesli bron v skupni razvrstitvi svetovnega pokala, po katerem je nestrpno pričakoval glavni nastop sezone – svetovno prvenstvo v finskem Tampereju. Finsko si bo Iztok zapomnil za vekomaj. Ni se ustrašil uglednih tekmecev. Veslal je dovolj premišljeno in samozavestno, taktično je moči tako brezhibno razporejal, da je mejilo na perfekcijo, tako da je v finalu ugnal vso svetovno smetano veslaških enojcev. V nepozabnem finišu mu je moral premoč priznati tudi tako izjemen tekmovalec, kot je bil dotlej v sezoni 1995 še nepremagani Estonec Juri Janson. Do živega mu niso mogli niti češki mojster Vaclav Chalupa, niti legendarni Nemec Thomas Lange niti ljubljenec Luzerna Xeno Mueller. Čestitke so deževale z vseh strani, pred našim šampionom pa je že nov izziv – OI leta 1996 v Atlanti.

– drugouvrščena športnica leta je atletinja Britta Bilač.
Tako slovitega dueta “BB”, kot ga imamo v Sloveniji, nimajo nikjer na svetu. Nekoliko pritajen nasmešek Britte Bilač razkriva njeno severnjaško zadržanost, širok nasmeh Brigite Bukovec pa njeno mediteransko radoživost in sproščenost. Stresov, ki jih doživljjo vrhunski športniki in sta jih doživeli v pretekli sezoni, pa gotovo ne bi zdržali, če ne bi bili takšni, kot sta – optimistični, zgovorni, od veselja in smeha prekipevajoči. Evropska šampionka v skoku v višino Britta Bilač je bila v preteklem letu zagotovo ena najbolj “osmoljenih” atletinj na svetu. Zaradi poškodbe pete je izgubila poletno sezono, v kateri ni mogla braniti slovesa najboljše na svetu v svoji disciplini v letu 1994 in se potegovati za naslov svetovne prvakinje. Izpustila je kar 22 tekmovanj, med njimi večino za Grand Prix. Pozimi 1995 je nastopila na šestih dvoranskih mitingih in napovedala sijajno poletno sezono, saj je v Madridu skočila 198 cm, na SP v Barceloni, kjer je osvojila srebrno kolajno, pa 199 cm. Vse visokoleteče načrte pa ji je podrla poškodba pete. Rezultati testov, ki jih je opravila pred začetkom poletnih priprav, so bili namreč najboljši doslej, tako da je bilo na vrhuncu sezone pričakovati skok okoli 204 cm. Razlogov za optimizem je bilo zares veliko, veliko jih je na srečo tudi ostalo, saj Britta v preteklih mesecih ni izgubila volje do dela. Kondicijo je vzdrževala z vajami, ki ji niso obremenjevale stopala leve noge. Iz nesreče, ki se ji je pripetila, in iz nesreče, ki jo je spremljala, je skušala potegniti vse najboljše. Torej: dobro se spočiti in se psihično pripraviti na novo sezono, v kateri jo čakata dva pomembna nastopa – OI v Atlanti in dvoransko EP. Izostanek iz največjih tekem se ji bo zagotovo poznal, saj jo je vrgel iz dolgoletnega tekmovalnega ritma. Dobra stran vsega skupaj pa je, da se je po desetletju treningov in tekmovanj, ko je imela letno le teden dni pravih počitnic, zares spočila in nabrala dovolj energije in motivov za nov začetek in olimpijsko Atlanto 1996.

– drugouvrščeni športnik leta je alpski smučar Jure Košir.
Po čudoviti olimpijski sezoni, ki jo je Mojstrančan Jure Košir kronal z bronasto kolajno v Lillehammerju, se je tudi minula sezona končala nadvse uspešno. Čeprav brez posamične zmage je Jure Košir v svetovnem pokalu prebil magično mejo, ki jo je zaman naskakoval tudi takšen mojster v tehničnih disciplinah, kot je bil Bojan Križaj. Jure Košir je v skupni razvrstitvi svetovnega pokala osvojil tretje mesto za Italijanom Albertom Tombo in Avstrijcem Guentherjem Maderjem ter pred Luksemburžanom Marcom Girardellijem in Norvežanom Kjetilom-Andrejem Aamodtom. To je bil uspeh, ki je v analih našega športa spet terjal zlate črke. Sijajno sezono je Jure Košir obogatil še z dvema dragocenima kolajnama: srebrno v veleslalomu in bronasto v slalomu. Tako rekoč vso sezono naš najboljši alpski smučar ni imel slabega obdobja in le naključju gre pripisati, da je ostal brez posamične zmage v eni od njegovih disciplin. Svoj vrhunski tekmovalni reportoar je v minuli sezoni obogatil s sijajnimi veleslalomskimi dosežki, tako da je bil ves čas suvereno prvi tekmovalec slovenske moške reprezentance. V slalomu je trikrat stal na častnem mestu – enkrat je bil drugi, dvakrat tretji. V veleslalomu se je dvakrat prebil na drugo mesto, obenem pa je v tej sezoni zapored osvajal naslove državnega prvaka. Zgolj bežen sprehod skozi uspehov poln tekmovalni niz Jureta Koširja je domala krivičen, vendar je ob tekmovalnih uspehih tega našega reprezentanta vedno bolj prisoten tudi človeški lik, s katerim čedalje bolj postaja zgled sedanjim in mladim rodovom slovenskih alpskih smučarjev. Kljub veliki priljubljenosti, ki jo uživa doma in v svetu, je ostal nekdanji Jure, vrhunski tekmovalec brez sledu ošabnosti, vedno pripravljen usteči številnim prijateljem, ki ga spremljajo na tekmah, prav tako zastopnikom medijev, čeprav bi mu to bilo po tekmovalnem trušču, ko si zaželi miru, lahko odveč. Nedvomno je Jure Košir kot celovita osebnost dragulj ne le našega smučanja, temveč slovenskega športa nasploh.

– tretjeuvrščena športnica leta je alpska smučarka Špela Pretnar.
Za Špelo Pretnar, najbolj vsestransko slovensko smučarko, je bila minula sezona zagotovo ena najbolj dramatičnih. Po velikem finalu svetovnega pokala v Bormiu, ko se je še zadnja od “vražjih Slovenk” vpisala v seznam zmagovalk svetovnega pokala, je na začetku priprav za novo smučarsko sezono doživela nesrečo, saj si je na majskem treningu v Kaprunu zlomila nogo. Četrti zlom pa ji ni vzel volje, saj je hudih preizkušenj vajena. Najtežje ji je bilo leta 1990, ko si je tretjič zlomila nogo. S trenerjem Stoajanom Puhaljem sta razmišljala o koncu kariere, kajti težave z zlomljno nogo so se vrstile ena za drugo. Po zaslugi jeseniškega zdravnika Braneta Brodnika se je izkopala iz najhujšega. Tudi vse kasnejše težave, ki jih res ni manjkalo, je prebrodila z njegovo pomočjo. Vztrajne Blejke se je prijel vzdevek “neuničljiva”. Pred dobrim letom je v Saas Feeju padla zanimiva stava: da bo Špela Pretnar v treh letih osvojila veliki kristalni globus. Tisti, ki Špelo dobro poznajo, menijo, da stava le ni iz trte izvita, saj ima vse lastnosti šampionke. Velike zmožnosti je Špela nakazala v pretekli sezoni, ko je štirikrat stala na zmagovalnem odru, čeprav so jo pestile poškodbe. Poleg zmage na velikem finalu je z drugim mestom zablestela na veleslalomu na Zlati Lisici ter s tretjima mestoma na veleslalomu v Cortini d’Ampezzo in suprveleslalomu v Flachauu. Nobenega dvoma tudi ni, da je četrti zlom le za kratek čas zaustavil Špelo Pretnar v šampionski smučini. Samo vprašanje časa je, kdaj bo spet eksplodirala in nas razveseljevala z vrhunskimi dosežki.

– tretjeuvrščeni športnik leta je atlet Gregor Cankar.
Pri Gregorju Cankarju, mladinskem svetovnem prvaku v skoku v daljavo, se film vrti htreje, kot so pričakovali tudi največji optimisti. Potem ko je na MSP v Seulu 1992 in MEP v San Sebastianu leta 1993 zaradi velikih pričakovanj in psihološke preobremenjenosti povsem razočaral, se je leta 1994 na MSP na Portugalskem predstavil v pravi, šampionski luči. Osvojil je prvo zlato atletsko kolajo za Slovenijo. Tudi v prvi članski sezoni se je Gregor uveljavil doma in v tujini, saj sodi med najbolj obetavne Evropejce. Za naše razmere magično “osmico” je preskočil prej, kot je pričakoval, čeprav še do nedavnega ni imel prave predstave o tem, kaj pomenijo skoki čez osem metrov. Celjan, ki se je zaradi študija na Fakulteti za šport preselil v Ljubljano, trenira pod nadzorom Srdjana Djordjeviča. Ostro oko strokovnjaka je seveda ugotovilo vse pomanjkljivosti v njegovi tehniki in telesni pripravljenosti. Cankar na zaletišču nemalokrat pokaže (pre)malo agresivnosti. Da je za športnika preveč miren, pravijo nekateri, drugi, ki poznajo okolje, iz katerega je prišel, pa dodajajo, da mu je to prirojeno. Prestopi, ki so sicer sestavni del skoka v daljavo, so bili v preteklosti vendarle prepogosti. To je seveda velika pomanjkljivost za največja tekmovanja, kakršno je bilo SP v Goeteborgu in kjer se je treba povsem osredotočiti na tri skoke. Na Švedskem mu ni šlo, ostal je brez uvrstitve. Popravni izpit na univerziadi v Fukuoko pa je opravil z odliko – osvojil je bronasto kolajno. Letos je šestkrat preskočil osem metrov, od tega dvakrat s premočnim vetrom v hrbet – v Velenju (817 cm) in na Japonskem (818). Najdlje je letos skočil ob koncu sezone, ko je kazalo, da ni več v formi. Očitno pa so bile priprave za Goeteborg zares kakovostne. Ostalo mu je dovolj moči in prepričal se je, da vadba ni bila zaman in da si je ustvaril dobre temelje za začetek priprav na olimpijsko sezono. Tako je na Sardiniji z 828 cm za štiri cm preskočil tudi vzornika Boruta Bilača, vendar mu tega skoka ne bodo priznali kot državni rekord, saj je bil rezultat dosežen zunaj stadiona – na mestnem trgu. Vseeno pa ni odveč omeniti, da bi ga ta dosežek uvrstil na peto mesto med letošnjimi najboljšimi Evropejci. Cankar sodi, da bi bilo zanj najbolje, če bi napredoval počasi, v naravnem ritmu. Zato s trenerjem nočeta prehitevati časa. Za podiranje rekordov je namreč časa zanj še na pretek.

– najboljša ekipa v kolektivnih športnih igrah: košarkarice Ježice.
Rezultati Ježice povedo več kot najbolj domiselne pohvale ali pikra vprašanja večnih dvomljivcev. Ljubljanske košarkarice so leta 1995 osvojile obe domači lovoriki – četrta naslova državnih in pokalnih prvakinj – in z vidnim usphom nastopale tudi v zakjučnem delu evropskega klubskega prvenstva. Mateja Mrzlikar, Katja Krivič, Sergeja Zupan, Sabina Felc, Urša Žen, Vesna Spalevič, Rankica Šarenac, Nevenka Topalovič, Jera Grobelnik in Ljudila Nazarenko so pod vodstvom trenerja Dražena Grbca zasedle tretje mesto v polfinalni skupini B EKP in tako v konkurenci najboljših ekip stare celine delile 5.- 6. mesto z večkratnim evropskim prvakom Costo Naranjo iz Valencie. Poraza v izločilnih dvobojih za uvrstitev na zaključni turnir najboljše četverice proti Valenciannesu nista mogla pokvariti končnega vtisa. Zadovoljstvo je morda za spoznanje načel le vtis, da bi lahko ježiške košarkarice ob večji podpori okolja in boljši organizaciji kluba še bolj ogrozile najboljše evropske tekmice. Da njihovi uspehi niso nakjučni, so potrdili prvi dosežki sezone 1995/96. Čeprav so jo pri Ježici razglasili kot leto dozorevanja novega rodu obetavnih igralk, se Saveljčanke niso povsem odrekle tekmovalnim ambicijam. Kot edina slovenska ekipa so se že tretje leto zapored uvrstile na zaključni del evropskega klubskega prvenstav in si z novimi točkami dokončno zagotovile nastop v enotni evropski ligi, ki bo štartala prihodnje leto. V elitni druščini pa priložnosti za nove uspehe zagotovo ne bo zmanjkalo.

– najboljša ekipa v individualnih športnih panogah je kajakaško moštvo slalomistov na divjih vodah.
 Tradicija velikih uspehov slovenskih kajakašev in kanuistov na divjih vodah ima že 42-letno zgodovino in bogato zakladnico s kar 34 kolajnami s članskih svetovnih prvenstev. Po zmagoslavni vrnitvi slaloma na spored olimpijskih iger v Barceloni se je konkurenca krepko zaostrila, toda Marjan Štrukelj, Fedja Marušič (oba Soške Elektrarne) in Andraž Vehovar (Rašica) so na 24. slalomskem svetovnem prvenstvu (SP) v Nottinghamu poskrbeli, da se sijajen niz uspehov ni prekinil. V nekdanji angleški prestolnici so se zgledovali po tamkajšnjem legendarnem kralju Richardu Levjesrčnem in z bojevitim nastopom upravičili sloves ene najmočnejših ekip na svetu. Zaostali so le za fantastično nemško trojico in se ponosno povzpeli na zmagovalni oder, kjer so prejeli težko prislužene srebrne medalje. Najstarejši član ekipe, 30-letni Štrukelj, je z novim odličjem dopolnil bogato zbirko priznanj. S šesto kolajno s SP (ena zlata, tri srebrne in dve bronasti) je postal najuspešnejši slovenski slalomist vseh časov in le nekaj dni kasneje napovedal dokončno slovo. Lahko le upamo, da bo svojo izredno tehnično podkovanost, ki mu je prinesla svetovni sloves, še razdajal, ko se bo posvetil trenerskemu delu in razkrivanju skrivnosti premagovanja divjih voda obetavnih naslednikov. Sedem let mlajša Marušiča in Vehovarja pa čaka v prihodnjih letih še vrsta težkih preizkušenj, na katerih bosta skušala upravičiti svojo izredno nadarjenost in posamične uspehe iz minule sezone, predvsem četrto in peto mesto v skupni razvrstitvi svetovnega pokala. V načrtih za prihodnjo sezono imajo posebno mesto OI v Atlanti prihodnje leto, kjer bodo naši slalomisti napadli še zadnjo nepremagano trdnjavo – prvo olimpijsko kolajno. Z njo bi na najlepši način zaokrožili dobra štiri desetletja dolgo obdobje nepozabnih uspehov.

Britta Bilač in Jure Košir sta športnika Slovenije leta 1994. Društvo športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) je nocoj na slavnostni prireditvi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (s pričetkom ob 20. uri) že četrtič zapored slovesno razglasilo tudi najboljši športni ekipi v individualnih športnih panogah in kolektivnih športnih igrah ter športnico in športnika Slovenije leta 1994. Prireditev sta neposredno prenašala tudi Radio in Televizija Slovenije.
Za najboljšo ekipo v individualnih športnih panogah so bili izbrani veslači blejskega četverca (Sadik Mujkič, Milan Janša, Sašo Mirjanič in Jani Klemenčič), košarkarji Smelta Olimpije pa so najboljše moštvo v kolektivnih športnih igrah. Druga športnica leta je alpska smučarka Katja Koren, tretja pa njena kolegica Alenka Dovžan. Za drugega športnika je bila izbran veslač Iztok Čop, za tretjega pa telovadec Aljaž Pegan. Razglasitev letošnjih izbrancev, ki jim je DŠNS podelilo tradicionalna priznanja, je bilo vrhunec enourne prireditve, ki jo je režirala Barbara Hieng-Samobor, dogajanje in nastopajoče pa je povezoval igralec Igor Samobor.

Obrazložitve nagrad:

– najboljša športnica leta je atletinja Britta Bilač.
Zgodba o nemško-slovenski atletinji Britti Bilač je v iztekajočem se letu dobila hollywoodski pridih. Ali se vam ne zdi, da bi pripoved o vitki svetlolasi dami lahko napisal kak preizkušen scenarist iz tovarne sanj? Britta se je po poti tekmovalne vrhunskosti podala v nekdanji valilnici šampionov, naposled pa je ključ do osebne sreče in športne slave našla v idilični deželici med snežnimi vrhovi in toplim morjem. Mnenja o filmski upodobljivosti športne poti Britte Bilač bi utegnila biti deljena, nobenega dvoma pa ni, da je 26-letna skakalka v višino v letu 1994 dosegla sanjske uspehe. S strokovno pomočjo pronicljivega trenerja Srdjana Djordjeviča in, kot je v prvih minutah po osvojitvi evropske šampionske krone v Helsinkih večkrat poudarila, trdne moralne opore moža Boruta Bilača, bronastega skakalca v daljavo z evropskega prvenstva v Splitu leta 1990, je v tretjem letu za novo domovino Slovenijo dosegla največje uspehe na svoji športni poti. Že pozimi je, potem ko sta s trenerjem bistveno izboljšala tehniko skakanja, prvič preskočila mejo dveh metrov. Na prostem je ta dosežek uresničila ob najbolj pravem času, na vrhuncu sezone na evropskem prvenstvu v Helsinkih. Letvico na magični višini je premagala po večurnem tekmovanju in na ta način bleščeče potrdila že nekaj minut prej osvojeni naslov evropske prvakinje. Uspeh Britte Bilač je bil toliko odmevnejši, ker je tekmovala v hudem stresu, saj bi ji kronična poškodba lahko vsak hip utrnila sanje o vzponu med svetovne športne zvezdnice. Z zmago in novim sijajnim državnim rekordom je Britta sebi in ljubiteljem kraljice športa dokazala zmagovalni osebnostni značaj, ki ga je nato potrdila še s prvim mestom na svetovnem pokalu v Londonu.
Športnico Slovenije leta 1994 že v prihodnjem letu čakajo novi izzivi, posebej avgustovsko svetovno prvenstvo na Švedskem in olimpijske igre čez poldrugo leto v Združenih državah Amerike. Happy end v Atlanti? To bi bil zares pravi naslov za filmski športni portret Britte Bilač.

• – najboljši športnik leta je alpski smučar Jure Košir.

Ko je Mojstrančan Jure Košir leta 1991 na Norveškem osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka v superveleslalomu, je tekmovalno dozoreval eno samo sezono, nato pa se že prebil v svetovni vrh, ko se je leta 1993 uvrstil na drugo mesto na slalomski tekmi v Lechu. To je bil zgovoren dokaz njegovega talenta. Prvi veliki poraz na svetovnem prvenstvu v Morioki na Japonskem ni omajal njegove velike volje. Z neuničljivim optimizmom se je vračal z Japonske, kamor je prišel kot eden poglavitnih slalomskih favoritov. Prvo veliko zmago je doživel v slalomskem hramu v Madonni di Campiglio že v začetku naslednje sezone. Pred 20.000 fanatičnimi navijači, ki so po vsej sili terjali zmago svojega Alberta Tombe, Juretu Koširju po vodstvu na prvi progi niso odpovedali živci. Prva velika lovorika je bila njegova. Dobra šola je bil poraz pred svojo publiko v Kranjski Gori. Izučil ga je, da je na življenjskem izpitu, na olimpijski slalomski tekmi v Lillehammerju v odločilnih sekundah iztisnil iz sebe vse najboljše in osvojil bronasto kolajno. Tedaj si je dokazal, da ima v sebi tisto najdragocenejše, kar odlikuje velikega športnika, da lahko daje od sebe največ tudi pod najhujšim pritiskom. Nadvse uspešno sezono je nato kronal še z bronasto slalomsko kolajno v svetovnem pokalu. Že z dosedanjimi dosežki se je Jure Košir oddolžil svojim najbližjim, staršem, ki so mu v dragoceno pomoč na športni poti, trenerjem, smučarski organizaciji in številnim prijateljem športa. Čeprav še mlad, bo v prihodnje lahko tekmoval neobremenjen. Šport bo zanj to, kar ga je tudi pripeljalo v tekmovalne arene – zanj bo šport zlasti še užitek.

• – drugouvrščena športnica leta je alpska smučarka Katja Koren.

Samozavest, s kakršno se je športa lotila Mariborčanka Katja Koren, je že pol uspeha. Samozavest je dragocenost, ki za marsikatero našo uspešno smučarko ni bila značilna. Mlada slovenska reprezentantka je bila nedvomno prvovrstna senzacija sezone, obenem pa tudi poživitev svetovnega alpskega smučanja. Tako rekoč vso zimo je odmevala njena zmaga v Flachau na tekmi svetovnega pokala v superveleslalomu, s katero se je na mah pridružila svetovnemu vrhu v ženskem alpskem smučanju, ki ga je nato dokončno osvojila z bronasto slalomsko kolajno na olimpijskih igrah v Lillehamerju. Vedro dekle, marljivo tudi pri učenju, prihaja iz Branika, zanesljivo najbolje organiziranega smučarskega kluba v državi, kjer imajo mladi resnično najboljše možnosti za napredek. Resda jih sčasoma veliko odneha, toda Katja Koren je vztrajala in bila za prizadevnost bogato poplačana z olimpijsko kolajno. Značilnost reprezentantke iz Maribora je vsestranost. V svetovnem pokalu je ob zmagi v superveleslalomu krojila svetovni vrh tudi v slalomu. Kar dvakrat se je na tekmah v ZDA uvrstila na drugo mesto in prispevala velik delež k slovesu slovenske ženske ekipe v alpskem smučanju. Tej reprezentanci daje značilen generacijski pečat: ne trese se pred še tako slovečimi tekmicami, zaveda se svoje vrednosti, kar jo navdaja pred štartom s prepotrebno samozavestjo.

• – drugouvrščeni športnik leta je veslač Iztok Čop.

Vitki svetlolasi Blejec, 22-letni Iztok Čop, je že nekaj let eden izmed najuspešnejših mojstrov slovite blejske veslaške šole. Minula leta je številne uspehe žel in delil v dvojcu brez krmarja z vrstnikom Denisom Žvegljem. Njuna skupna vrhunska športna kariera sloves se je začela z dvema zaporednima naslovoma mladinskih svetovnih prvakov v dvojcu leta 1989 in 1990. Že v prvem preizkusu v absolutni konkurenci na elitno zasedenem svetovnem prvenstvu leta 1991 na Dunaju sta Blejca presenetila tekmece in veslaške poznavalce, ko sta se tik za znamenitim angleškim dvojcem Redgrave – Pinsent uvrstila na več kot odlično drugo mesto, nato pa sta svoj pohod po največjih prireditvah ene izmed klasičnih športnih panog olimpijskega programa nadaljevala s prvo, bronasto kolajno za samostojno Slovenijo na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni in enakim uspehom na lanskoletnem SP na Češkem. Prav ko bi morala Iztok, ki se je medtem lotil veslanja z enojcem, in Denis začeti zaključne priprave na letošnje SP v Indianapolisu, so se njuni načrti nepredvidljivo podrli. Zaradi Denisove prometne nesreče je Iztok ostal sam in iz poskusa v sili je začel nastajati nov projekt: prvi Slovenec z enojcem na svetovnem prvenstvu. Prvi nastopi na mednarodnih regatah v Piedilucu, Duisburgu in na Dunaju so Iztoku utrdili samozavest, saj so mu tudi v novi disciplini presenetljivo obetali uspešno sezono. Bronasta kolajna na slovitem jezeru Rotsee pri Luzernu, veslaškem Wimbledonu, je še okrepila pričakovanja, da je Iztok tudi v enojcu sposoben poseči po kolajnah, pa čeprav je bržčas prav med skifisti svetovna konkurenca najhujša. Medtem ko se lanskoletni svetovni prvak, Kanadčan Derek Porter, na šampionatu v Indianapolisu ni prebil niti do finala, je Iztok Čop z bronasto kolajno okoli vratu na zmagovalnem odru ponosno stal ob svetovnemu prvaku, Nemcu Andreju Willmsu in Švicarju Xenu Müllerju.

– tretjeuvrščena športnica leta je alpska smučarka Alenka Dovžan.
Medtem ko prihaja večina naših najboljših smučark iz velikih klubov, izhaja Alenka Dovžan iz majhnega društva v Mojstrani, se pravi, da se je morala pri svojih tekmovalnih začetkih bolj kot njene vrstnice opirati na pomoč staršev. Oče, nekdanji smučarski skakalec, je bil mladi, uspehov željni smučarki zagotovo v veliko pomoč. Rojena leta 1976, torej v obdobju renesanse našega alpskega smučanja, je v minuli sezoni postala ena najmlajših zmagovalk na tekmah svetovnega pokala. Šla je po poti svoje leto dni starejše prijateljice v reprezentanci Katje Koren in s superveleslalomsko zmago v Cortini d’Ampezzo dodala ekipi nov biser. Sproščena, zmeraj odločna tekmovalka, se je izvrstno znašla tudi na zimskih olimpijskih igrah v Lillehammerju, kjer je kot vsestranska tekmovalka zasluženo osvojila bronasto kolajno v kombinaciji in tako kot najmlajša v olimpijski reprezentanci Slovenije dala največ, kar je mogla za skupni uspeh treh bronastih kolajn. Alenki Dovžan pa se je nasmihal še en velik dosežek. Bila je ena izmed kandidatk za kolajno svetovnega pokala v superveleslalomu, vendar ji je nazadnje bron le za las ušel iz rok.

• – tretjeuvrščeni športnik leta je telovadec Aljaž Pegan.       

Ko je naš odlični telovadec Lojze Kolman pred dvema letoma končal športno pot, se je marsikomu zdelo, da bo treba spet dolga leta čakati na novega slovenskega vrhunskega gimnastičnega mojstra. Trener Jože Mešl pa je medtem že kalil novega zvezdnika. Aljaž Pegan je vse bolj opozarjal nase z atraktivnimi nastopi na drogu, s povsem novo prvino najvišje težavnostne stopnje pa se je bliskovito prebijal iz anonimnosti. Ko je naš mladi as minulo pomlad na svetovnem prvenstvu posameznikov v Brisbanu presenetil vrhunski gimnastični svet s sijajnim nastopom in najvišjo oceno predtekmovanja, je tudi doma vladalo mrzlično pričakovanje njegovega finalnega nastopa v daljnji Avstraliji. Trema in neizkušenost sta opravila svoje: napaka je stala Aljaža ne le prvega mesta, temveč tudi kolajne, ki so jo mnogi kot v sanjah že videli obešeno okrog njegovega vratu. Na novo veliko priložnost ni bilo treba dolgo čakati, ponujala se je na evropskem prvenstvu v Pragi. Za drugi najpomembnejši nastop našega državnega prvaka v letošnjem letu sta se s trenerjem Mešlom še skrbneje pripravila. Tudi v češki metropoli je Aljaž svoj pohod k zvezdam začel v velikem slogu – z najvišjo oceno v kvalifikacijah. Bo dovolj vsaj za katero izmed kolajn, so v pričakovanju finala na drogu trepetali slovenski ljubitelji gimnastike. Kajpada v strahu, da bi se Aljažu v odločilnih trenutkih le ne bi spet pripetil kakšen usoden spodrsljaj. Naš telovadec pa je položaj obvladoval samozavestno in zrelo. Izvrstno je izvedel prvino, ki se po njem imenuje pegan, kot izkušen šampion je izvedel še kombinacijo, ki je bila zanj usodna na svetovnem prvenstvu. Nastop je učinkovito končal s trojnim saltom in brezhibno doskočil. Slovenija je dobila evropskega prvaka prav tam, kjer se je na svetovnem prvenstvu leta 1962 proslavil Aljažev vzornik Miro Cerar.

• – najboljša slovenska ekipa v kolektivnih športnih panogah so košarkarji Smelta Olimpije.

Smelt Olimpija, Ljubljana, Slovenija je zmagovalec evropskega pokala za košarkarje! To je bila vsekakor ena izmed najbolj senzacionalnih novic v evropski košarki leta 1994, ki je hkrati samo potrdila, da slovenska košarka zares sodi v evropsko elito. Tivolsko košarkarsko moštvo je v letu 1994 osvojilo vse dosegljive lovorike – naslov državnega prvaka, slovenski pokal, naslov zmagovalca srednjeevropske lige SBA in kot krono vsega še evropski pokal. Štiri velike zmage so vsekakor potrdile, da je za Smeltom Olimpijo zagotovo najuspešnejša sezona v zgodovini kluba in slovenske klubske košarke nasploh. Pri tem pa ne gre prezreti, da so prav igralci Smelta Olimpije in njen strokovni štab tudi nosilci reprezentančnega uspeha, kajti Slovenija se je kot zmagovalka ene izmed kvalifikacijskih skupin že uvrstila na evropsko prvenstvo prihodnje leto v Grčiji. Dušan Hauptman, Roman Horvat, Žarko Djurišič, Jaka Daneu, Marko Tušek, Vitalij Nosov, Boris Gorenc, Nebojša Razič, Mario Kraljevič in Klemen Zaletel ter trener Zmago Sagadin s sodelavci so Smeltu Olimpiji priigrali tudi četrto uradno mesto na evropski lestvici Mednarodne košarkarske zveze (FIBA) za sezono 1993/94. To pa ni zgolj čast, temveč prinaša tudi 80 točk, ki so Ljubljančanom že skoraj zagotovile uvrstitev v evropsko ligo, ki bo štartala leta 1996. Tej elitni košarkarski druščini so še bližje tudi po letošnjem novem uspehu, saj so se po nekaj letih prizadevanj uvrstili med 16 najboljših v Evropi in zdaj že uspešno tekmujejo v polfinalni skupini evropskega klubskega prvenstva.

• – najboljša slovenska ekipa v individualnih športih so veslači blejskega četverca.

Po ponesrečeni lanskoletni sezoni je le še malokdo verjel, da bi blejski bronasti olimpijski četverec še kdaj utegnil zablesteti vsaj približno tako, kot je v olimpijskem letu 1992. Toda Sadik Mujkič, Milan Janša, Sašo Mirjanič in Jani Klemenčič ter trener Miloš Janša se niso ozirali na mnenja dvomljivcev. Prepričani, da so občasne krize neločljiv del vsake športne poti, so se vnovič z nepopustljivo voljo lotili dela in kmalu želi sadove vešče zastavljenih in nič manj dosledno izpeljanih dolgotrajnih priprav. Senzacionalno drugo mesto na znameniti luzernski regati je še enkrat potrdilo trenersko mojstrstvo Milana Janše in njegovega zvestega in zagnanega sodelavca Stanka Slivnika. Po sijajni vrnitvi na svetovno veslaško sceno je blejski četverec z velikimi upi pričakoval nastop na SP. Blejci so se zanesljivo uvrstili v finale, v katerem pa se jim je to pot kolajna v veliki predstavi najboljših svetovnih čolnov v tej klasični veslaški disciplini za drobec izmuznila. Vendar Blejci niso bili razočarani, visoka uvrstitev v svetovni veslaški eliti jih je podžigala, da so še onstran Atlantika začeli kovati nove načrte. Žal jih v prekaljeni bronasti olimpijski postavi iz Barcelone 1992 ne bodo mogli nikdar več uresničiti, ker jim je tragična nesreča kmalu po vrnitvi v domovino za zmeraj iztrgala Saša Mirjaniča, sijajnega športnika in nenadomestljivega prijatelja.

Igor Majcen (plavanje) in Brigita Bukovec (atletika) med posamezniki ter kajakaši in kanuisti na divjih vodah (C 1 ekipno) v individualnih ekipnih športih ter rokometna reprezentanca Slovenije v ekipnih športih so v Gallusovi dvorani v Cankarjevem domu proglasili za najboljše športnike leta 1993 v Sloveniji. Posebno priznanje za življenjsko delo pa je kanuistu Andreju Jelencu ob koncu njegove kariere izročil predsednik Društva športnih novinarjev Slovenije (DŠNS) Oto Giacomelli.
Športnike leta 1993 je izbrala posebna žirija DŠNS. Lanskoletna dobitnika priznanja za športnika leta 1992 med individualnimi ekipnimi športi veslača Iztok Čop in Denis Žvegelj (leta 1992 tretja na olimpijskih igrah v Barceloni) sta za najboljšega v letu 1993 objavila ekipo kanuistov (C 1) v slalomu na divjih vodah (Jože Vidmar, Boštjan Žitnik in Simon Hočevar). Omenjena trojica je 2. julija na svetovnem prvenstvu (SP) v italijanski Mezzani osvojila zlato odličje. Med trojico nominiranih za ta naslov so bili tudi kegljači mariborskega Konstruktorja (zmagovalci svetovnega pokala v moškem keglanju) in ponovno tudi letos veslača Denis Žvegelj in Iztok Čop (tretja na SP v čeških Roudovicah).
Naslov najboljši ekipi v kolektivnih športih je objavil kapetan lanskoletnih dobitnikov (košarkarska reprezentenca Slovenije) Peter Vilfan. Naslov je osvojila rokometna reprezentanca Slovenije, ki pa je prav danes, na dan proglasitve športnika leta 1993, igrala pomebno kvalifikacijsko tekmo za nastop na evropskem prvenstvu (EP) v Kaunasu z Litvo. Rokometaši so na sredozemskih igrah (SI) v francoski regiji Languedoc Rousillon v boju za tretje mesto 27. junija premagali Egipt s 24:23 (11:12) z odločilnim zadetkom Boruta Plaskana v zadnji sekundi. Z bronom so osvojili prvo odličje za Slovenijo v tej konkurenci na velikih tekmovanjih. Med trojico nominiranih so bili še košarkarji Smelta Olimpije (zmagovalci srednjeevropske SBA lige in uspešni zastopniki Slovenije v evropskem pokalu) ter košarkarji Slovenije (zmagovalci kvalifikacij za EP v Wroclawu, na EP pa so izpadli v D predtekmovalni skupini).
Športnika leta 1993 je razglasil lanskoletni dobitnik tega priznanja strelec Rajmond Debevec. Letos je priznanje dobil Igor Majcen, ki je na EP v Sheffieldu 8. avgusta osvojil bron na 1500 metrov prosto (15:15,05). Na SI je bil drugi, na svetovnem prvenstvu v kratkih bazenih (25 m) je osvojil peto mesto v španski Palmi de Mallorci (s časom 14:56,70 je za 15 sekund izboljšal osebni rekord in za 1,5 sekunde državni rekord Darjana Petriča). Med trojico nominiranih so bili še najuspešnejši kanuist na divjih vodah Andrej Jelenc (zmagovalec svetovnega pokala in dobitnik srebra in brona na SP) ter ponovno svetovni rekorder strelec Rajmond Debevec.
Kegljačica Marika Nagy Kardinar je za najboljšo športnico leta 1993 razglasila atletinjo Brigito Bukovec. Na sredozemskih igrah v Franciji je 19. junija osvojila zlato na 100 metrov ovire, na svetovnem prvenstvu (SP) v Stuttgartu se je uvrstila v polfinale (z državnim rekordom pod 13 sekundami – 12,98 – se ni uvrstila v finale in je zasedla skupno deseto mesto). V prvem nastopu na mitingu v Zürichu (4. avgusta) je v drugi skupini osvojila tretje mesto. V ožjem izboru pa so bile še Špela Pretnar (šesta v veleslalomu in sedma v superveleslalomu na SP na Japonskem) ter Irena Avbelj, svetovna prvakinja v paraskiju.
Posebno priznanje za življenjsko delo v tekmovalnem športu pa je prejel eden najuspešnejših športnikov v državi doslej, kanuist Andrej Jelenc, ki je letos končal športno pot in se posvetil trenerskemu delu. Na svetovnih prvenstvih je v minulih desetih letih osvojil devet odličij, med njimi sta bili dve kolajni zlati. Jelenc se je v imenu letošnjih dobitnikov zahvalil za priznanja.

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma so podelili priznanja Društva športnih novinarjev Slovenije za najboljše dosežke v letu 1992. Prireditve “Športnik leta” se je udeležil tudi minister za šolstvo in šport dr. Slavko Gaber.
Za najboljši moštvi v posamičnih športih so razglasili oba blejska čolna, ki sta na olimpijskih igrah v Barceloni osvojila bronasti odličji. Iztok Čop in Denis Žvegelj sta bila v dvojcu brez krmarja tretja v soboto, 1. avgusta, v nedeljo pa je tudi četverec brez krmarja osvojil bron. V čolnu so garali Jani Klemenčič, Sadik Mujkič, Sašo Mirjanič in Milan Janša.
Najboljša športnica je kegljačica Marika Kardinar. Na svetovnem prvenstvu v Bratislavi je osvojila dve zlati in srebrno odličje, postala je najboljša udeleženka tekmovanja.
Najboljši športnik leta 1992 je Rajmond Debevec, lani najboljši strelec na svetu. Na olimpijskih igrah je sicer ostal brez kolajne, v strelskem maratonu pa je osvojil šesto mesto, deveto v streljanju z zračno puško, deseto pa v malokalibrski puški v ležečem položaju. V skupnem seštevku svetovnega pokala je bil v strelskem maratonu prvi, tretji pa v streljanju z zračno puško v finalu svetovnega pokala v Münchenu.
Najboljša ekipa je košarkarska reprezentanca, ki je v kvalifikacijah za olimpijske igre v Bilbau in Zaragozi osvojila peto mesto med evropskimi reprezentancami, štiri pa so se uvrstile na olimpijski turnir. Slovenija je premagala tudi Italijo in Nemčijo in bila po ocenah strokovnjakov največje presenečenje kvalifikacij. Kapetan reprezentance Peter Vilfan se je v imenu nagrajenih športnikov zahvalil za podeljena priznanja v Cankarjevem domu.

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma so podelili priznanja Društva športnih novinarjev Slovenije za najboljše dosežke v letu 1992. Prireditve “Športnik leta” se je udeležil tudi minister za šolstvo in šport dr. Slavko Gaber.
Za najboljši moštvi v posamičnih športih so razglasili oba blejska čolna, ki sta na olimpijskih igrah v Barceloni osvojila bronasti odličji. Iztok Čop in Denis Žvegelj sta bila v dvojcu brez krmarja tretja v soboto, 1. avgusta, v nedeljo pa je tudi četverec brez krmarja osvojil bron. V čolnu so garali Jani Klemenčič, Sadik Mujkič, Sašo Mirjanič in Milan Janša.
Najboljša športnica je kegljačica Marika Kardinar. Na svetovnem prvenstvu v Bratislavi je osvojila dve zlati in srebrno odličje, postala je najboljša udeleženka tekmovanja.
Najboljši športnik leta 1992 je Rajmond Debevec, lani najboljši strelec na svetu. Na olimpijskih igrah je sicer ostal brez kolajne, v strelskem maratonu pa je osvojil šesto mesto, deveto v streljanju z zračno puško, deseto pa v malokalibrski puški v ležečem položaju. V skupnem seštevku svetovnega pokala je bil v strelskem maratonu prvi, tretji pa v streljanju z zračno puško v finalu svetovnega pokala v Münchenu.
Najboljša ekipa je košarkarska reprezentanca, ki je v kvalifikacijah za olimpijske igre v Bilbau in Zaragozi osvojila peto mesto med evropskimi reprezentancami, štiri pa so se uvrstile na olimpijski turnir. Slovenija je premagala tudi Italijo in Nemčijo in bila po ocenah strokovnjakov največje presenečenje kvalifikacij. Kapetan reprezentance Peter Vilfan se je v imenu nagrajenih športnikov zahvalil za podeljena priznanja v Cankarjevem domu.