Doha, gradbišče vsemogočega in delovni napori vseh mogočih

Z osnovnimi informacijami bomo lažje dobili predstavo o razsežnostih, ki so del razvojnih idej in načrtov Katarja, točneje šejka Tamima bin Hamada Al-Thanija.

Še ne 36 letnega osmega emirja Katarja je na prestol ene najbogatejših držav na svetu poneslo nezanimanje za vladanje njegovega starejšega brata Jassima. Pred skoraj tremi leti je šejk Tamim bin Hamad Al-Thani postal najmlajši vodja države ene izmed šestih članic t.i. Zalivskega sveta, v katerem so še Savdska Arabija, Kuvajt, Združeni Arabski Emirati, Oman in Bahrajn.

Z njegovim prihodom na oblast, se je stanje v skorajda dvakrat manjši državi od Slovenije, začelo spreminjati. Šejk Tamim je študiral v Veliki Britaniji, kjer se je naučil skrivnosti uspešnega poslovanja. Leta 2005 je v Dohi ustanovil fundacijo Qatar Sports Investments, ki ima visoko razpoložljiva sredstva razpršena v največjih finančnih skladih, povečini pa poslujejo iz londonske borze. Meddrugim je QSI lastnik nogometnega kluba Paris Saint Germain in sponzor nogometnega kluba Barcelona.

 

Katar je v zadnji desetih letih gostil številna tekmovanja, začenši z azijskimi igrami leta 2006 ter nadaljeval z azijskim dvoranskim atletskim prvenstvom 2008 in svetovnim prvenstvom 2010. Leta 2015 so Katarci gostili svetovno rokometno prvenstvo in se s povečini naturaliziranimi igralci uvrstili v finale, kjer so izgubili s Francozi. V tem trenutku je vsa osredotočenost usmerjena v svetovno nogometno prvenstvo, ki bo v Dohi leta 2022, kar pomeni, da bo predvidenih 130 milijard ameriških dolarjev (stroški iz leta v leto naraščajo) vloženih v izgradnjo devetih novih nogometnih stadionov, metroja, cestnih povezav, novih vrtin sladke vode, pred mundialom pa naj bi izgradili največjo navijaško cono na svetu. Če trenutno gradbeno obsedenost povežemo še z željo, da bi Doha leta 2023 gostila svetovno prvenstvo v košarki, potem je povsem jasno, zakaj ljudje z vseh koncev sveta, prav v pol manjši državici od Slovenije, iščejo delovna mesta in svoje poslovne priložnosti.

Katar je imel v letu 2015 2.3 milijona prebivalcev, od tega jih je dobrih 300 tisoč Katarcev, vsi ostali povezujejo najbolj množičen mozaik svetovne migracije. Z željo po zaslužku in po boljšem življenju največ ljudi zaposluje prav panoga gradbeništvo. V večini primerov, predvidoma milijon delavcev, prihaja iz revnejših predelov vzhodno od Arabskega polotoka, Indije, Pakistana, Bangladeša, tudi Tajske, Indonezije, Nepala in Mjanmara. In, če gre verjeti zunanjim opazovalcem, ki spremljajo neverjetno rast gradbenih načrtov, bo do končne izgradnje vseh mogočih objektov za svetovno prvenstvo v nogometu, potrebno, reci in piši, štiri milijone delavcev.

Katar je organizacijo mundiala 2022 dobil decembra leta 2010, kot glavni razlog pa je FIFA navedla, da v tem delu sveta svetovnega prvenstva v nogometu še ni bilo in seveda popolno izgradnjo kompleksa, denimo po merilih olimpijskih iger, ko naj bi bilo devet novih stadionov in trije prenovljeni, v relativni neposredni bližini. Za celovit načrt pa so bili potrebni delavci, ki so že v letu 2011, še posebej pa leto kasneje, povsem ohromili katarske meje. In odisejada t.i. nižje delovne sile se je začela. Prvi so razmere v katerih delavci živijo in delajo odkrili v angleškem časopisu The Guardian, kjer so odkrivali resnico o t.i. novodobnem suženjstvu ter prepričljive dokaze pokazali svetu.

Katarska vlada in ministrstvo za zunanje zadeve se je nemudoma odzvalo, saj je zaradi odkritja resnice o razmerah v katerih delajo tuji delavci, z vseh koncev pricurljalo, da bi mundial večina velikih nogometnih držav celo bojkotirala. V februarju 2016, ko je bil v Dohi 79. kongres svetovnega združenja športnih novinarjev (AIPS), prisotnih pa je bilo precej članov nacionalnih olimpijskih komitejev, članov športnih federacij in tudi vodilnih funkcionarjev večjih tekmovanj, ki bodo v naslednjih štirih letih, so katarski organizatorji, na čelu z ministri, želeli pokazati napredek, ki so ga naredili v zadnjih dveh letih. Vse je bilo v znamenju preteklih odkritij na temo izkoriščanja svetovne delovne sile.

Prvi stadion, ki bo po vseh merilih ustrezal mundialu je nacionalni Khalifa, ki leži v neposredni bližini, verjetno najmodernejšega športnega objekta na svetu, športne akademije Aspire. Približno deset tisoč delavcev je razvrščenih v številna gradbeniška dela, ki v povprečju potekajo deset ur dnevno. Poletni delovnik se zaradi previsokih temperatur nekoliko spremeni, saj imajo delavci odmor od 14 do 17 ure. Ker je katarska vlada ostro nastopila proti neizpolnjevanju plačil podjetij, ki sodelujejo pri gradnji številnih objektov, je trenutna situacija več kot milijon delavcev v Katarju bistveno boljša kot je bila. Računalniški sistem plačevanja omogoča reden pregled izplačil, delavci pa ves zaslužek prejmejo na osebne račune. Prav tako so se Katarci zganili pri izboljšanju življenjskega standarda gradbenih delavcev. V ta namen je pred kratkim nastalo pravo mesto »city labour – mesto delavcev«, v katerem živi 19 tisoč priseljencev. Resda je kvadratno mesto, dolžine 1,5 km, obdano s tri metre visokim zidom, s policijsko postajo, a tudi z medicinskim centrom in mošejo. Za celotno populacijo prebivalcev, prvega delavskega mesta na robu Dohe, so Katarci zgradili še nakupovalno središče, kulturni center in ogromen stadion za kriket. Seveda je kriket primarni šport državljanov Indije in okoliških držav. V mestu je nekaj travnate površine in nekaj dreves, ki nekoliko omilijo pusto sliko o arabskih puščavskih državah, brez dreves in brez zelenja. Znotraj obzidja je 55 stanovanjskih stavb, vsaka ima tri nadstropja in v vsakem nadstropju sta dva oddelka. V oddelku je nastanjenih 64 delavcev, po navedbah domačinov se trudijo zadržati prebivalce ene države v skupnem oddelku ali vsaj stavbi, in vseh 64 stanovalcev ima eno preprosto jedilnico ter na koncu oddelka osem tuš kabin, osem umivalnikov in osem wc-ejev. Resda je trenutni pogled na stanje teh 19 tisoč delavcev bistveno boljše kot pred dvema letoma, a hkrati ne gre prezreti, da ob siloviti gradnji novih nebotičnikov, v predelu Corniche, ima v Dohi vsako drevo in vsak grm svojo cevko z vodo. Brez neskončnega zalivanja nobena rastlina v Dohi nima nikakršnih možnosti za preživetje.

 

Gašper Bolhar