Košarkarski klub Cedevita Olimpija kot prvi klub v Hramu slovenskih športnih junakov

Prvič v zgodovini je Društvo športnih novinarjev Slovenije v Hram slovenskih športnih junakov sprejelo ekipo oziroma moštvo. V sodelovanju s košarkarskim klubom Cedevita Olimpija, je danes v dvorani Stožice med športne legende sprejelo klub, ki je v zgodovini požel največ slave in evropskega sijaja, kar se košarke tiče. Zaradi treh generacij, čeprav sta zadnji dve tesno povezani, si je Olimpija iz Ljubljane prislužila mesto v Hramu. Prireditev je vodil Gašper Bolhar, priznanja pa sta podelila generalni sekretar OKS Blaž Perko in predsednik DŠNS Jože Zidar. Častni gost sprejema, tudi sicer častni predsednik kluba, je bil Jože Mermal, ki se je ob uvodnemu govoru dotaknil marsikatere zgodbe uspešnega košarkarskega kolektiva in poudaril željo vse slovenske javnosti po močnem in evropsko uspešnem košarkarskem klubu.

Olimpija, takrat kot akademski športni klub, je bila prvič jugoslovanski prvaka 1957 in potem je to ponovila še petkrat (’59, ’61, ’62, ’66 in ’70). Edini, ki je osvojil vseh šest naslovov je bil legendarni Ivo Daneu, ki je na sprejemu dodal svoj mozaik preteklih uspehov: »Veliko se je spremenilo v teh 13 letih. Ko sem prišel iz Maribora so je zgolj slučajno zgodilo, da so mi zaradi poškodovanega igralca dali številko 13. Moja žena ima rojstni dan na 13., tudi nekaj prijateljev. Od prvega do zadnjega naslova je minilo 13 let. Spomnim se, ko je zaradi dežja drselo, pa sem sezul copate in igral bos. Žoge so se izboljšale, copati prav tako, pa način in kakovost potovanja. Nam ni bilo pomembno, kakšni so pogoji za igranje košarke, samo, da smo lahko igrali. Mi smo uživali in v tem je bil največji čar. Še danes pravim, tudi nasvet sem dal Luku Dončiču, da je potrebno uživati in uspehi bodo prišli.« Košarkarji Olimpije so se leta 1967 uvrstili na zaključni turnir klubskega prvenstva Evrope, kjer so igrali le državni prvaki. Turnir je bil v Madridu in Olimpija je v polfinalu, proti Realu tesno izgubila s 86:88.

Ob predvajanju radijskega posnetka Mirka Strehovca – radio Slovenija iz leta 1970, ko je Olimpija premagala Zadar (78:77) in šestič postala jugoslovanski prvak, se je z radostjo nepozabnih trenutkov spomnil tudi strelec odločilnega koša Dušan Verbič: »Pri Zadru je igral Pino Djerdja, ki sem ga kar dobro ustavil na tekmi. Zadnji koš za Zadar je sicer dal on, ampak zadnji napad, pa smo imeli mi in sam se zadel odločilen koš za zmago in za slavje. Po tekmi mi je Djerdja dejal, da je vedel, da lahko zadenem, ampak ni bil prepričan, da si bom upal vreči na koš. Zadrska obramba je malce špekulirala, ampak zadel sem.«

Sprejema so se udeležili: Miha Lokar, Dušan Verbič, Pavle Polanec, Andrej Osterc,  Peter Marter, Djuro Lemajič, Jože Fišer, Jože Podboj, Saši Poljšak, Ivo Daneu in Tine Logar. To je le del Olimpije, ki je bila od leta 1956 do 1970 šestkrat prvak in šestkrat na drugem mestu jugoslovanskega prvenstva.

Drugi del Olimpijine generacije pa je do vrhunskih rezultatov popeljal Zmago Sagadin, trener, ki je s trdo roko in odlično strategijo, posegel v evropske višave. 1994 je Olimpija, po finalni zmagi proti Taugresu (91:81) v Lozani, osvojila Evropski pokal. Igralska junaka sta bila Roman Horvat in Dušan Hauptman. Horvat je zadel deset trojk, na sprejemu pa je hudomušno dodal: »To je bila tekma, ko ti resnično gre. Izgledalo je, kot da trojke mečem na gol, ne pa na koš.«  Dušan Hauptman, katerega dres visi pod stropom arene Stožice, pa je že pred časom dejal »Menim, da naslov prvaka Evropskega pokala večji uspeh, kot uvrstitev na zaključni turnir Evrolige. Samo en lahko zmaga, pa na glede v katerem tekmovanju nastopaš.«

Olimpija se je pod taktirko Zmaga Sagadina uvrstila v Evroligo in leta 1997 prišla na zaključni turnir, kjer je v polfinalu izgubila proti Olimpiakosu (65:74), v boju za tretje mesto pa premagala Asvel (86:79). »Tekma v Lozani 1994 je bila prva, na katero so zaradi moštva Slovenci množično odšli navijat, prevladali so nad navijači tekmecev. To je bila za nas tudi stopnica v Evroligo, v kateri smo nato v dobrem desetletju pustili pomemben pečat,« je med slovesnostjo povedal Zmago Sagadin.

Eden od najbolj pomembnih členov ekipe je bil Američan s slovenskim potnim listom Arriel McDonald, ki se je javil iz ZDA: »Rad bi se zahvalil za to izjemno čast. Zelo cenim, da mi dovolite, da sem del tega hrama. Zares sem hvaležen za to priznanje. Najprej bi se rad zahvalil Tomu Mahoriču, ki je verjel vame in mi dal priložnost v Krškem. Zahvalil bi se tudi Radu Lorbku, ki je prav tako verjel vame in mi ponudil priložnost, da igram za močno moštvo v Evroligi. Hkrati mi je pomagal pridobiti slovensko državljanstvo. Največja zahvala pa gre seveda Zmagu. Bil je izjemen trener. Pomagal mi je razumeti in se mentalno razviti, da sem bil uspešen v evropski košarki. Vedno mu bom hvaležen za vse, kar je naredil zame.”

Zgodba z odličnim ameriškim organizatorjem igre se je začela v Krškem, kjer je bil trener Tomo Mahorič. Slednji nam je razodel, kako se je McDonald sploh znašel na jugu Sloveniji, v ekipi, ki je takrat igrala finale državnega prvenstva: »Zmago mi je predlagal nekaj imen, ki jih je osebno videl na obisku poletne lige v ZDA. Potem sem jaz med tistimi malce izbiral. Arriela smo povabili v Krško in po prvem treningu sem rekel, hitro ga podpišimo, da nam ne uide. Tudi on je bil zadovoljen. Skromen. Vse super, nadaljevanje pa poznate … ” In seveda se je iger in osebnosti Američana dotaknil še najtrofejnejši slovenski klubski trener Zmago Sagadin: »Veliko sem opravil individualnih pogovorov z igralci. Pisarna je bila med njimi znana kot “šok soba”. Večina teh mladih fantov iz ZDA je v Evropi pač hotela igrati sama zase, nabirati točke in se tako izkazati ter si potem poiskati močnejši klub. Arriela sem prepričal naj najprej naredi Olimpijo močnejšo, klub, tudi soigralce in naj se potem proda naprej. To je sprejel. Ni dajal toliko košev, a je bil izredno koristen. Igral je za ekipo, bodril soigralce in bil pozitiven. Naredil je Olimpijo močnejšo. Prav ponosen sem, da mu je uspela vrhunska kariera.«

Iz Francije se je javil tudi Marko Milič, čigar hčerka igra mladinski turnir za grand slam in dodal svojo noto: »Imeli smo neverjetnega vodjo, Zmaga Sagadina. Pri Zmagu sicer nikoli nisi vedel, ali je jezen ali se smeji. Smo pa na dnu srca vedeli, da nas ima rad. Žal mi je, da nisem z vami, na tem lepem dogodku. Ta ekipa Olimpije si je ta sprejem zaslužila, ker je imela dobre rezultate, ker se je leta in leta borila iz srca in puščala na igrišču vse kar je imela. Bili smo finančno podhranjeni, včasih tudi kadrovsko, ampak smo dihali eden za drugega. Vsi so dihali z nami. Država, mesto in navijači, ki so v vrsti do pivovarne čakali na vstopnice.«

Na zaključnem turnirju je bila ekipa Olimpije povabljena na sprejem k papežu, a ker je protokol zamujal, je Zmago Sagadin igralce odpeljal na edini trening. Nekateri še danes držijo v sebi to odločitev, a verjetno bo že držalo, da brez treninga Olimpija morda ne bi osvojila tretjega mesta v Evroligi.

Sprejema so se udeležili: Tomo Mahorič, Zmago Sagadin, Jože Mermal, Tone Šercer, Roman Horvat, Jaka Daneu, Ivica Jurković, Boris Gorenc, Nebojša Razić in Klemen Zaletel.

Umestitev je potekala v prostoru arene Stožice pred začetkom druge tekme finalne serije državnega prvenstva med Cedevito Olimpijo in Helios Suns, med polčasom pa je potekala tudi slovesna predaja bronastega kipca, ki ga je predsednik DŠNS Jože Zidar, predal direktorju KK Cedevita Olimpija  Davorju Užbincu.

DŠNS je Hram slovenskih športnih junakov, ki domuje v zelenem ringu ljubljanske dvorane Stožice, odprlo leta 2011, ko je kot prva na prireditvi Športnik leta vanj uvrstilo telovadca Leona Štuklja in Miroslava Cerarja, najboljša slovenska športnika prejšnjega stoletja. V naslednjih letih je svoje mesto v hramu našlo skupaj 59 posameznikov in veslaški osmerec z olimpijskih iger v Tokiu leta 1964.

Zadnja med njimi so bili pred Olimpijo alpski smučarji Jure Košir, Katja Koren Miklavec in Alenka Dovžan leta 2019. Med košarkarji so člani že bili Daneu, Jelovac, Žorga, Peter Vilfan in Jure Zdovc.

Ob omenjeni pomoči KK Cedevita Olimpija pri snovanju in organizaciji sprejema v Hram, so Društvu športnih novinarjev nesebično pomagali še:

Slovenska industrija jekla – skupina SIJ

Košarkarji so prejeli lična in po posebni tehniki narejena priznanja. Bronasto plamenico je prejel direktor KK Cedevita Olimpija Davor Užbinec, kot sinonim za jekleno voljo, takšno kot so jo imeli košarkarji Olimpije.

BTC City Ljubljana

Največje nakupovalno mesto, v katerem je potrebno nakupovati, okušati in raziskovati. In seveda uživati.

Dejavnost je edinstven vir sredstev za invalidske, humanitarne in športne organizacije.