AIPS Evropa Istanbul
V Istanbulu kongres evropskega združenja športnih novinarjev in kvalifikacijski turnir taekwondistov za olimpijske igre v Riu de Janeiru
40 evropskih predstavnikov nacionalnih društev športnih novinarjev je sodelovalo na kongresu v Istanbulu, kjer je AIPS Evropa praznovala prav okroglo 40. obletnico.
Zgodovina evropskega združenja športnih novinarjev sega v leto 1976 v Francijo, kjer je tamkajšnji ustanovitvi predsedoval Britanec Frank Taylor.
Za njim sta se zvrstila še Grk Elias Sporidis in Italijan, zdajšnji predsednik svetovnega združenja športnih novinarjev – AIPS, Gianni Merlo. Z inavguracijo Šveda Leifa Nilssona ter nadaljevanjem vodenja evropskega združenja Poljaka Jerrzya Jakobszija in trenutno predsedujočega Grka Yannisa Darisa, pa je športni novinarski ceh veliko pozornosti usmerjal v izobraževanje, ne samo mladih novinarjev, pač pa tudi ljudi, ki sicer dnevno ne opravljajo novinarskega dela. Trije pretekli novinarsko – izobraževalni seminarji 2007 v Olympii, 2008 na Kreti in 2010 na Rodosu, so sicer, zaradi finančne krize, prenehali z aktivnostmi, a se je izobraževalna zgodba tako razširila in nadgradila, da bo z letošnjim februarjem v svetovni izobraževalni program posegla univerza v Nikoziji. Na Cipru bodo začeli, s partnerstvom AIPS Evropa, izvajati program »Športni mediji«, kamor se lahko prijavi vsakdo, ki ga zanima ustrezno univerzitetno izobraževanje športnega novinarstva.
AIPS Evropa se bo povezal tudi z evropskim združenjem nacionalnih televizij (EBU), kjer v izobraževalnem načrtu pričakuje dvig znanja s področja produkcije, prenosov, uporabo nove digitalne tehnike…ipd. Za skok med olimpijce, pa že letos sledi tesno povezovanje z organizatorji, kot tudi športniki, na paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru.
Taekwondo
Sočasno s kongresom AIPS Evropa je v Istanbulu potekal tudi olimpijski kvalifikacijski turnir taekwondistov. Športna panoga je na OI prisotna od iger v Sydneyju, ko je slovenske barve zastopal Marcel More. Osnovna želja AIPS Evropa je povečati zanimanje za taekwondo, ga približati medijem ter vzpostaviti medijsko podporo, ki bo dvignila popularnost, v izvirniku sicer, južnokorejske športne discipline.
Ob predstavitvi osnovnih pravil, načina delovanja svetovne taekwondo federacije, izbire sodnikov, tekmovalnega točkovanja in načina, ki pripelje tekmovalca na olimpijske igre, so gostje kongresa AIPS Evropa, Šved Chakir Chelbat in Francoz Paul Viscogliosi – podpredsednika tehnično razvojne komisije pri WTF ter Turek Ali Sagirkaya – glavni nadzornik tekmovanj WTF, predstavili širok razpon zmožnosti športa, njegovo usmerjenost v poštenost in umirjeno življenje ter sistem točkovanja, ki naj bi veljal za najbolj zanesljivega in poštenega. Če bi samo poslušali, bi vsakdo hitro sprejel, sicer dokaj značilno doktrino borilnih športov. Ker pa je sočasno potekal olimpijski kvalifikacijski turnir, smo se na lastne oči lahko prepričali, da vendarle ni tako. Žal so bili v ospredju, kot žrtve, tudi slovenski tekmovalci.
Slovenska reprezentanca je v zadnjem upanju za vozovnice na olimpijske igre v Riu pogorela na celi črti. A kaj, ko so te besede, več kot pretežke za dogajanje na tatamiju (borilna površina), istanbulskega konvencijskega centra Wow. Slovenija je izkoristila možnost nastopa štirih tekmovalcev, kar je največ za vsako evropsko državo, če seveda kdo od tekmovalcev na olimpijski lestvici ni uvrščen med najboljšo šesterico na svetu. Nuša Rajher, Franka Anić, Jure Pantar in Ivan Trajkovič so v Istanbul prišli odlično pripravljen in prav vsak od njih je upal na olimpijsko vozovnico. V vsaki izmed štirih kategorij pri dekletih in fantih sta se v Rio uvrstila finalista. Rajherjeva in Puntar sta se zanesljivo vrstila v polfinale, kjer pa sta bila njuna nasprotnika enostavno boljša. Zagotovo pa tega ne moremo trditi za Anićevo in Trajkoviča – oba bronasta s svetovnega prvenstva 2013 – saj sta bila v polfinalnih obračunih, torej, neposrednih bojih za nastop na olimpijskih igrah, boljša od nasprotnikov, a kaj ko je o njuni usodi odločal človeški dejavnik. Anićevi je tik pred koncem četrte runde uspel nožni udarec v glavo in tudi po pregledu počasnega posnetka se »nadzorni« sodnik ni odločil za uspešno akcijo. Zmagala je njena nasprotnica iz Azerbejdžana. Kako tudi ne, ko pa v izvršilnem odboru svetovne taekwondo federacije sedi azerbajdžanski predsednik zveze. Vsi v dvorani so odločitev pospremili z žvižgi, a odločitev je bila dokončna. Franki Anić (1991) ni ostalo drugega kot, da je skrušena zapustila prireditveni prostor in se umaknila v intimno zavetje enega izmed kotičkov v konvencijskem centru.
Še hujše more pa bo imel Ivan Trajkovič (1991), ki je v polfinalu pričakovano naletel na 15 cm višjega beloruskega orjaka Sila. Čeprav je Belorus hitro povedel, pa je Trajkovič iz obrata z nogo, na polno zadel Silovo brado in dvorana je navdušeno pozdravila potezo Slovenca. Manj kot 20 sekund do konca je Belorus še vedno vodil z majhno prednostjo dveh točk, ko je ob klinču slovenski tekmovalec izvedel nekaj, kar morda lahko vidimo le v hollywoodskih filmih. Z obema nogama hkrati je Trajkovič zadel Silo, temu je odneslo čelado in v vsej dvorani, ne samo v slovenskem taboru, se je razvil val navdušenja. Poteza, da te kap. Beloruski tabor je taktično zahteval počasni posnetek in čas je začel teči počasi. Žvižgi v dvorani so opominjali nadzornega sodnika, da je pregledovanje počasnega posnetka nesmotrno dejanje. Po približno dveh minutah je sodnik vstal in pokazal, da pravega udarca ni bilo. Sledil je šok za slovenski tabor in nepopisna žalost Ivana Trajkoviča. Sanj o nastopu na olimpijskih igrah je bilo konec, prav tako so se razblinile predstavitve visokih funkcionarjev svetovne taekwondo federacije o fairplayu, poštenosti in vrhunskemu sistemu točkovanja. O usodi, tako Franke Anić, kot tudi Ivana Trajkoviča je odločil nekdo, ki enostavno ni želel, da bi slovenski tekmovalci nastopili v Riu de Janeiru.
Ivan Trajkovič: »Dobro sem bil pripravljen, prav tako na nasprotnika, saj sem vedel, da se bom z njim srečal v polfinalu, saj ni skrivnost, da je bil žreb dirigiran. Zelo sem razočaran, saj so naslednje olimpijske igre šele čez štiri leta. Sodniki se skrivajo za opremo in senzorji, ki včasih zaznajo udarec, včasih pa tudi ne. Vsi ste videli, da je nasprotnikov čelado odneslo. In ne odnese je kar tako, razen, če v dvorani zapiha nenormalno močan veter.«
Dragan Zarič, trener: »Težko sploh kaj rečem. Komajda skrivam solze. Sistem zaznavanja udarcev in sodniki so nam vzeli dve olimpijski vozovnici.«
Gašper Bolhar
