Janja Garnbret: Če bi imela kaj prostega časa, bi šla plezat!



Janja Garnbret je komaj polnoletna športna plezalka, ki je bila za letošnjo rekordno
sezono nagrajena z naslovom druge najboljše športnice leta. Postala je prva plezalka, ki
je osvojila devet zmag v eni sezoni svetovnega pokala v športnem plezanju, prepričljivo
je dobila skupni seštevek v težavnostnem plezanju in kombinaciji, kjer je s 1135
osvojenimi točkami postavila absolutni rekord.

Za vsemi temi uspehi pa stojijo leta treninga, saj življenja brez plezanja ne pozna. »Že kot
šestletno dekle sem plezala po kamnih in drevesih. Plezanja mi ni nihče pokazal, ampak sem
ga odkrila sama. Odrasla sem s tekmovanji – prvega mednarodnega tekmovanja sem se
udeležila pri 14-letih, še pred tem pa sem tekmovala v Arco Rock Junior Cup. Takrat nisem
razmišljala, zakaj tekmujem in da sploh s kom tekmujem. Po vseh teh letih so mi tekme še
vedno izziv, saj se lahko primerjaš z drugimi in izboljšuješ.«

Prvi treningi so potekali v Slovenj Gradcu, kjer jo je pod svoje okrilje vzel Gorazd Hren, ki je
še vedno njen trener. V enem izmed intervjujev je povedal, da je Janja super talentirana,
vendar tudi zelo delovna. »Praktično nikoli ne izpusti treninga – ponavadi je ravno obratno:
moram jo ustaviti, da ne pretirava.«

Malo drugače pa je seveda na Gimnaziji Velenje, kjer je njena prisotnost pri pouku zgolj 40-
odstotna. V letošnjem šolskem letu jo čaka matura, kar bo malo drugačen izziv. Po maturi pa
ne bo takoj nadaljevala s študijem, temveč bo leto popolnoma posvetila športu.

Težko bi preštela, koliko oprimkov je že prijela, kolikokrat si je nadela plezalne čevlje in
kolikokrat je končala na varnostni blazini. Trenira pet- do šestkrat tedensko po tri ure. Skoraj
vsak vikend se udeleži še tekmovanj. Ob vseh šolskih obveznostih in treningih ji kaj dosti
časa za druge stvari ne preostane. Če pa bi imela kaj prostega časa, bi šla z veseljem – kaj pa
drugega – plezat.

Potem ko je lani osvojila naslov svetovne prvakinje v težavnostnem plezanju, je letos dodala
še naslov evropske prvakinje v kombinaciji, drugo mesto v balvanih in četrto mesto v
težavnosti. Ob vseh uspehih že čuti določen medijski pritisk, na katerega v plezalni steni
pozabi. »Ko plezam, pozabim na pritisk, osredotočena sem in močna. Odplezati želim dobro
zase, ne za medije.«

Športno plezanje je postalo olimpijski šport, zato jo mnogi sprašujejo o načrtih za Tokio
2020. Tam bo tekmovanje nekakšen preplet vseh treh disciplin. Janja se zaenkrat s tem še ne
obremenjuje in pravi, da je trenutno na prvem mestu še vedno svetovni pokal.

18-letna Korošica je navdih mnogih mladih plezalcev. »Zelo rada delim avtograme mladim,
nadebudnim plezalcem, tudi vsem ostalim, ker vidim, da me imajo za vzornico.« Ob vseh
uspehih je postala kar prepoznavna, s tem pa tudi športno plezanje.

Svetla zvezda športnega plezanja svoj zmagovalni ritem vzdržuje dve leti v članski
konkurenci in nič ne kaže, da se bo to spremenilo. Želela pa bi si boljših pogojev za trening.
Trenutno še vedno trenira v Velenju, kjer je manjša plezalna stena. Občasno naredi kakšen
trening tudi pri sosedih v Mitterdorfu in Innsbrucku.

Plezanje je eden najtežjih športov, kjer ni pomembna zgolj fizična moč, temveč tudi psihična
stabilnost. Garnbretova je znana po svoji zbranosti. »Ko sem v steni, sem v svojem svetu. Če
me vprašate, kaj takrat razmišljam, vam ne znam odgovoriti. Vse misli so usmerjene v
nalogo, ki je pred mano: kako preplezati smer, kako se gibati in kako uspeti.«
Tudi ko so treningi res težki, ostane motivirana. »Težje je, ko vem, da moram počivati,«
pravi. Njen najljubši trenutek v karieri je tekma svetovnega prvenstva lani v Parizu, ko se je
dotaknila vrha smeri in postala svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju.
Konec decembra bo začela s pripravami na novo sezono. Plezalni premor ima zgolj enkrat
letno, in sicer po zaključku sezone. To so trije tedni, da si telo odpočije od naporov. Pa še
takrat rada malo goljufa, saj je obdobje brez tekem priložnost, da pleza v naravni steni, za kar
med sezono nima časa.

Plezanje je njena ljubezen in zato si svojega življenja brez tega ne predstavlja. Tudi po
končani karieri se vidi v trenerskih vodah, saj želi svoje znanje predati naslednikom.
Vsem tistim, ki so novi v svetu plezanja, svetuje, da vztrajajo in se ne predajo. »Vedno si
govorim, da je bolečina zgolj začasna in da bo izginila. Ko plezam določeno smer in je
resnično težko, si rečem, da moram potrpeti še malo in iti čez svoje meje.«

Pia Bedene

Prispevek je nastal na podlagi sodelovanja med Društvom športnih novinarjev Slovenije in Fakulteto za družbene vede v Ljubljani.

No Comments

Be the first to start a conversation

Leave a Comment